Jonah Lehrer
Virginia Woolf
Vznikajoči jaz
Psihologija, ki pojasnjuje vse, ne pojasni ničesar.
Marianne Moore
Leta 1920, potem ko je Virginia Woolf napisala dva romana z običajnim viktorijanskim pripovedovalcem (takim, ki kot nekakšen vsevedni bog vse opazuje od zgoraj), je v svojem dnevniku oznanila: »Končno sem našla novo predstavo o novi obliki novega romana.« Njena nova oblika bo sledila toku zavesti, raziskovala »polet misli«, kot se sproti oblikuje. »Samo misli in čustva,« je zapisala Katherine Mansfield, »nobenih skodelic in miz.«
Ta modernistični slog je pomenil ostro spremembo perspektive. Priznani romanopisci tistega časa – H. G. Wells, Arnold Bennett in John Galsworthy – se niso menili za dogajanje v umu. Woolfova je napisala: »Pozornost so posvečali tovarnam, indijam koromandijam, celo okrašenosti in oblazinjenju kočij, nikdar pa življenju, nikoli človeški naravi.« Woolfova je ta red želela postaviti na glavo. »Za trenutek raziščite navaden um na navaden dan,« je napisala v eseju Moderno leposlovje. »Ali ni naloga romanopisca, da opisuje ta spreminjajoči se, neznani in nedefinirani duh, naj razkriva še take odklone ali zapletenost, s čim manjšimi primesmi tujega in večnega?«
Toda uma ni lahko izraziti. Ko se je Woolfova zazrla vase, je odkrila nikoli mirujočo zavest. Njene misli so tekle nemirno in vsak trenutek je prinesel nov val občutkov. V nasprotju s »staromodnimi romanopisci«, za katere je bil um nekaj statičnega, je Virginia Woolf opisovala um kot nekaj, kar ni niti trdno niti določeno. Nasprotno, um je »zelo brezciljen, zelo nezanesljiv, enkrat ga najdemo na makadamski cesti, drugič na časopisnem listu sredi ulice, nato spet v narcisi na soncu«. V vsakem trenutku je na videz razpršen v milijon drobcev. Njeni možgani so bili le ohlapno povezani.
In vendar so bili povezani. Njen um je bil sestavljen iz drobcev, toda nikoli se ni izgubil. Vedela je, da nam nekaj brani, da bi razpadli, vsaj v večini primerov. »Pritisnem na svoje bistvo,« je Woolfova zapisala v dnevnik, »in tam nekaj najdem.«
Woolfova je v svoji umetnosti iskala tisto nekaj, kar nas drži skupaj. Našla je jaz, »osnovno bistvo«. Čeprav so možgani le zanka električnih nevronov. Woolfova je spoznala, da jaz iz nas napravi celoto. Je krhki vir naše identitete, avtor naše zavesti. Če jaz ne bi obstajal, tudi mi ne bi obstajali. »Človek mora imeti v mislih celoto,« je rekla Woolfova, »drobci niso vzdržljivi.«
Toda če je um tako neobstojen, kako nastane jaz? Zakaj čutimo, da nismo le zbirka nepovezanih misli? Woolfova je odkrila, da nastanemo iz svoje bežne razlage sveta. Kadar koli nekaj občutimo, si seveda izmislimo subjekt svojih občutkov, prejemnika svoje zaznave. Jaz je preprosto ta subjekt, zgodba, ki si jo pripovedujemo o svojem doživljanju. Woolfova je v svojih nedokončanih spominih napisala: »Smo besede; smo glasba; smo bistvo.«
Ta misel je bila v njenem času nadrealistična. /…/
Prevedla Dušanka Zabukovec