Žiga Valetič: Naj bo … nacionalni dan branja

Žiga Valetič

Naj bo … nacionalni dan branja

Ne vem natančno, kje sem ujel zamisel o tem, da bi slovenski kulturni in specifično knjižni prostor potreboval dan branja, vem samo, da se me je ideja držala že vsaj kakšnih petnajst let. Mogoče sem kje prebral o njej, slišal zanjo na katerem od pogovorov na Slovenskem knjižnem sejmu ali pa o njej razpravljal z urednikom revije Bukla Samom Rugljem. V njegovem podjetju UMco sem se zaposlil pred petindvajsetimi leti kot grafični oblikovalec filmske revije Premiera, počasi pa smo na založbi začeli delati vse več knjig. Sprva filmskih. Da je Samo bralski zanesenjak posebne sorte, sem spoznal, ko je v filmsko revijo uvedel rubriko s knjižnimi novitetami, česar takrat nisem razumel, saj ni šlo vedno za knjige s področja popularne kulture, kar je v tovrstnih revijah bolj običajno. Med predstavljenimi knjigami so bile na primer tudi Levitve Iztoka Geistra, ki so tisto leto prejele Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo; naravoslovno čtivo torej, ki je bilo živo nasprotje hollywoodskega tekočega traku. Izposodil sem si jo in navdušila me je. Samo je z rubriko vztrajal in sčasoma smo se tudi drugi sodelavci v uredništvu priključili s kakšno knjižno recenzijo tu in tam, vse dokler se približno desetletje pozneje ni prekucnilo v obratno smer in je osrednja brezplačna revija založbe UMco postala Bukla, za katero Samo še danes napiše več deset recenzijob vsakokratnem izidu. Brez bližnjega opazovanja tako radikalnega bralskega užitkarja, ki je od ljudi v okolici samoumevno pričakoval, da bodo knjigam posvečali tako poklicno kot tudi ljubiteljsko pozornost, se sam gotovo ne bi nalezel tako resnega navdušenja nad knjigami, kar me je sčasoma pripeljalo do tega, da sem kot grafični oblikovalec – takrat že samostojni podjetnik – opustil druge projekte in se specializiral izključno za knjige. Te korake sem leta 2022 podrobneje opisal v knjigi Nomadi med platnicami (Cankarjeva založba), katere urednik je bil Andrej Blatnik.

Samo ni bil prvi ali edini v mojem življenju, od katerega sem se vsakič znova nalezel bralnega virusa, življenje je v mojo bližino in družino, že davno prej in tudi po tem, namreč prineslo nekaj zagrizenih bralk vseh generacij, vključno z najmlajšo – hčerko, nekje na poti pa je v moje življenje (kot v življenja številnih Slovenk in Slovencev) prišla tudi Manca. Spodbujala me je predvsem kot založnika mistične poezije, ki sva jo čutila na enak način. Zaradi tako navdihujočih ljudi, ki so iz mene naredili zagretega bralca raznovrstnih knjižnih vsebin, sem idejo o dnevu branja hitro ponotranjil, ko pa sem o njej spregovoril z urednicami in uredniki, z založnicami in založniki, s katerimi sicer sodelujem, sem dobil naklonjene odzive, a nič več kot to.

