»Svet je postal globalna vas.« Bliskovit razvoj tehnologije krajša razdalje, novice potujejo vse hitreje, ljudje smo si blizu kot še nikoli do zdaj, pa vendar se v odnosih oddaljujemo in tonemo v osamo. New York, London, Tokio …, čeprav jih loči na tisoče kilometrov, nas v velikih prestolnicah dandanes skoraj nič več ne more presenetiti; vidiš eno, si videl vse. Kulturni šok postaja privilegij pustolovskih duš, ki odkrivajo še zadnje neokrnjene kotičke sveta. Mobilnost se spodbuja že od ranih let, od nedolžnih mednarodnih srečanj in tekmovanj do resnejših študijskih izmenjav, spodbujenih z mehanizmom štipendij, ki so rezultat ekonomskega interesa držav. Tako na primer kitajska industrija pridobiva surovine v Avstraliji, avstralske univerze pa so vse bolj odvisne od kitajskih študentov. Nam so bolj poznane Erasmus izmenjave v Evropi, ki naj bi večale zavest o evropski pripadnosti in s tem krepile ekonomsko sodelovanje držav članic. Ne nazadnje, da spomnimo, je zametek Evropske unije ravno ekonomski sporazum daljnega leta 1951 med šesterico, ki so jo sestavljale Francija, Italija, Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. S širjenjem trga blaga in dela ter večjo mobilnostjo so se za posameznika pomnožile tudi možnosti izbire. Naslovi v časopisju vztrajno poročajo o odhodih v tujino, govori se o begu možganov. Ljudje, predvsem mladi, iščejo poslovne priložnosti na tujem, mnogi si tam tudi ustvarijo družino. V zadnjih desetletjih se ne samo v ekonomski, ampak tudi v bolj intimni, družinski sferi odvijajo drastične spremembe. Model družine ni več enoten. Starši samohranilci, istospolni pari in etnično mešani zakoni, ki so v preteklosti veljali za odklonske zakonske zveze, postajajo vse bolj del vsakdanjika. Ne dolgo tega smo bili priča referendumu o družinskem zakoniku, ki je pokazal, da slovenska družba ni pripravljena na poroke istospolnih. Trenutno v javnem mnenju čutimo nestrpnost do tujcev, tudi otrok, ki jo je sprožila migrantska kriza. Ob tem se poraja vprašanje, kako sprejemamo otroke mešane nacionalnosti. Ali je družba pripravljena na posledice, ki jih kuha ekonomski kotel?
Mešanje ras ni nov pojav, a je bil dolgo potlačen, saj ga v preteklosti družba ni dopuščala, ponekod je bil celo po zakonu prepovedan. Prvi večji pretres migracijske slike je v 15. stoletju sprožilo obdobje odkritij. Evropejci so po tisočletjih ločene evolucije vzpostavili stik z ljudstvi ameriške celine, na žalost precej sovražen. V literaturi je kar nekaj ljubezenskih zgodb, v katerih se hoče prikazati pristno ljubezen, osnovano na neodobravani zvezi pripadnikov dveh različnih kultur. Vemo, da prava ljubezen premaga vse, in kaj je lahko hujšega, kot da je cel svet proti tebi. Prav gotovo je v otroštvu marsikdo poslušal zgodbo o Pocahontas ali jo je pozneje prebiral svojim otrokom, verjetno pa le redki vedo, da je osnovana na resničnih dogodkih. Pripoved se zaključi v pravljičnem stilu »in živela sta srečno do konca svojih dni«, vendar so bili njuni skupni dnevi na žalost šteti. Hči poglavarja Powhatana se je preselila v London, se v celoti odpovedala svoji preteklosti ter povila malega Thomasa. Pocahontas, oziroma pozneje Rebecca, je kmalu, ob moževi prvi daljši odsotnosti, iz neznanega vzroka umrla, njeni posmrtni ostanki pa so skrivnostno izginili. John Smith (v resničnem življenju Rolfe) in Pocahontas sta eden redkih parov, ki so se podali po trnovi poti, polni prezira in nasprotovanj družbe. Številni so živeli dvojno življenje z ženo v domovini in družino z domorodko v koloniji, po principu, »kar ne vidiš, ne boli«. Te otroke je en narod že od rojstva zatajeval, drugi pa odkrito zavračal. Zaradi neodobravanja rasno mešanih zvez tudi otroci, njihov sad, dolgo niso bili priznani. Nekoliko na boljšem so bile narodnostno mešane zveze, kadar sta bila partnerja iste rase, čeprav so tudi otroci iz teh zvez pogosto stigmatizirani. Izjemoma so bile mešane zveze dobrodošle v primeru plemiških porok, kadar je bilo treba utrditi zavezništvo ali združiti ozemlja. Pri mešanju modre krvi se vprašanje nacionalnosti potomcev ne poraja, saj je samo po sebi umevno, da se v patriarhalni družbi nacionalnost prenaša po očetu. Šele s postrasističnim obdobjem, ki je nastopilo v drugi polovici 20. stoletja, je postal svet do mešanih zakonov nekoliko bolj toleranten. Ozračje se je sprostilo zlasti v sedemdesetih letih s hipijevskim gibanjem. Po stoletjih izmikanja so Združene države Amerike novo tisočletje začele v drugačnem duhu. Uvedle so cenzus, ki dopušča opredelitev pripadnosti več kot eni rasi in s tem uradno priznale večrasnost ameriške populacije. Velika Britanija je v svoj cenzus pri etnični opredelitvi že leta 1991 vnesla kategorijo »mešano«. Danes je na Otoku vsaki deseti par etnično mešan, mešana populacija pa je tudi najhitreje rastoča etnična skupina. V tem desetletju (2010–2020) naj bi se njihovo število povečalo za tretjino. Med državami v Evropski uniji po številu tujcev, poleg že omenjene Velike Britanije, prednjačijo Nemčija, Italija in Francija. Za Slovenijo velja, da je narodnostno precej homogena. Skupaj s Hrvaško, Malto, Slovaško, Latvijo in Estonijo sodimo med države članice, za katere se odloči manj migrantov. Kljub temu imamo kot država na prepihu izkušnje z mešanjem narodov na našem ozemlju. Glede na popis iz leta 2002 je narodnostno heterogena vsaka dvajseta družina. Največ mešanih družin najdemo na območju, kjer živita italijanska in madžarska manjšina, ter v večjih industrijskih oziroma urbanih območjih. Slovenski popis nima kategorije, ki bi državljanu omogočala večnarodnostno opredelitev, posamezniku pa dopušča, da je neopredeljen. Skoraj desetina prebivalstva Republike Slovenije je to možnost tudi izkoristila in tako nam njihova narodnost ostaja neznana. Naš popis ni šel po poti Združenih držav Amerike in Velike Britanije pri priznavanju etnično mešane identitete, ampak nasprotno – zadnjega desetletnega popisa iz leta 2011 namreč narodnostna opredelitev slovenskih državljanov ne zanima več.
/…/