Milan Vincetič: »Zagovarjam, da s čim manj besedami poveš čim več. Poezija ni za to, da bi ilustrirala, pojasnjevala, delala vzporedno, temveč da bi ti pokazala fokus, goro, na katero se povzpni in glej. Poezija v prozi, ki je zdaj tako v modi … ko je Andrej Brvar izdal tisto knjigo, on zagovarja, da je bilo najprej vse proza in tako dalje. V nekem intervjuju sem prebral, da so mu pesniki poslali pesmi, ki so prej stale v verzih in potem jih je postavil kot prozo. Ja, tu je zdaj veliko vprašanje. Tam se najde tudi ritmika in tako dalje. Ravno sem bral pesmi v prozi Aleša Debeljaka, tole novo, Kako postati človek. Zanimivo. Debeljak jim pravi proza v pesmih. V Cobissu pa je, kar je zanimivo, ta knjiga klasificirana kot kratka proza. Ampak te njegove – vsaka pesem je ena stran – so v bistvu pesmi. Imajo ritem, metafore, kar pa v samo prozo, prozno strukturo, ki tripa na pripovedovanje, ne paše. Napisal sem neki roman, pa ga nisem dobro, ker nisem ločil pesniškega jezika od proznega. O svojem otroštvu sem pisal, fajn, lepa tema, samo sem zaj**** z jezikom. Zdaj to ločim. Enkrat me je to naučil mojster proze, Feri Lainšček. On mi je rekel: Vinci, eno je proza, eno je poezija, znebi se tistih primer. Jaz sem bolj pesnik, znebi se lirike v prozi. Ti si kot vrela kaša, to bi štimalo, pride on noter in pravi: Poglej, takšna si kot vrela kaša. To bi v prozi še štimalo. Če bi pa rekli: Ti si kot vreli šipek – tega sem se spomnil slučajno, ker šipek cvete – ne gre.«
|