Podobno pripoveduje dr. Marko Pavliha o predlogu za razglasitev 5. marca kot Mančinega dneva ljubezni in literature, ki jo je na Facebook napisal v dneh po Mančinem odhodu. Objava je imela na tisoče všečkov in na desetine delitev, tresla se je gora, rodilo pa se ni … nič. Pobudo je naknadno poslal na vrsto naslovov, posameznikom in institucijam, ki so naklonjeno prikimavali, našel pa se ni nihče, ki bi naredil konkreten, viden, občuten korak. Manca me je pred smrtjo prosila, naj poskrbim za njeno zapuščino, zato sem čutil dolžnost in odgovornost do Markove pobude, toda teža vsega je bila prevelika, zato se (še) nisem hotel vmešati. Pred mano bi morala stati dolga vrsta tistih, ki bi jim že po statusu moralo biti bolj mar kot meni. Manca mi je naročila tudi pisanje življenjepisa, za katerega si je pri njej prizadevalo več založb, zato sem v prvi vrsti razmišljal o tem podvigu, vedoč, da ne bom mogel narediti konkretnih korakov, dokler v roke ne dobim njenega računalnika. Času sem pustil čas in nekaj mesecev pozneje, v začetku jeseni, me je Mančina hči Tina povabila, da pogledava, kaj najdeva v stanovanju in na računalniku. Ker sem Manci poprejpomagal zamenjati računalnik, sem vedel, da je na novega prenesla vse, kar je bilo že v starem, nisem pa vedel, da je skrbno hranila večino zapisov, knjig, kolumn, esejev in intervjujev, ki jih je napisala od poznih devetdesetih let dalje. Zdaj sem se lahko lotil dela, obenem pa sem sprevidel, da se bo treba lotiti še drugih opravil: hrambe osebnih predmetov in pisem, pa tudi vzporednega sestavljanja več knjig, na koncu morda celo sodelovanja pri Markovi pobudi.

V naslednjih mesecih se je izkristaliziralo, kaj naj bi naredil s posthumnimi knjigami in v katere institucije bomo razdelili Mančino zapuščino, zazdelo pa se je uresničljivo tudi to, da bi pozvali slovenski knjižni prostor k praznovanju neformalnega dne, ki smo ga preimenovali v Mančin dan branja, ljubezni in navdiha. Želel sem, da je branje na prvem mestu. V aplikaciji Messenger sem ustanovil skupino in vanjo povabil peščico ljudi, ki sem jih našel v komentarjih pod Markovo objavo ali pa so na Facebooku izražali podobno – da bi torej morali ohranjati spomin na Manco predvsem v zvezi s knjigami in branjem. To so bili Sabina Fras Popović (Bralno društvo Slovenije), Alenka Štrukelj (Andragoški center Slovenije), Tanja Tuma (PEN Slovenija), Katjuša Štingl (Hospic), Katja Klopčič Lavrenčič (Sodobnost), Marko Pavliha in Andrej Blatnik. Strinjali smo se, da poskusimo, in napisali smo poziv, ki smo ga poslali po Sloveniji in ga s pomočjo Renate Rugelj in Sama Ruglja plasirali tudi v revijo Bukla. Na eni od postaj med promocijo tega neformalnega dne smo se znašli v radijskem pogovoru s Tino Kozin, kjer smo se strinjali, da moramo pogledati čez in onkraj, da se torej ne smemo ustaviti le pri Manci, temveč da bi njen rojstni dan lahko postal še bistveno več od spominjanja nanjo; idealno bi bilo, če bi v letu ali dveh uspeli spodbuditi politične odločevalce, da bi ta dan razglasili kot nacionalni dan branja; zaradi dolgoletnih izkušenj je pravilno uradno formulacijo ponudila Sabina. To naj bo dan, ko lahko beremo kogar koli in kar koli, dan, ko lahko skupaj razmišljamo o vrednotah, ki jih vzbuja branje, pa o tem, kako branje narediti bolj dostopno za celotno družbeno vertikalo. Zdelo se nam je, da v nedogled ne bomo mogli organizirati neformalnega bralnega dne le z lastno energijo, in čeprav so bila sredstva, ki smo jih prvo leto porabili, res minimalna, bi bilo nujno treba najti ustanovo, skozi katero bi se odvijalo osnovno informiranje in bi ta pripravila tudi osrednji nacionalni dogodek, medtem ko bi lokalne dogodke pač organiziral, kdor koli bi želel: knjižnice in šole z branji in druženji ob knjigah, založbe in knjigarne s popusti in pogovornimi dogodki, bralni klubi s takšnimi in drugačnimi srečanji. Prvo leto smo prešteli nekje med petnajst in dvajset prireditev, kar je bilo obetavno, imeli pa smo tudi jasen cilj: poiskati institucijo, ki bi se bila pripravljena z nacionalnim dnevom branja spoprijeti dolgoročno.

