Dane Zajc: Voranc. Režija: Živa Bizovičar, SNG Drama Ljubljana. Premiera: 14. februar 2026, ogled junija 2026.
V literarnozgodovinskem konsenzu velja, da je Voranc mojstrsko napisano in uprizoritveno zahtevno besedilo, ki prikazuje tragično usodo slovenskega kmeta v kaosu druge svetovne vojne, pa tudi podobo slovenstva. Ta poetična igra je bila napisana leta 1978 in je v letih zatem doživela tri odrske uprizoritve, potem pa nobene več. Nova postavitev v ljubljanski Drami se Zajčevega teksta tako loteva po skoraj štirih desetletjih premora.
Zajčeva igra se dogaja v svetu, ki je trd in neusmiljen in v katerem ves čas poteka boj za preživetje. Voranc (ki ga v predstavi subtilno upodablja Janez Škof) je zgaran kmet na samotni hribovski kmetiji, ki se vsak dan znova bori s plitvo, nerodovitno zemljo, z gozdom, z lesom, z naravo torej in za to, da bi ob njeni pomoči preživel sebe in svojo družino. Dogajanje v začetnih prizorih je postavljeno v marec, ko se topi sneg, toda zgodnja pomlad ne prinaša prav dosti upanja, »marca je pomlad neskončno daleč«. Kašče so prazne, ljudje in živina pa mršavi in izčrpani po težki zimi, s slutnjo katastrofe, ki preseva skozi sanje Vorančeve žene Neže (Petra Govc) in se čez nekaj mesecev uresniči z novico o smrti njunega sina, ki pade v partizanih.
A temeljni dramski konflikt se osredinja na odnos med Vorancem in drugim sinom Jernejem (Domen Novak), ki sosedu ukrade konja. Jerneju »boj na požiralniku« ne diši preveč; bolj »dolinski« je, rad bi na lagodnejši način kaj zaslužil in užival, ne pa se zgaral zgoraj na kmetiji.
»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho« – tako se začne znameniti uvodni monolog, tako v Zajčevem dramskem besedilu kot v uprizoritvi, le da v predstavi teh besed ne izgovarja Murovčan (Nejc Cijan Garlatti) kot v igri, temveč kar Voranc sam (s čimer je v predstavi okrnjena karakterizacija Murovčana kot reflektiranega vaškega posebneža, ki je bolj drevesni kot človeški, bolj od drugega sveta kot od tega tu). Nesreče, človekovi zvesti spremljevalci, se ponavadi naselijo v hišah, še pravi ta monolog. Strop Vorančeve stare hiše se počasi in nevidno udira, vse bolj se spušča nad glave stanovalcev. V dolgih nespečih nočeh slišijo glasove v lesu; ledeni prepihi in tiktakanje nevidne navzočnosti so naseljeni vanj. Niti hiša, ki jo je sam sezidal, tako ni človekovo zatočišče; pravega zatočišča zanj ni nikjer, kajti Zajčeva igra upesnjuje eksistencialni položaj človeka, ki je v svojem temelju tragičen, zapisan trpljenju in krohotajočemu se, posmehljivemu niču. Dom ni več dom, prostor strahu in odtujenosti je, prostor temeljnega tujstva na tem svetu, za katerega niti smrt ni prava odrešitev.
Kako torej uprizoriti ta izredno močni in poetični tekst, ki je praktično brez didaskalij, poln zgoščenih pesniških podob, z vloženimi pesmimi monologi, in obenem z jasno ter izčiščeno dramaturško zgradbo, ki kulminira v tragični konec?
