Žiga Valetič
Umetnostna inteligenca?
Jezik, glasba, likovnost in video so umetniška področja, v katera se umetna inteligenca ne zariva več le kot orodje, pač pa tudi kot navidezni avtor. Računalniška tehnologija, ki izhaja iz binarne logike in je v zgodovini človeštva dokaj nov pojav, nam je z zadnjimi koraki pokazala, da presenetljivo velik del kulturne produkcije lahko zvedemo na golo matematiko ničel in enic. Nezahtevni računalniški programi in telefonske aplikacije (vsaj kar se tiče njihove uporabe) zmorejo v nekaj sekundah napisati pesem ali zgodbo, prevesti esej, zasnovati poljubno podobo in ustvariti poljudno skladbo na ravni povprečnega radijskega predvajanja. In to vsak trenutek tudi počnejo, v izobilju. Na poti neposredno v naš svet je torej nepregledna vrsta lažnih talentov. V resnici smo bili z njimi soočeni že do zdaj, skrivali so se v produkcijskih prijemih, ki so po novem poenostavljeni na en sam klik.
Prvič me je soočenje z umetno inteligenco, ki se pretvarja, da je umetniška, osupnilo, ko sem pred dvema poletjema odkril likovni program Midjourney. V nekaj urah sem se ga naučil uporabljati, potem pa me je med vožnjo v avtu dohitela zgodba, za katero se mi je zdelo, da bi jo, s pomočjo novega programa, lahko pretopil v strip. Doma sem v dveh urah v Wordu napisal fragmentarno zgodbo o tem, kako pretežni del življenja živim ob avtocesti, ki me sicer zelo moti, vendar še nisem našel izhoda iz tega položaja. Potem sem se lotil iskanja črno-belih podob za vsak posamezen fragment. Delal sem krepko čez polnoč, naslednje jutro pa zgodaj vstal ter vse skupaj dokončal prej kot v 24 urah. Nastal je dokaj obsežen strip. To sicer ne bi bilo mogoče, če ne bi imel kot grafični oblikovalec izdatne kilometrine s prelamljanjem knjig v programu InDesign. Sestavljanje je bilo torej ročno, zgodba je bila izvirna, podobe pa ukradene iz celotne človeške zgodovine. Iz nekakšnega kolektivnega nezavednega, ki je s pojavom in razvojem umetne inteligence postalo bolj otipljivo. Nekateri trdijo, da to ni nič novega, češ da so ustvarjalci in umetniki vedno jemali od drugih in niso črpali samo iz svoje notranjosti, ampak v takšnem stališču ne vidim posebne modrosti. Tisto, kar je generično, so lahko posneli od drugih, da pa so postali resnični umetniki in umetnice, so morali najti nekaj svojega, originalnega, notranje človeškega, kar se na koncu sestavi v »avtorsko«. Stroj tega ne more, zato umetna inteligenca nikoli ne bo zares umetniška.
Stripanica s preprostim naslovom Avtocesta je bila najverjetneje prvi avtobiografski strip, narejen z orodjem umetne inteligence na svetu. Profesor z Univerze v Oregonu Nick Wirtz, ki je strip odkril na spletu, kjer sem ga objavil, je del semestra posvetil tej stvaritvi, in študentke ter študenti so ob njej lahko oblikovali svoja mnenja o umetni inteligenci in njenem dometu. Francoska revija za promet je o Avtocesti objavila daljši članek. V Sloveniji se je knjiga, ki sem jo natisnil v butičnih sto izvodih, leta 2023 uvrstila med tri nominirane stripe za odrasle za nagrado zlatirepec. Ko sem izvedel za nominacijo, sem bil po eni strani vzhičen, saj sem vedel, da je zgodba dosledna, po drugi strani pa sem bil zaskrbljen. Še pred razglasitvijo sem dal stripovski javnosti vedeti, da nagrade ne bi mogel sprejeti pod nobenim pogojem, ker preveč cenim avtorsko likovno delo naših stripark in striparjev. Nekateri, ki so me tisto leto navdušili s svojimi stvaritvami, niso bili nominirani in res se mi je zdelo škoda, da se je to zgodilo na račun mojega zeitgeistovskega eksperimenta.