Ne bodi ga len sem na spletu našel vladni organ, ki se imenuje Nacionalni svet za bralno pismenost in dolgo vrsto posameznic in posameznikov, ki mu pripadajo – večinoma ljudi iz različnih organizacij in ministrstev. Na elektronske naslove vsakega od njih sem poslal našo pobudo in prejel nekaj naklonjenih povratnih informacij, ki pa niso bile posebej konkretne. Sodelavcem sem o tem poročal, in čisto vsem se niti ni zdelo najbolj pametno, da grem kar tako z glavo skozi zid. Eden od odzivov me je napotil na Združenje splošnih knjižnic, zato sem pisal na njihov naslov, od tam pa so me po nekaj tednih napotili na specializirani oddelek ene večjih slovenskih knjižnic, ki naj bi v njihovem imenu skrbel za bralno pismenost. Njihov odziv je bil sprva dober, ampak zgolj lokalno usmerjen, mi pa smo vendarle potrebovali ustanovo, ki bi bila z našo pomočjo pripravljenaposlati po Sloveniji dve spodbudni elektronski sporočili in 5. marca vsako leto organizirati krovno prireditev. Šele ko bi dobili zaslombo takšne organizacije, bi bili pripravljeni pojasniti pobudo za razglasitev nacionalnega dneva branja tudi uradnim odločevalcem Ministrstva za kulturo; nekako se ni zdelo dovolj, da bi nacionalni dan branja razglasili brez repa in glave. Na dotičnem knjižničnem oddelku so se resne in trajne zaveze ustrašili, jaz pa sem imel v trenutku zavrnitve občutek, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Pripravljen sem bil dvigniti roke oziroma pustiti, da se v naslednjih letih iz naše pobude izcimi, kar koli se že bo.

Naslednjega avgusta je pri založbi Goga izšla (avto)biografija Manj je mene, bolj sem Jaz, v kateri je med številnimi Mančinimi pionirskimi angažmaji jasno zasijala njena vseživljenjska zaveza branju, jeziku, komunikaciji in knjigam. Še več! Med sestavljanjem njene zgodbe sem doumel, da je Manca promovirala branje skoraj petdeset let in da je to počela na vse možne načine, ki pritičejo življenju v sodobni družbi, v modernem času. Literarna Slovenija ni potrebovala novih Trubarjev, Prešernov ali Cankarjev, potrebovala je nekoga, ki bi temu prostoru pokazal, kako razširiti bralne klube po vsej državi, kako knjige – tudi tiste zahtevnejše – popularizirati na javni televiziji, kako pripravljati literarne večere, kamor se znova in znova zgrnejo intelektualne pa tudi neintelektualne množice, kako na teh večerih prodati na desetine knjig, kako pisati o knjigah v časopise in revije, kako približati branje skupinam, ki navidezno niso povezane s knjigami, skratka … kako se pogovarjati o knjigah in kako širiti bralni virus v novi, spremenjeni eri, v kateri vsak dan izide približno petnajst novih naslovov! Tiho sem torej računal, da bo življenjepis prinesel več razumevanja o tem, kdo je bila Manca v svojem jedru – velika ambasadorka branja –, in da se bo po izidu mogoče našlo več konkretnega posluha za razglasitev uradnega dneva branja na njen rojstni dan.

Potem se je opogumila Sabina, ki je dolgoletna knjižničarka, zagovornica branja in tudi profesorica na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nedavno pa je prevzela predsednikovanje Bralnemu društvu Slovenije, ki ima na tem področju tridesetletno tradicijo. Posvetovala se je z ljudmi v društvu, ali bi bili pripravljeni prevzeti ta projekt, in ko je prišel pozitiven odgovor, smo vedeli, da je izpolnjen še zadnji pogoj, da lahko nagovorimo politiko. Zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev časa ni bilo veliko. Poklical sem službo za stike z javnostmi založbe Goga in jih prosil, naj kulturni ministrici Asti Vrečko pošljejo izvod njene biografije in prijazno vabilo na pogovor o knjigi, ki smo ga pripravili na Slovenskem knjižnem sejmu. Na moje prijetno presenečenje je ministrica prišla na dogodek, ob koncu pa sem pristopil k njej in ji v nekaj stavkih predstavil našo pobudo. Njej in tudi sodelavki, ki jo je spremljala, se je zamisel zdela dobra in povabili sta nas na sestanek.

