Ilustrirala Suzi Bricelj.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Velike slikanice), 2021.
Junaki Nine Mav Hrovat včasih nekaterih stvari nikakor nočejo početi. Pred leti neki kralj, ne kateri koli, pač pa najmlajši kralj na svetu, nikakor ni maral pospravljati. Kar je še posebej problematično, če upoštevamo dejstvo, da imajo kralji igrač, kolikor jim poželi srce, da imajo možnost razmetati petsto soban in da si včasih zaželijo kopel iz sladke smetance, iz česar na koncu ne more nastati drugega, kot ena velika packarija. Ampak mali tiran je po tem, ko nepokorne služabnike zaklene v grajsko ječo in se v njihovi odsotnosti sprva strašno zabava, ob času za spanje pa ugotovi, da je pravzaprav strašno, če nimaš nikogar, ki bi te pocrkljal in ti prebral pravljico, vendarle pripravljen na kompromis. Odtlej bo razmetal samo toliko, kolikor bo lahko sam pospravil, kajti pravljici in crkljanju se pač ne more odreči. In prav je tako. Duhovita zgodba bralcu nevsiljivo pokaže narobe in prav, hkrati pa izpostavi pomen človeške bližine in topline, ki je tudi malemu razvajencu na koncu pomembnejša od materialnega sveta. No, nekaj je pa kralju tudi treba šteti v plus, in sicer to, da je ljubitelj pravljic! Kar je povsem v nasprotju s kraljevičem, ki v sveži slikanici Nine Mav Hrovat nikakor ni ljubitelj knjig ali branja.
Kraljevič je ljubitelj brcanja žoge, plezanja po drevesih in kopanja lukenj v peskovniku, knjig pa se noče niti pritakniti, in to kljub temu, da kralj in kraljica izdatno zalagata domačo knjižnico in se zavedata, da sta v knjigah tako »znanost celega sveta« kot tudi velika lepota. Ker se kraljeviča nič ne prime, starša na pomoč pokličeta strokovnjake. Komur bo uspelo kraljeviča naučiti brati, se bo kopal v zlatu. Strokovnjaki pridejo z vseh koncev, vsak s svojo metodo. Pisanje na tablo – se ne obnese. Popestritev učenja z lutko – ne deluje. Podkupovanje – neuspešno. Kombiniranje učenja branja s plesom in glasbo – nič. Metodi uporabe sile in vpitja pa seveda kralj nemudoma naredi konec. Tudi poskus z različnimi žanri, ki obsega grozljivke, vesele zgodbe, pustolovke in še kaj, ne vzbudi kraljevičevega zanimanja. Zagata z branjem je videti malodane nerešljiva in bi morebiti nerešena tudi ostala, ko ne bi deček nekega dne naletel na deklico. Natančneje na deklico, ki bere. In ki je povsem drugačna od drugih, ki ga obkrožajo in mu takoj v vsem ustrežejo ter mu včasih kaj prinesejo, še preden si je to sploh zaželel. Deklica kraljeviču ob ukazu, naj mu (pre)bere, hladnokrvno zabrusi, naj si kar sam lepo prebere. Ampak potem si vendarle ne more pomagati in mu začne pripovedovati o neki zgodbi, ki jo je prebrala, in glej, no, glej, v kraljeviču se nenadoma vzbudijo zanimanje, radovednost in celo želja, da bi si takšne zgodbe lahko prebral tudi sam. Ko naslednjič sreča deklico, mu ta začne brati začetek »naše pravljice«, torej pravljice o kraljeviču, ki ni maral brati, a mu je ne prebere do konca, pač pa jo dečku podari. Bistro! Kajti zdaj se kraljevič mora in – predvsem! – hoče naučiti brati! Naslednjič je tako on tisti, ki deklici pove nadaljevanje, nato pa zgodbo skupaj pripeljeta srečnemu koncu naproti: »Prav pravljično. Ko sta odrasla, sta se poročila in postala kralj in kraljica. Verjetno še dandanes živita kot v pravljici.« Na zadnji dvostranski ilustraciji vidimo veliko sobo z bogato knjižnico, očeta, ki bere s fantkom v naročju, mamo in hčer, ki bereta vsaka svojo knjigo, in otroka, ki po sobi preganja mačka – seveda, ni za vsakogar ob istem času pravi čas za branje, toda lahko si mislimo, da bo v takšnem družinskem vzdušju tudi živahni tekač vsaj kdaj pa kdaj v roke vzel kakšno knjigo.
