»Sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!«
»Dajte, no, kaj prebrat!« nenačrtovano zleti iz mojih ust.
Stojim pred množico nadobudnežev, ki se jim obrazi, ko jih takole nagovorim, skremžijo v neodobravajoče grimase.
»Briga me za domače branje, briga me za bralno značko! Važno je, da berete! Vzemite knjigo, eh, vzemite katero koli besedilo in berite,« se, presenečena nad svojo iskrenostjo, slišim reči. Moj ton je sicer prepričljiv, a potrebujem tudi argumente.
»Prosjačim vas, ker sem sebična: med vašimi možgani so tisti, ki bodo čez nekaj desetletij operirali moje kolke. In te vaše možgane branje spreminja tako, da so učinkovitejši!«
Med učenci pritajeno završi.
»Če že ne zaradi mene in mojega rotenja, potem berite vsaj zaradi tridesetletne verzije vas samih, ki vam bo – z dobro kariero in še boljšo plačo – preprosto hvaležna.«
Denar? Resno? Podkupila bi jih z lažnivo obljubo zaslužka kot posledice ukvarjanja z leposlovjem? Če česa, potem me je življenje naučilo ravno obratnega: zaradi ljubezni do knjig imam slabo plačano, predvsem pa precej zahtevno delo, ki mi pobere toliko energije, da je potem zmanjka za domače, za moje ljudi. Na tale visokoleteči uvod bi se morala bolje pripraviti, pomislim. Še dobro, da je roditeljski za šestošolce šele naslednji teden – pred starši bo treba biti prepričljivejši. Iz učilnice seveda odidem poklapana.
Kot osnovnošolska učiteljica slovenščine sem prepojena s skrbjo zaradi slabe bralne pismenosti mladine, saj se utapljamo v podatkih raziskav, ki ugotavljajo upad bralnih navad ter vsesplošno krizo poglobljenega znanja. Zdi se mi celo, da so mladi (skupaj s starši) ozaveščeni in da se težav zavedajo. Tudi tisti, ki se v uvodnih urah odkrito norčujejo iz svojega nebranja, to počnejo z nekakšnim očitajočim podtonom, za katerega se zdi, da ga okolica od njih pričakuje. Pa vendar je občutek, ko skušaš pametovati o rešitvah, soroden tistemu, ki spremlja okoljevarstvene ukrepe – hromeča brezizhodnost.
Kljub vsemu obstajajo dokazi, da naša družba (slovenska, evropska, zahodna in recimo da tudi planetarna) še brezpogojno verjame v koristnost branja. To se kaže v javnih diskurzih, v katerih sta znanost in politika še v nekakšnem soglasju – ne vedno in ne povsod, pa vendar smo pri nas pred kratkim obeležili prvi nacionalni dan branja. Podpisniki Manifesta o branju za 21. stoletje s(m)o se zavezali, da se bomo zavzemali za vidno mesto branja v družbi. Po domače: zdajle pišem domačo nalogo.
Slovenski raziskovalec nevrokognitivne literarne vede Igor Žunkovič v uvodu svoje zadnje monografije o branju pravi takole: »Že res, da obstaja ujemanje (ne nujno vzročnost, čeprav bi nanjo lahko sklepali) med tem, koliko osebe berejo literarno fikcijo in njihovimi kognitivnimi zmožnostmi ter celo duševnim zdravjem, toda temeljni učinek branja ni individualen, ampak kolektiven pojav.«
Med vsemi splošno sprejetimi pozitivnimi učinki, za katere znanost ugotavlja, da jih ima branje na življenje posameznika (širjenje horizonta znanja; razvijanje kritične misli, domišljije; posledično prečenje družbenih razredov in večanje osebne blaginje), je verjetno za družbo kot skupnost najaktualnejši razvoj etične zavesti. Jasno nam je, da smo zapisani propadu, ko izginejo vezi med individuumi, ali še bolj poenostavljeno: brez sočutja ni sožitja. Sočutje pa je stvar razuma samo v sprožilni fazi, potem pa nujno postane stvar čutenja, zato ga je kot vrlino treba usvajati na drugačne načine kot recimo deklarativno znanje. Branje leposlovja ni samo vaja v mišljenju, je tudi vaja v čustvovanju.
»Po drugi strani pa je seveda enako jasno, da je lahko posameznik v družbi, poklicu, družini ali kje drugje uspešen tudi, če nič ne bere – zdi se, da nekateri to celo radi poudarjajo,« še doda Žunkovič. Na svetovni dan knjige 2025 sem med vožnjo v avtu preklapljala med radijskimi postajami in na Radiu 1 so ravno predvajali posnetek interne ankete o tem, koliko in kaj berejo njihovi zaposleni. Večina, sedem vprašanih, ni do sredine aprila prebrala še nobene knjige. Nobene! V prejšnjem letu pa eno. Eno! To so ljudje, ki so v očeh družbe uspešni, koristni in kot ustvarjalci medijske krajine ne predstavljajo samo nekakšnega glasu ljudstva, temveč imajo nanj predvsem možnost močno vplivati. Toda tudi brez branja jim nič ne manjka, sporočajo.
Z mislimi še vedno nekje pri roditeljskem sestanku sem si kasneje skušala sestaviti spisek resnic o branju:
Branje fikcije je koristno za posameznika.
Branje fikcije je še bolj kot za posameznika koristno za družbo, saj pripomore k oblikovanju družbenokoristnega posameznika.
Posameznik je za družbo lahko koristen tudi brez branja fikcije.