Na knjižnem sejmu je bil predstavljen tudi latvijski manifest o branju in dogodka se je udeležil Miha Kovač, eden od soavtorjev mednarodno odmevnega Ljubljanskega manifesta, na katerega se je latvijski delno naslonil. Latvijski manifest se je osredotočal na konkretne ukrepe, ki zadevajo specifično majhne jezikovne skupnosti, zato sta Sabina in Miha začela razmišljati o tem, ali bi tudi mi pripravili nekaj podobnega, prilagojenega slovenskemu prostoru, jaz pa sem ju razveselil z novico, da bomo po vsej verjetnosti kmalu dobili uradno vabilo z ministrstva. Sestanek se je zgodil šele prvi teden po novem letu, in ko smo državnemu sekretarju Marku Rusjanu ter ekipi na Ministrstvu za kulturo predstavili svojo pobudo, so bili vsi iskreno naklonjeni, tako da ni bilo vprašanje, ali naj pobudo podprejo ali ne, temveč le, kako to narediti, da se bo mlin birokratskih protokolov še pravočasno zavrtel. 5. marec je bil namreč že zelo blizu, volitve pa tudi.

Bil sem ganjen, vse je kazalo, da nam bo uspelo nekaj neverjetnega. V skupini je vladalo navdušenje, zato sem začel grafično oblikovati logotip in celostno grafično podobo … če in ko bo prišla dokončna potrditev, bomo morali biti popolnoma pripravljeni! Do logotipa nisem prišel zlahka, vsekakor pa sem želel, da odkrito in čim bolj neposredno komunicira ljubezen do knjig. Tudi v skupini smo se posvetovali glede izgleda in potrebnih je bilo nekaj korakov, da sem ujel sporočilo, barve in formo. Z Renate, urednico Bukle, smo se dogovorili, da pripravimo dve strani za revijo, kjer bomo predstavili pobudo in pozvali knjižno Slovenijo k temu, da tudi letos pripravi čim bolj raznolike lokalne dogodke in prireditve. Nismo zanesljivo vedeli, ali bomo dobili nekaj intervencijskih sredstev ali ne, zato smo pač delali, kar smo zmogli. Povezali smo se z ekipo projekta Ljubljana – Unescovo mesto literature in pripravljeni so bili prevzeti izvedbo fotonatečaja. Ministrstvo pa je napovedalo, da bo v primeru sprejetja pri časopisni hiši Delo naročilo štiristranskoprilogo, posvečeno razglasitvi tega dne; enako se je namreč zgodilo ob nedavni razglasitvi nacionalnega dneva slovenskega stripa in ob obletnicah Srečka Kosovela in Zofke Kveder. Predlagal sem, da bi nacionalni dan branja prvo leto praznovali pod sloganom Branje je veselje, saj se mi je zdelo, da potrebujemo dostopno in priljudno sporočilo, ki bo poskušalo razbiti stigmo, ki se je zadnja leta začela vzpostavljati okoli branja in bralcev. Postali smo namreč družba, v kateri uspešni in premožni ter celo ljudje z visokošolsko izobrazbo v svojih domovanjih nimajo nobenih knjig. Če tega niste opazili v svoji neposredni bližini, lahko to opazujete v televizijskih oddajah, kot so Ambienti, kjer drage, moderne hiše in stanovanja ostajajo povsem brez duše, ki bi jim jo lahkovlile prav knjige. Postali smo družba ozke poklicne usmerjenosti (takoimenovanega fahidiotizma), kjer se splošna razgledanost in empatija marsikdaj zdita ovira do finančnega uspeha, med mladimi pa se branje leposlovnih knjig marsikdaj zdi ovira do dobrih ocen in točk, zato se osredotočajo le na branje tistega, kar jim zagotavlja višji šolski uspeh, medtem pa čustvena rast in celovito osebnostno zorenje capljata daleč za razvojem racia, razuma in golega koristoljubja.