Slikanica O kraljeviču, ki ni maral brati – spet povsem nevsiljivo – izpostavi sledeče: tudi bogato založena družinska knjižnica in zavedanje staršev, kako pomembno je branje za otrokov razvoj, kar se zadnja leta zelo poudarja, včasih nista dovolj, da bi otrok postal bralec. V otroku se mora vzbuditi radovednost in vznikniti želja, da bi slišal ali bral, in to lahko včasih bolj učinkovito kot odrasli sproži vrstnik. Z zgledom, predvsem pa s strastjo, ki jo lahko živo prenese na sovrstnika, ko doživeto pripoveduje o prebranem in prepričljivo pokaže, kakšno ugodje mu to prinese. In tako pravzaprav tudi ta slikanica, podobno kot O kralju, ki ni maral pospravljati (2008, nagrada izvirna slovenska slikanica 2009, ponatis 2010), kot pomembno izpostavi človeško bližino; če je šlo v prvi za bližino med otrokom in odraslim (ki se je med drugim vzpostavila prav med skupnim branjem), gre tu za bližino med otrokoma, ki postaneta »pajdaša« v branju in igri, v sklepnem delu zgodbe pa tudi za bližino med otroki in starši, ki se spet tke (tudi) med branjem.
Tako kralja kot kraljeviča, ki ju slednjič vendarle – recimo temu – sreča pamet, je upodobila Suzi Bricelj, ki je z Nino Mav Hrovat pred leti ustvarila tudi slikanico Neredko!. Slednja se spet dotakne pospravljanja in med drugim poskuša, tako kot recimo Lihožerci, po svoje pojasniti pojav izginulih nogavic. V njej ob dveh otrocih dobi vlogo škrat, torej pravljično bitje, kar priča o tem, da se pisateljica dobro znajde tako z enimi kot z drugimi, sodeč po njenem slikaniškem opusu, pa je zelo domača tudi z živalskimi literarnimi liki. Suzi Bricelj se je v tokratni slikanici posvetila črkam – povsod so, na ovitku, na veznih listih in po celotni notranjosti. Seveda, konec koncev je vse iz črk – svet in naši odnosi. Vezni listi lepo nakažejo premik, ki se zgodi skozi zgodbo; če je na predlistu ob črkah avtomobilček, so na zalistu številne knjige, kar nakazuje, da je zgolj igranje zamenjalo tudi branje. Sicer pa – tudi branje je lahko igranje. Na ilustracijah so duhoviti elementi, največ jih najdemo na tisti, na kateri so upodobljeni upehani in obupani strokovnjaki v najrazličnejših (smešnih) pozah. Domišljijski svetovi pa so barviti, bohotni in cvetoči, po njih se sprehajajo tigri, jezdijo vitezi, plujejo ladje … Na ilustraciji, kjer deklica pripoveduje dečku o prebranem, in na tisti, kjer skupaj bereta, ju je Suzi Bricelj posadila na cvetoče veje (domišljije), pri čemer sama ilustracija s toplino in barvitostjo v opazovalcu vzbuja lepe, prijetne občutke. Prav takšne, kakršne lahko občutimo ob branju. In druženju. Konec koncev je branje tudi druženje; z literarnimi liki, z drugimi bralci in navsezadnje s samim sabo.