Kaj se je z likovno umetno inteligenco zgodilo v vmesnem letu in pol? Grafični programi, kot je močno razširjeni Photoshop, so jo vključili kar med vgrajena orodja. Če se vam torej zdi, da na fotografiji odprtega morja manjka ladja, programu pač ukažete, naj ladjo nariše in kakšna naj bo. Če se vam zdi, da bi na odprtem morju lahko čofotal slon, bo program tja dodal slona v kakršni koli likovni tehniki boste želeli, ne nujno v fotorealizmu. In če vam je ljubše na odprto morje postaviti kar-koli-vam-že-pade-na-pamet (velja tudi za najbolj bizarne in nerealne kombinacije stvari), bo umetna inteligenca vizualizirala prav to. Če so možnosti brezmejne, ko govorimo o podobi, je podobno tudi na področju videa. Vse več televizijskih reklam nastane, ne da bi jih kdo posnel ali zares animiral. Nastanejo kot rezultat nekaj uric sedenja za prenosnim računalnikom in iskanja pravih ukazov. Če so se še na začetku tega stoletja oglaševalci imeli za umetnike, kreativce in pomembne ustvarjalne ume, ki prek medčloveške materialne distribucije pomembno soustvarjajo trenutek, če so se torej trepljali po ramenih na portoroškem SOF-u in Zlatem bobnu in na ta račun kovali dobičke, je branža v zadnjih desetih letih dosegla kreativno dno, ki ga je umetna inteligenca zdaj še poglobila. Ta lahko zdaj z brezplačnim klikom namreč ustvari tudi glasbeno podlago za oglas ali sodobno pesem z refrenom. Izi pizi. Ko se to dogaja s panogo oglaševanja, nas tiste, ki vsakodnevno prisegamo na kulturo in umetnost, to ne boli preveč, seveda pa računalniška orodja nimajo nikakršnih omejitev glede tega, kdo in za kakšen namen jih bo uporabljal.
Drugič me je umetna inteligenca presenetila, ko sem potreboval prevod daljšega eseja o Hinku Smrekarju in njegovem Črnovojniku. Angleško znam sicer solidno, ne pa toliko, da bi bil prepričan o slovnici in izrazoslovju v strokovnem prispevku; članek naj bi namreč izšel v zborniku ugledne kanadske založbe. Prispevek sem napisal v slovenščini, potem pa ga v nekaj minutah prevedel s prevajalnikom DeepL Translate, ki je neprimerno boljši od osnovnega Googlovega prevajalnika. Prevod je bil korekten in pregledati sem moral le detajle. Tako se je nekaj, kar bi me stalo več korakov, pa tudi časa in denarja, zavrtelo v dobri uri – brez stroškov in brez vmesnikov. Prevajanje leposlovja je seveda bolj zapleteno, saj se v leposlovju hudič skriva v detajlih: v slogu, vzdušju, dvojnih pomenih, ki so človeški in jih računalnik pač ne razume. V kulturnih odtenkih in vzorcih, ki se jih ljudje učimo tudi prek čustev. In prav čustva so področje, ki se ga bo umetna inteligenca do onemoglosti učila posnemati, nikoli pa čustev ne bo pridobila. Če bi jih, bi bila že živa in nič več umetna. Umetna inteligenca bo čustva lahko posnemala, ljubezni pa pač ne bo zmogla vračati. Zato bo verjetno koristna pri tehničnih vidikih prevajanja, pri prevajanju človeškega sentimenta pa ne bo niti približno zadostna. Ali pa kakor za koga. Urednice in uredniki se bodo – zelo verjetno – kmalu usposobili prav za varuhe pristnosti.
/…/