Moj slogan je bil sprejet, za Buklo pa smo pripravili dve verziji članka: v eni je bilo vse skupaj predstavljeno kot poziv Ministrstvu in Vladi Republike Slovenije, v drugi verziji pa smo zapisali, da je Vlada že razglasila nacionalni dan branja. Kar ga seveda (še) ni. Z Ministrstva so nas poučili, da nič ni stoodstotno zanesljivo, dokler ne bo objavljeno v Uradnem listu. Še zlasti ne interventna sredstva, s katerimi bi lahko natisnili plakate, kazalke ter stojala, plačali nekaj več prostora v časopisih in organizirali osrednjo prireditev. Opazovali smo, kako se je v medijih že začela predvolilna bitka, Državni zbor pa je zaključil delo. Vlada je imela seje praviloma ob četrtkih, vmes še kakšno dopisno. Tedni so tekli, in čeprav se je pobuda znašla med gradivi za obravnavo na vladini spletni strani, se potrditev kar ni hotela zgoditi. Revija Bukla je bila v petek namenjena v tiskarno, zato je bilo marsikaj odvisno od tega, ali bo na četrtkovi seji res potrjeno, da je Slovenija dobila nacionalni dan branja ali ne. Istega dne je šla v tisk tudi knjiga Mančinih esejev Metulji vedo za moč besede, ki sva jo souredila z Nelo Malečkar, v Predgovor pa sem že napisal, da je bil ta dan sprejet. Če se to ne bi zgodilo, bi vnaprej pripravljen zapis seveda morali spremeniti.

Sledilo je veliko olajšanje. Kmalu so o razglasitvi začeli obveščati mediji in na obe založbi sem lahko javil, da se je vse skupaj srečno izšlo. Bilo je sila čustveno, zdelo se je neverjetno, vsi smo čutili, da je to začetek lepe in dolge zgodbe, ki bo kmalu začela presegati nas, pobudnike. Predvsem Sabino, Alenko in mene je zdaj čakala še izvedba vsega skupaj, medtem ko je Miha zbral strokovno ekipo, ki je že začela snovati Manifest o branju za 21. stoletje. Katja je lektorirala vse, kar smo pripravili. Edina stvar, ki sem jo (od strani) k manifestu doprinesel sam, je bil naslov, ravno smo namreč zajadrali v drugo četrtino 21. stoletja in znašli smo se pred povsem novimi izzivi, kotsta globalna geopolitična nestabilnost in umetna inteligenca, odgovore nanju pa lahko prinese kvečjemu branje, branje in še enkrat branje. Tako sem vsaj verjel in želel, da bi imel manifest nekaj vizionarskega naboja, ki bi presegal zgolj eno generacijo. Od vseh predlogov za naslov manifesta je ta očitno obstal najdlje, v osnovi pa je snovalkama Sabini Fras Popović in Metki Kostanjevec ter snovalcema Kozmi Ahačiču ter Mihu Kovaču izvrstno uspelo ubesediti sodobne potrebe, ki jih ima in jih bo imela slovenska družba tudi v prihodnje v odnosu do branja, zato tudi na tem mestu pozivam, da manifest preberete, ga ponotranjite in, če želite, tudi podpišete.

Ker je razglasitev nacionalnega dneva branja padla v predvolilni čas, so se kmalu po razglasitvi pojavili pomisleki, češ da je škoda, da ga del desne politike ne bo vzel za svojega, saj ga je razglasila ravno leva vlada. Sam se s tem nisem ukvarjal. Lahko bi ga razglasila tudi desna vlada, v tem primeru pa ga mogoče za svojega ne bi vzel del leve politike, kdo bi vedel. Prav tako ne mislim, da tega dne brez naše pobude ali brez te vlade ne bi dobili. Mogoče ne zdaj, zanesljivo pa bi ga dobili čez nekaj let – prav tako z Mančinim rojstnim dnem kot najprimernejšim datumom. Prepričan sem, da bi vrednost branja in Mančine zapuščine pri »širjenju bralnega virusa« prepoznala tudi kakšna druga vlada in kakšni drugi pobudniki, četudi čez dvajset let, slovenski jezik je namreč ključni del naše identitete veliko bolj od takšne ali drugačne politične ideologije. Poleg tega Manca ni bila politično enoznačna oseba, sodelovala je z ljudmi in skupinami tako na levi kot na desni (in še kje drugje), kar je v resnici značilno za vse, ki mislijo s svojo glavo, saj nismo uobličeni po modelčkih za piškotke. Verjamem, da bi moral biti nacionalni dan branja praznik, ki nas bo povezoval in ne razdvajal, tako kot nas povezujeta kulturni dan in slovenski šport, na primer. Če pa me kdo vpraša po osebnem političnem stališču do maternega jezika, sem ga že pred leti strnil v naslednji aforizem: »Domoljub brusi svoj jezik, nacionalist brusi svoj nož.«

