Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Alenka Urh)

Sodobnost / Uncategorized  / Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Alenka Urh)

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Alenka Urh)

Alenka Urh

 

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano.

Novo mesto: Založba Goga, 2019.

 

Novinarja Andraža Rožmana je z romanesknim prvencem Trije spomini po dolgoletnem novinarskem delu zaneslo v literarne vode, in to dovolj suvereno, da mu je že prvi ustvarjalni poskus prinesel nominacijo za kresnika. Rožmana sicer od nekdaj najbolj privlačita formi reportaže in intervjuja, v tej avtorjevi težnji pa se da videti nekakšno nezavedno predpripravo na pričujoči roman, ki se več kot očitno napaja iz publicističnih virov. Ne le da je osnova, iz katere izhaja, skoraj dve leti trajajoči pogovor med avtorjem in palestinsko-sirskim beguncem, založnikom in pesnikom Mohamadom Abdulom Al Munemom, upoštevati moramo tudi veliko mero pripovedovalčeve osebne vpletenosti in skorajda aktivističnega angažmaja za begunsko problematiko. Zunanje okoliščine nastanka romana so v določeni meri zgodba že sama po sebi, vse to, kako je Rožman po naključju spoznal Mohamada in použil njegovo življenjsko zgodbo, da jo je lahko zapisal, namreč od daleč spominja na upokojeno prodajalko gumbov iz romana Karija Hotakainena Kar nam je usojeno. Ko stopimo bliže, se podobnost sicer konča, a breme reprezentacije, ki jo občuti resnični ali fiktivni avtor vsekakor ostaja. Poročanje o življenju nekoga s seboj prinaša določene dileme in nevarnosti, ki se jim pisatelj lahko v veliki meri izogne že s tem, da se jih zaveda; to je Rožmanu, ki že v uvodnih poglavjih izrazi svojo skrb, da ne bi slučajno izrabil poročevalčevega zaupanja, večinoma uspelo. Tuje zgodbe se loteva subtilno, s celovitim zavedanjem odgovornosti, ki jo takšno početje prinaša. Nemara se je tudi zato med obema stkalo pristno prijateljstvo, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, naklonjenosti in bližini misli; z vsakim pripovednim korakom postaja bolj jasno, da je avtor v tem dvoletnem obdobju najprej »želel le slišati Mohamadovo zgodbo, nato je  postal del nje«.

Ukvarjanje z begunsko problematiko je v zadnjih letih precej modno, tako v mladinski književnosti kot v književnosti za odrasle. Kot opozarja Boštjan Videmšek v spremnem besedilu k Črni Vrani Janje Vidmar, pisanje o realnih dogodkih brez udeležbe nastavlja številne pasti, ki se jim ustvarjalci lahko izognejo le s skrbnim študijem gradiva in temeljitim raziskovalnim delom. Te pasti so bile Rožmanu v veliki meri prihranjene, saj je posredoval življenjsko zgodbo iz prve roke, zgodbo nekoga, ki je vse opisano doživel, in to kot poslednji branik lastne identitete spravil v skrbno varovan spomin.

Mohamad, ki je uradno dvakratni begunec, najprej v Siriji rojeni Palestinec in nato v Slovenijo prebegli Sirec, je v našo prestolnico prišel leta 2016, čez mučnih dvaindvajset mesecev, polnih negotovosti, čakanja in birokratskih pasti, se mu je pridružila še njegova družina. Preko Mohamadove izpovedi nam Rožman v branje ponuja jasnejši, pogosto tudi radikalnejši pogled na dogajanje na Bližnjem vzhodu, pogled »z udeležbo«, ki slovenskim bralcem odstira marsikaj novega, omogoča pa tudi drugačno videnje procesa migracij, pri čemer njegova zgodba deluje avtentično, iskreno in večplastno. Balkanska pot, po kateri se je sirski pesnik podal navidezni svobodi naproti, ni le mukotrpno vzpenjanje iz pekla v nebesa, čeprav je seveda tudi to; na poti se Mohamadu razkrije tudi kaj lepega, celo sublimnega. Predvsem pa je to stičišče številnih zgodb, ki luščijo oplesk in kažejo resnično sliko stanja humanističnih vrednot obljubljene dežele, ki se bo zapisala v zgodovino. Iskrenost je očitna tudi v Mohamadovem odnosu do sebe, svojih rojakov in do obeh očetov, biološkega in duhovnega. Predvsem slednji je v podobi velikega palestinskega pesnika Mahmuda Darviša v romanu ves čas neposredno prisoten in poskrbi za lirično plat romana. Njegovi verzi v sicer objektivno, mestoma nekoliko suho dokumentarno poročanje vnašajo poetično nit, ki ni zgolj naključno vpletena v pripoved, pač pa je skrbno pripeta na skupne pomenske koordinate in tke vzorec premišljene naracije.

Trije spomini so pripovedni triptih; vsak od delov sledi pomembnim postajam Mohamedove dosedanje življenjske poti. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar