Tina Kozin z Veroniko Simoniti

Pogovori s sodobniki

Tina Kozin z Veroniko Simoniti

Kozin: Ko sta imeli leta 2018 s Tino Jurkovič intervju za Sodobnost, je bil tvoj roman Ivana pred morjem tik pred izidom. Leta 2020 si za roman prejela kresnika, osem let po izidu pa knjiga še vedno živahno nadaljuje svojo pot – v katere jezike je prevedena oziroma se prevaja? Kaj ti tovrstna dolgoživost pomeni kot avtorici?

Simoniti: Ivana je prevedena v šest jezikov. Ker sem privržena članica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), ki si prizadeva za vidnost prevajalcev, naj jih torej naštejem: v hrvaščino jo je prestavila Anita Peti Stantić, v makedonščino Darko Spasov, v slovaščino Martina Vannayová, v italijanščino Sergio Sozi in v kitajščino Bao Jie. Še neizdani srbski prevod je delo Iva Antića, nekaj drugih jih je menda še v dogovarjanju. Narejena sta tudi vzorčna oziroma revijalna prevoda v španščino (Maria Florencia Ferre) in angleščino (Adele Gray). Sicer pa sem podobnega mnenja kot Claudio Magris, ki je na predstavitvi nekega svojega prevoda pokazal na izvirnik in rekel, da je avtor te knjige on, potem pa še na prevedeno knjigo z besedami, da sta s prevajalko njena soavtorja. Za dolgoživost knjig so torej zaslužni ti žlahtni soavtorji (če si besedno zvezo sposodim pri imenu primorskih literarnih večerov). Njim gre zahvala za dolgoživost Ivane, za to, da se lahko »pogovarjam« z ljudmi, katerih jezika ne znam, da jih lahko nagovarjam s temami, ki se tičejo našega prostora, pa so – vsaj tako si domišljam – vendarle dovolj univerzalne. Podaljšana oziroma razširjena identiteta prevodov je seveda podvržena različnim recepcijam in zanimivo je videti, kateri vidiki zgodbe zanimajo bralce v nekem tujem jeziku.

Kozin: Bila si med najbolj izpostavljenimi slovenskimi avtorji v času našega častnega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu – izpostavljen pa ni bil le roman Ivana pred morjem, pač pa tudi tvoja krajša pripovedna dela. Kakšni so tvoji spomini na ta knjižni sejem, bi slovensko predstavitev tam ocenila kot kakovostno ali si kaj pogrešala?

Simoniti: V organizaciji Katje Urbanija z Javne agencije za knjigo sem bila na srečanje z nemškimi založniki v Frankfurtu vabljena že leto pred tem. Že to je bil zelo dobro organiziran dogodek z odličnima literarnima ambasadorjema Amalijo Maček in Erwinom Köstlerjem ter v spremstvu in po izboru nemške literarne agentke Barbare Heine-Schumann. Da sem bila med gosti Frankfurtskega sejma v času slovenskega gostovanja, pa mi je bilo sploh v veliko čast. Za to priložnost je pri založbi Axel Dielmann Verlag v prevodu Tamare Kerschmbaumer izšel ponatis zbirke kratkih zgodb Hudičev jezik, Teufelssprache, ki je pet let pred tem izšel že pri Litterae slovenicae. Ista nemška založba mi je pred začetkom sejma izdala tudi zgodbo Dvojna ljubezen Dore Dvorsky (Die doppelte Liebe der Dora Dvorsky), ki v slovenščini še ni bila objavljena. V nemškem ali angleškem prevodu pa je bilo nekaj mojih zgodb skupaj s kratko prozo drugih slovenskih avtorjev uvrščenih v kar tri antologije (LUD Literatura-Klingenberg; Goga-Residenzverlag; Sandorf Passage), ki so izšle ob tej priložnosti. S tem izkupičkom sem bila več kot zadovoljna in po mojem ni pretirano trditi, da se je Slovenija na ta dogodek nadvse dobro pripravila. Javna agencija za knjigo in slovenske založbe so sijajno opravile zahtevno nalogo in vtis imam, da je bilo na koncu kljub zapletom vse gladko izpeljano.

Kozin: Bi lahko rekla, da so ti predstavitve in prevodi, povezani z našim gostovanjem v Frankfurtu, odprli kakšna nova vrata?

Simoniti: Menda so takrat stekli dogovori z neko nizozemsko založbo, ne vem pa, kako daleč so. Vsekakor pa bi lahko rekla, da je frankfurtsko gostovanje odprlo vrata v svet številnim slovenskim piscem, tudi tistim, ki se na sejmu niso predstavili, saj smo zbudili zanimanje za našo literaturo nasploh. Take enkratne priložnosti sedanji avtorji verjetno ne bomo več doživeli.

Kozin: Kot si rekla, je roman Ivana pred morjem zdaj preveden v šest jezikov. Vem, da si večjezična, a vendar: kako se spremeni, če se, odnos do lastne knjige, ko zaživi v drugem jeziku?

Simoniti: Predvsem se sprašujem, kako univerzalne teme, kot sta denimo ljubezen ali dojemanje smrti, v mojih opisih doživljajo tuji bralci. Tudi sicer so mi ti na predstavitvah zastavljali drugačna vprašanja kakor slovenski: hrvaške je roman na primer zanimal z vidika odnosov v družini in družbene vloge ženske, italijanski pa so hoteli slišati, kako mi vidimo povojne dogodke na Primorskem.

Najnatančnejši bralci so seveda prevajalci, ki so tudi prvi interpreti izvirnika. Vselej me skrbi, kako je bil v drug jezik prenesen slog in kako funkcionira ritem povedi, saj ima vsak jezik svoje zakonitosti in načine. Predvsem pri jezikih, ki jih ne poznam, se bojim, da bi se kaj tudi izgubilo, obenem pa upam, da so se večina stilističnih značilnosti, ton in podtekst ohranili ali vsaj kako drugače kompenzirali. Kar je recimo v nekem jeziku povedano konkretno, se v drugih, na primer romanskih, izrazi bolj abstraktno – pri tem se mi zdi pomembno, da prevajalec ujame to formo mentis in atmosfero.

Skratka, že ko kakšno moje delo izide pri nas, ga nimam več tako zelo za svoje, ker zaživi toliko življenj, kolikor je bralcev, v drugem jeziku pa sploh odpotuje v neznano, in če tega jezika ne razumem, se lahko zanesem samo na odzive tujega občinstva: tako se roman vrača k meni s povsem novimi in pogosto čisto drugačnimi pogledi, poudarki in odsevi.

/…/