Glede projekta se gotovo ne bi tako trudil, če ne bi imel okrog sebe treh strastnih bralk: žene, hčerke in mame. Celo bolj kot za Manco sem se v to spustil zaradi njih, prav one so razlog, da sem zmogel za ta namen, ki sicer veliko pomeni tudi meni, nastopati dovolj suvereno. Ob tem pa sem hvaležen tudi ministrici Asti Vrečko in osebju na Ministrstvu za kulturo, da so naredili ta korak in se potrudili za sprejetje tega dne. Hvaležen sem celotni ekipi pobudnikov, hvaležni pa moramo biti tudi strokovnim raziskovalkam in raziskovalcem branja, ki so nam v zadnjih dvajsetih letih predložili nič koliko (žal bridkih) dokazov o bralskem nazadovanju tega naroda pa o nižanju javne komunikacije in demokratičnih standardov, ki so neposredna posledica naše šibke zaveze branju in knjigam. Morda naivno verjamem, da razglasitev predstavlja točko, ko bi se lahko odbili od dna, kamor smo drseli od osamosvojitve dalje, ko so knjige, jezik in branje še pomenili veliko stvar in bili ključni za pridobitev samostojne države. Danes, sredi novih geopolitičnih izzivov, je lastna država manj samoumevna, kot se morda zdi. Pomembno je torej, da smo stvar pripeljali do sem, zdaj pa je na vseh nas, da nacionalni dan branja dvignemo in z njim skozi leta naredimo kaj dobrega za širšo skupnost in zase.

Vse, kar se je nato dogajalo 5. marca in v dneh pred tem, vzbuja zaupanje, da ima Slovenija ogromno pametnih in srčnih ljudi, ki jim je mar za branje in pozitivne vrednote, ki izhajajo iz ljubezni do knjig. Na spletno platformo, ki smo jo posvojili od projekta Nacionalnega meseca skupnega branja, so različni organizatorji prijavili okrog osemdeset lokalnih prireditev, še veliko več pa se jih je zgodilo brez prijave. Še pravočasno nam je uspelo pripraviti kakovostno spletno stran in do trenutka, ko to pišem, je Manifest o branju za 21. stoletje podpisalo 1499 oseb. Naproti je tej razglasitvi prišla tudi nacionalna radiotelevizija, ki se je obeleževanja prvega nacionalnega dneva branja lotila sistematično in pripravila vrsto oddaj, ki jih je posvetila branju, knjigam, slovenskemu jeziku in Manci. Kolikor so nas, pobudnike, preplavljali izjemni občutki, sem istočasno zelo vesel, da se bom v prihodnje lahko držal malo bolj v ozadju in bil koristen iz druge vrste, saj se po letu in pol divje vožnje ob urejanju Mančine zapuščine postopoma zaključujejo najzahtevnejši projekti.