Skriti kurikulum Martine Kačur
Prepričanja vedno segajo malce dlje od zakonov (družbe ali znanosti), tja, kjer se ponašata dvom in intuicija – nerazdružljivo pomešana z upi, vsekakor. Tam se vprašanje o stališčih do branja celo za poklic, s katerim se preživljam, nemara ne zdi več provokativno. Učiteljice slovenskega jezika bi morale biti prvi branik brezkompromisne vere v koristnost branja. Seveda. Prevpraševanje lastnih pogledov naj ne bi imelo mesta znotraj profesionalne drže, kadar je stroka enotna, oblast pa ji sledi. Seveda. Ampak. Glej ga, zlomka, vseeno sem se znašla v vrtincu slutenj o – jojmene – morebitnih negativnih učinkih branja leposlovja. Pravi pretres, vam rečem. Prevrednotenje vseh vrednot. Globlje ko sem kopala, bolj oddaljeno se je zdelo trdno dno.
Preden tale esej postane škandalozen zapis šolnice, ki v slogu protireformatorjev pridiga o pohujšljivosti čtiva, naj spomnim na mesto, s katerega se izrekam, ter na to, da je kontroverzno izhodišče integralni del esejistične obrti. Presojanje samoumevnosti je dejanje mišljenja, ki ne pristaja na poenostavitve – nemara gre za posledico branja literature … Resnicam iz uvodnega poglavja zato hrabro dodajam vprašanja, na katera bi bilo dobro najti odgovore, saj nameravam pred starši izpeljati lično urejen govorni nastop:
Ali je dober bralec lahko za družbo nekoristen?
Ali je lahko branje fikcije za posameznika škodljivo?
Ali družba brez branja fikcije lahko obstane?
Od tu naprej, drago junaško bralstvo, ki vztrajaš, bodo vsi napori usmerjeni le še v poskus udarnega pojasnila. Med vrsticami, se razume. Karte so odkrite in strinjajmo se, da ne bom napisala nič novega. Nisem odkrila novega fenomena, ne bom izumila poimenovanja zanj. Vse te besede poznaš. Tudi nekatera njihova zaporedja. Te misli so že bile mišljene. Seveda.
Ampak. Morda se vseeno splača brati naprej. Morda bom iznašla kakšno novo kombinacijo in o znanih zadevah pisala tako, da bodo postale neznane! Morda se bo ponekod celo dalo nasmehniti, postati, globoko vdihniti, zaječati – najti prostor, skratka, kjer se bomo sami sebi zazdeli malo bolj človeški in zato malo bliže drug drugemu. Tudi če bo tole branje samo kondicijski trening brez evforije olimpijskih kolajn, a bomo prijetno utrujeni vendarle našli kanček radosti, mi to povsem zadošča.
Dobri bralci so boljši ljudje (poglavje vsebuje kvarnike)
Da branje leposlovja lahko škoduje … Misel, ki je sicer sprožila že prenekatero razpravo, se mi je utrnila, ko sem prebrala Skrivno zgodovino Donne Tartt. Svetoskrunstva mojega službenega poslanstva niti nima več smisla skrivati. V večni negotovosti, ali sem svojo bralno zmožnost razvila do mere, pri kateri je mogoče govoriti o strokovnosti, sem prišla do spoznanja, da mi roman odpira ravno vprašanja, vezana na konzumiranje književnosti.
Študij stare literature skupino mladih in s tem praviloma neizkušenih in vodljivih protagonistov pripelje do dejanj, ki bistveno vplivajo na njihova življenja. V romanu imamo opravka z visoko usposobljenimi bralci, ki kljub poglobljenemu branju klasikov, ergo dobre literature, izvršijo ne le enega, temveč dva umora. Avtorica prvenec postavi ob bok mojstrovinam, ki tematizirajo etične dileme zločina v imenu višjega smotra. Da dogma o dobrem bralcu kot dobrem človeku ne drži vode, po mojem mnenju pokaže že s tem, da lik najbolj predanega in najbolj načitanega študenta Henryja postavi v vlogo idejnega vodje zločina ter vršilca kriminalnega dejanja.
Zadeva je sicer jasna že iz nič kaj skrivne zgodovine. Tudi veliki diktatorji so bili bralci dobre literature. Vemo, Hitler je bral Nietzscheja, Stalin ruske klasike … Slednji je poskušal na literarno polje celo vstopiti – kot lirik. Pesmi so pisali še Mussolini in Fidel Castro pa Mao Cetung in tik pred usmrtitvijo tudi Sadam Husein, za katerega nekateri viri trdijo, da je poleg arabske poznal tudi del evropske kanonske literature. Skratka, preteklo je dovolj vode za dosego soglasja, da so fantje sicer bili bralci, niso pa bili ravno družbenokoristni.
Intelektualna racionalizacija idej pač ne upravičuje zločinov. Da je didaktično moč literature mogoče zlorabiti in tudi zato branje literature samo po sebi ne zagotavlja razvoja etično občutljivega uma, nas uči že hiter ošvrk čarobne moči svetih knjig … Kot mnogi pred menoj tudi Žunkovič za pripovedno fikcijo ugotavlja, da je »nevarno orodje ideološke indoktrinacije« in da ni ključno kaj se bere, temveč kako.
Nikar magistrirani primerjalki književnosti ne zamerite še poslednje magistralne književne primerjave: morilec Henry v tej luči oživi kot Ema Bovary. Oba protagonista na koncu romana propadeta pod težo lastne roke, oba na poti doseganja idealov, ki sta jih izoblikovala ob branju. Izurjeni bralec klasične literature je nedvomno nadgradnja lika naivne bralke kiča – enačbo dobrega bralca kot dobrega človeka pa obrne na glavo: dober bralec mora biti najprej dober človek.
/…/