Tandem režiserke Žive Bizovičar in dramaturga Nika Žnidaršiča se Zajčeve igre loti z razstavljanjem. Njena dramaturška zgradba je razdrobljena v niz prizorov, v katerih ni več jasne linije iskanja konjskega tatu, torej Jerneja. Črtanih je nekaj prizorov in oseb (recimo Vorančev oče, s čimer je okrnjena linija sovraštva, ki gre iz roda v rod), nekatere replike so prenesene na druge osebe. Morda najopaznejša novost je uvedba novega lika, namreč Duha hiše (Mina Švajger), ki je grotesken ženski lik v belih oblačilih in z belo masko, z minimalnimi replikami, posmehljiv in nevarno hihitajoč se, saj pozna potek usode.
Razstavljanje teksta in režijske intervencije so seveda povsem legitimna zadeva, a vprašanje je, ali z njimi dejansko pridobimo toliko več glede na to, kaj smo izgubili.
Uprizoritev drugače definira podstat, ki vodi dramske osebe. V Zajčevi igri dramski svet izhaja iz eksistencializma in absurda, osebe pa so ujete v brezizhoden kaos druge svetovne vojne, smrti in nesmiselnega trpljenja, brez odrešitve na tem in na kakem drugem svetu, uprizoritev pa podstat najde v nekakšni usodi, v prekletstvu Vorančevega rodu, v brbotanju temnih sil. Gradi svet, ki je pravzaprav napol pravljičen; v njem so ljudje napol lutke, nad katerimi gospodarijo očem nevidne sile, povezane z naravo. Čeprav gre za svet groze, ta deluje pod vplivom pravljičnih ali celo mitoloških silnic, ki so nad usodnostjo zgodovinskega trenutka. V takem pravljičnem svetu se stvari nikoli ne končajo čisto zares, temveč se vračajo in vrtijo v krogih. To preddeterminiranost kaže tudi vrtljiva okrogla ploščad, po kateri se gibljejo osebe, enkrat s tokom, drugič proti njemu, a očitno ujete v kroženje, v cikličnost.
Skozi takšno razumevanje predstava ostaja nekam oddaljena; ne zajeda se v dvorano, ne seže zares in na visceralen način h gledalcu, kljub vse pohvale vrednim igralskim dosežkom, igralski interpretaciji ter artikulaciji. Pravljični svet, ki prek stilizirane rabe kmečkega orodja (na primer sekire) in predmetov na odru (kot so snopi slame in nagačena lisica) dobiva atribute ljudskosti, pušča v meni mešane občutke, kajti sam s sabo prihaja v nasprotje: po eni strani na odru izgovorjeno besedilo pripoveduje o eksistencialni grozi in niču kot podlagi sveta in nas, v katerem je treba kljub vsemu vztrajati in se boriti, po drugi strani pa režijski prijemi in domislice uprizarjajo nekaj drugega – pravljične like in silnice, ki jih vodijo. Tako je izrekanje neizrekljivega v Zajčevi igri – torej izrekanje sveta, ki se nahaja onstran tega sveta oziroma, natančneje rečeno, sveta ob tem in prek tega tu – v predstavi v nekem smislu zbanalizirano.
V takšnem razumevanju tudi ni prostora za razmislek o tragični ujetosti slovenstva v vojni kaos in v razmerja moči drugih, ki se na različne načine vlečejo od začetka zavedanja obstoja slovenskega naroda in dosežejo ambivalentno kulminacijo prav v času druge svetovne vojne. To se sicer zdi pomembna nit Zajčeve drame.
Predstava od gledalca zahteva precej zbranosti – ne le za sledenje metaforično nabitemu pesniškemu besedilu, temveč tudi za tolmačenje režijskih domislic ter prijemov, pogosto ob kopici odrskih znakov, ki segajo na različne ravni – od scene, glasu, giba, uporabe videa do besede, glasbe in zvočne podobe.
Kljub nekaterim režijsko dovršenim prizorom in nespornim igralskim kreacijam celota ne zaživi. Pušča vtis fragmentiranega, razbitega sveta, ki pa ni atribut temeljne razprtosti biti oziroma temeljne razbitosti Zajčevega sveta nasploh, temveč je prejkone posledica pretirane dramaturško-režijske intervencije vanj in drzne reinterpretacije drame.