Med procesom razglasitve nacionalnega dneva branja se je na družbenih omrežjih odprlo vprašanje idealiziranja lika in dela dr. Mance Košir in tudi na to se mi zdi vredno odzvati. V tistih tednih sem bil gost na dveh navdahnjenih večerih v Šentjurju in na Ravnah na Koroškem, kjer sem govoril o nastajanju treh knjig (tretja bo izšla jeseni). Težko povem, kako zelo se je Manca zasidrala v srca starejših generacij, ki so jo spremljale na vsakem koraku, še preden smo na sceno prišli mlajši. Zakaj tako, je seveda opisano v knjigi, ki je – razumljivo – ne bodo prebrali vsi. Kdor jo prebere, pa hitro spozna, da je Manca sicer res uživala v soju žarometov, vendar ne kot estradnica, temveč kot osebnost, ki je skozi javne angažmaje ves čas poskušala delovati za skupno dobro in iskala pot v boljši svet. Kdor dela, seveda greši, zato je od tisočih knjižnih predstavitev kakšna bila tudi površna, od tisočih človeških interakcij kakšna bila tudi neprimerna. Niso izkušnje vseh ljudi z njo samo dobre in lepe in v tem smislu bi med nami težko našli koga, ki je bistveno drugačen. Kdor bo prebral knjigo, bo spoznal, da kljub naslovu Manj je mene, bolj sem Jaz, ki je do neke mere izzivalen, to ni knjiga o Mančini ponižnosti, nezmotljivosti, brezmadežnosti ali popolnosti. Daleč od tega. Gre za osebnoizpovedno prozo, kjer glavna oseba odkrito govori tudi o svojih napakah in iskanjih. V tem ni ta (avto)biografija nič drugačna od katere koli druge. Je pa zato odprta in živa, da bolj ne bi mogla biti, z vsemi negotovostmi, ranljivostmi, dvoumnostmi, z vso večplastnostjo, divjino in neukročenostjo. Lahko bi napisal in sestavil tudi knjigo o Manci, v kateri bi jo zares idealiziral, ampak se nisem odločil za to. Na tisoče ur je preživela ob pisnem reflektiranju družbe in vzporedno lastnega življenja, zato je bilo jasno, da s svojim glasom ne bi mogel povedati zgodbe bolje, kot jo je – razpršeno na tisoče koščkov – artikulirala že sama. Če bi Manco idealiziral na napačne načine, bi želel zgladiti njene hribe in doline in ustvariti ravníco po svojem okusu, ampak s sourednico Heleno Zemljič sva se odločila, da je prav, da se knjiga na trenutke bere kot roman – z romanesknim likom, ki pada in se znova dviguje po padcih, ki si jih je kdaj pripravil tudi sam.

Manco sem izredno cenil, nisem pa je idealiziral niti takrat, ko sva bila sodelavca in prijatelja. Mogoče mi je ravno zaradi tega zaupala. V resnici je še danes ne idealiziram, celo v nastopih pred občinstvom ne. Edini vidik, pri katerem pa se mi zdi povzdigovanje njenega dela koristno, je njen vseživljenjski angažma za promocijo branja, za knjižno kulturo, za slovenski jezik, za kakovosten javni dialog in družbeno komunikacijo. To je bilo v njej do konca iskreno in k temu jo je življenje napotilo vedno znova, po takšnih in drugačnih ovinkih, ona pa je temu radostno sledila. Njena zaveza širjenju bralnega virusa je bila neomajna, trajna, temeljita in totalna. Če je na tem področju kdaj odpovedala, je odpovedala tako, kot odpove oko, ki za delček sekunde pomežikne, ker bi se solzilo, če bi bilo odprto ves čas. Takšno je pač idealno delovanje očesa. Vse drugo v Mančinem življenju je – po mojem skromnem mnenju – sila zanimivo, a podvrženo takšnim in drugačnim pogledom, zornim kotom in interpretacijam, ki jih prepuščam zgodovini in urbanim mitom. Ni šala, ko pravim, da jo vidim kot prvi obraz, nedvomno pa kot ženski obraz slovenske tranzicije, ampak tisto, s čimer je Manca iz tega kaotičnega tranzicijskega časa izstopila, so bili knjige, branje in jezik. Nikogar nam ni treba slepo idealizirati, a naj nam hkrati ne bo odveč nekomu, na nekem področju, priznati mojstrstva. Pa čeprav vsi mojstri in mojstrice na koncu vedo, da je bil vse skupaj le en zabavno-resen poskus preživetja. Ali, kot sem zapisal v Predgovoru knjige Metulji vedo za moč besede: »Njena vloga pri razvoju bralnih klubov in na splošno pri spodbujanju branja kot užitka, ki prinaša tako notranjo introspekcijo kot zunanjo dobrobit, je nepozabna in nezamenljiva! Tako velika je, da lahko pot, ki jo je utrla, nadaljujemo le skupaj.«

Naj bo.