Sebastijan Pregelj je zgodovinar in pisatelj, večkrat je bil nominiran za nagrado kresnik, za roman V Elvisovi sobi pa je leta 2020 prejel takrat prvič podeljeno Cankarjevo nagrado. S pisanjem je začel za odrasle, nato še za mlade bralce. Naj se osredotočim na knjige za mlade – prvima dvema knjigama, ki se dogajata tukaj in zdaj, Duh Babujan in prijatelji (2014) in Duh Babujan in nepričakovana selitev (2016), je sledilo šest knjig o času koliščarjev iz zbirke Zgodbe s konca kamene dobe (od 2016 dalje): Deček Brin na domačem kolišču, Do konca jezera in naprej, K morju, Pri kamnitem stolpu, V snegu in ledu ter doslej zadnja izdana Vrnitev (2020), o kateri bom govorila obširneje. Vse knjige iz zbirke je ilustriral Jure Engelsberger in vse so prejele znak zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (od leta 2021 pri podeljevanju sodeluje z Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije). Knjiga Deček Brin na domačem kolišču je bila leta 2017 nominirana za desetnico, leta 2018 pa še Do konca jezera in naprej, šesta knjiga Vrnitev pa je prejela 25. večernico in po oceni žirije predstavlja vrh te serije; tik pred izidom je že sedma (zadnja) knjiga iz zbirke.
Po mnenju založnika je zbirka namenjena bralcem na koncu prvega bralnega obdobja in bralcem v drugem bralnem obdobju. Primerna je tudi za oklevajoče bralce v drugem in tretjem bralnem obdobju – s tem se vsekakor strinjam in dodajam, da je zbirka zagotovo zanimiva tudi za odraslega bralca; večnaslovniškost je znak kvalitetne literature.
Dogajalni čas zbirke je čas mostiščarjev in koliščarjev, ki so živeli na Ljubljanskem barju. To je zgodba o dečku Brinu in njegovi prijateljici Črni, ki se v vseh šestih knjigah podata na vrsto dogodivščin, spoznavata prijatelje ter pasti in lepoto življenja. Poleg Brina in Črne v knjigah nastopa še vrsta stranskih likov. Ena izmed mnogih odlik te zbirke je precizna odslikava značajev oseb – izpostavitev njihovih odlik, tudi slabosti – predvsem skozi njihovo delovanje. Kot je pisatelj povedal v intervjuju za Dnevnik, je hotel k branju pritegniti (tudi) fante, ki malo manj radi berejo, in jim – po mojem mnenju predvsem prek identifikacije z Brinom – prikazati pozitivne vrednote, kot so pogum, srčnost, sodelovanje, pravičnost in neustrašnost. Deček Brin je po mnenju svojega rodu že primeren za naloge, kot jih ima odrasel mož, ima mnoge značilnosti pogumnega fanta in je podoben svojemu dedu Volku; udomači divjo žival – sokola (ded je udomačil volka) in oba rada pripovedujeta zgodbe. Pisatelj tako pokaže, da so zgodbe izjemno pomembne in potrebne – tako danes kot pred 5000 leti: »Vse zgodbe so bile napete in poslušalci so imeli od pričakovanja naježeno kožo. /…/ Brin je pripovedoval tako živo, da so imeli občutek, kot da bi se dogajalo pred njimi. Kaj pred njimi, imeli so občutek, da se dogaja njim, tu in zdaj! Še sline niso upali požirati.«
Odnosi med liki so vpeti v samo zgodbo, primerno starostni stopnji (8+); pisatelj, jasno, ne gre v globine, pač pa značaje oseb in njihove medsebojne interakcije odslikava tudi skozi komunikacijo, ki je pristna, ni umetna, narejena – osebe so dostikrat naslikane tako, da se otrok z njimi zlahka identificira. Veliko je (pri)srčnosti, topline, pisatelju se uspe z malo besedami dotakniti bralca, kar je svojevrsten dosežek. V zaključku Vrnitve, ko se Črna in Brin vrneta na domače kolišče, je na primer posebej toplo ob snidenju z domačimi: »’Ti moj fant!’ je mož objel sina in ga stisnil, da je Brina vse bolelo. /…/ ‘To je najsrečnejši dan mojega življenja!’ je bil glasen Medved. ‘In ko rečem najsrečnejši, mislim najsrečnejši!’«
Slog v knjigi je prepričljiv, besedišče je izbrano (in ne podcenjuje mladega bralca) ter dovolj razgibano, zgradba zgodbe pa napeta in zanimiva. Faktografski oziroma zgodovinski elementi – kot je na primer izdelava voza (lesenega sonca) v prvi knjigi – so v leposlovno zgodbo vpeti tako, da ne dobimo vtisa, da gre v knjigi predvsem za prikaz zgodovinskega obdobja, čeprav se slednjega ob branju ves čas zavedamo – čas dogajanja (čas mostiščarjev) vendarle močneje zaznamuje delo kot v večini drugih mladinskih leposlovnih del. Potrdim lahko, da fantje v drugem triletju izredno radi posegajo po tej zbirki, ki je v osnovi leposlovna, hkrati pa tudi dovolj poučna; na koncu knjig so dodatki, ki bralca poučijo o nekaterih zgodovinskih dejstvih, ki jih pisatelj vpleta v samo zgodbo. V Vrnitvi je tako v dodatku razlaga, kdo so bili prvi kmetovalci in kako je izgledalo njihovo poljedelstvo, katere domače živali so gojili, pa tudi nekaj malega o duhovnosti kamenodobnega človeka (v knjigi se bralec sreča s človekom-labodom), navedeni so tudi viri, ki bralce vabijo k nadaljnjemu samostojnemu raziskovanju.
V Vrnitvi, ki ima 97 strani, je kar 17 poglavij; prednost takšne razčlenitve besedila je, da mladi bralec, ki je recimo star toliko kot Brin, lahko bere besedilo počasi, knjigo odloži in pozneje z zanimanjem nadaljuje z branjem. Zanimivo je tudi to, da pisatelj v zgodbo vpleta tudi opise narave, pa to ni moteče – tudi ti so ravno prav dolgi in ne pretrgajo napete zgodbene niti. Mladi bralci nam, mentorjem in učiteljem v šoli, namreč pripovedujejo, da jih dolgi opisi odvračajo od branja. To je knjiga, ki mlade prav pritegne k branju. Očitno je v njej ravno prav vsega. Ilustrator Jure Engelsberger s črno-belimi ilustracijami razplamteva domišljijo in bralca popelje na pustolovščino tudi skozi ta kod branja oziroma doživljanja. Ilustracija in besedilo se lepo prepletata, tudi sam format knjige je primeren starosti bralcev.
Sporočilnost knjige je zagotovo tudi v tem, da je treba pogledati prek lastnega plota in raziskati svet, kot sta ga Brin in Črna: »Spoznala sva nove ljudi in dobila nove prijatelje. Trije od njih so prišli z nama. Veliko sva videla in se naučila. Nekaj malega sva prinesla s seboj v malhah, še veliko več pa v glavi in srcu /…/«. Prav v tem vidim doprinos celotne zbirke Zgodbe s konca kamene dobe ter posebej šeste knjige. Z nestrpnostjo in pričakovanjem čakamo še na zadnjo knjigo iz zbirke.