Dnevnik (1992–1993)
Ponedeljek
Jaz.
Torek
Jaz.
Sreda
Jaz.
Četrtek
Jaz.
Witold Gombrowicz: Dnevnik
- februar 1992
Veter, še ena stvar, ki ji ne morem natančno določiti porekla in mesta, veter, ne da se ga nikamor postaviti. Ne spada sem. V zadnjih nekaj dneh je to že tretja stvar, za katero ne vem, kam bi jo dal. Zdi se, kot da veter ne pripada temu letnemu času, zdi se, da je prezgoden, zdi se, kot da sem ga nekje že čutil, kot da je moj znanec, mogoče je bilo to lani na Nizozemskem, ko sem začel pisati knjigo, ki jo sedaj končujem, mogoče je že končana, ne vem natančno, kot pri vsaki stvari se tudi tu spopadam z odlašanjem in odlaganjem, z oklevanjem, s prestavljanjem na zadnji možni trenutek, ampak vedno imam tisto prekleto srečo, da mi uspe. Da se vse izide. Mogoče obljublja sklenitev kroga, mogoče nosi dolgo pričakovano spremembo, izpolnitev želje, da ne bi bil več tako strahovito sam. Kot v tisti čudoviti pesmi Cesara Paveseja Hard labor, Getting Tired, v verzih What’s the point of being alone, of being always more alone? Mogoče je ta želja tista, ki daje vetru simboličen pomen.
Potem je tukaj prizor, ki sem mu bil priča v petek na tržnici. Ženska, s katero sva se srečala pred kakšnima dvema mesecema, s katero sva se poljubljala na nekem notranjem stopnišču ljubljanske Drame, kakšen nor pogum sem premogel, da sem jo odpeljal tja in da se ni nič upirala, samo zrla je vame, je v opoldanski svetlobi zapenjala bundo ali neko drugo toplo oblačilo otroku. Zopet je bila celotna stvar zunaj konteksta, mogoče zaradi dejstva, ker vem, da je ženska igralka in da prihaja iz Trsta, mogoče zaradi tega, ker je moški, ki je bil z njo, izgledal popolnoma italijansko, mogoče zaradi tega, ker sem sam duhovno obrnjen v tisto smer, proti zahodu, Sredozemlju, Italiji. Proti mojemu Cesaru Paveseju. Zopet neka podoba, katere pomen se mora v kratkem razjasniti.
In še tretja stvar, Moro, moj veliki heroj Moro; kot bi mi s svojim hitrim, naglim gibanjem, ko sem ga skozi kuhinjsko okno vrstne hiše na Ulici Jana Husa opazoval, kako se približuje stopnišču, ki vodi do vhoda, odprl neka vrata v tisto, kar si resnično želim. Kar sem bral v njegovih knjigah, ki jih tako noro občudujem. Prosti tek, Bomba La Petrolia. Danes Ljubljana, jutri Koper, potem Torino, čez štirinajst dni Berlin. In potem zopet standardno vprašanje: ja kaj za vraga sploh počenjam tukaj? Ampak se je tudi on že naveličal večnega skakanja iz kraja v kraj in življenja s tisoč markami na mesec, s tisoč markami?!, mogoče ne toliko življenja kot načina, kako do tega denarja priti.
Na neki točki se blazna energija neha obnavljati, pri neki starosti, ki je od človeka do človeka različna, in si zaželiš varnosti, vsaj takšne, da ti ni treba vedno čepeti pod pritiskom, da moraš narediti to in to, da boš prišel do denarja in ne boš umrl od lakote. Jaz se bom s tem problemom moral prej ali slej pošteno spopasti. Tri podobe, tri slike, ki stojijo same zase, stojijo popolnoma avtonomno, a jim vseeno skušam dati neko skupno obeležje, jih poskušam zliti v eno. Skušam iz njih narediti ključ, ki mi bo odprl neka vrata.