Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba. (Recenzira Ana Geršak)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba. (Recenzira Ana Geršak)

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba. (Recenzira Ana Geršak)

Naslovnico romana Norhavs na vrhu hriba krasi podoba samotnega dvorca (ali večje hiše) na praznini ob oguljenem zimskem drevescu, kar takoj sproži val asociacij, ki segajo od grozljivega romana do  klasičnih poirotovskih detektivk. Postavitev stavbe pa pričakovane predstave tudi zamaje: naslovna slika je preobrat, narobe svet, v katerem se tradicionalni simbol stabilnosti – hiša kot dom, varnost, družina, a tudi notranje ravnovesje – obrne na glavo in s tem preobrazi v svoje nasprotje, v »norhavs« ali »hišo norcev«, ki kraljuje nad krajem Privežice. Življenje v rovtah tako vzpodbudnega imena (Privežice zvenijo kot prostor ob (mrliški?) vežici) prinaša poseben izziv, in res se še prekmalu izkaže, da je obsodba na gajžule v primerjavi z nekaterimi drugimi lokalnimi mučilnimi prijemi prava milost.

Literarni svet Suzane Tratnik zaznamuje konsistentnost sloga in teme, neka specifična what-you-see-is-what-you-get neposrednost, tudi takrat, ko se oddalji od zanjo značilnega izkustvenega in spominskega bazena, prevladujočega predvsem v kratkoproznih zbirkah. Avtoričina dela združuje ideja »dvorišča«, rezervata, zamejenega (in s stališča likov neredko tudi omejenega) prostora, kjer se skozi različne tekste srečujejo in podvajajo kraji in obrazi, včasih dobesedno, včasih shematsko, a vedno v drugačnem kontekstu z novim opomenjanjem. To »opomenjanje« se vzpostavlja v odnosu do drugih likov ali do družbenih struktur, ne sega pa v neke metaforične globine; tu je vedno vse na dlani, brez postmodernih pripovednih postopkov, razen morda kratkih namigov na avtofiktivnost. Preigravanje istega je del avtoričine poetike, ki je ravno zaradi te prepoznavnosti tako zelo avtorski in tako zelo njen. Rečeno z eno tistih fraz, ki povejo vse in nič obenem, bi lahko rekla, da je Tratnik vedno in povsod nezmotljivo tratnikovska. To je proza, ki me spomni na italijanski neorealizem, na pogosto neprijazne življenjske razmere, ki lahko iz posameznika izvlečejo tako najboljše kot najslabše. Predvsem pa je to proza, kjer ni »nedolžnih«; kjer si je za preživetje treba včasih umazati roke ali bolje – prenesti težo neizogibnih bojnih ran. Kar pravzaprav dobro povzame življenjski položaj protagonistke Norhavsa Ariane Firsen.

Norhavs na vrhu hriba nikomur ne prizanaša. V marsikaterem pogledu je to grob roman, spregovori o zelo konkretnem, psihološkem in fizičnem nasilju nad margino, utelešeno v podobi nesrečnic in nesrečnikov psihiatrične bolnišnice oziroma zapora norhavs, žensk, lezbijk, vaških posebnežev in še koga bi se našlo. Brutalno, grafično nasilje odigra v preobratu ključno vlogo, ne pojavi pa se nepričakovano; Tratnik teren zanj utrjuje že vse od začetka romana. Ironija se umika faktografskemu jeziku, v katerem ni prostora za ljubeče samostalnike ali okrasne pridevnike; govorica je pogovorno neposredna, obilno založena s kletvicami in vulgarizmi, prostor pa naseljujejo značaji, ki jim je takšno izražanje pisano na kožo. Jezik odraža ogolelost, pustost prizorišča in puščobnost miselnega sveta likov, ki za preživetje ne vidijo druge možnosti, kot da se napijejo ali znorijo (in včasih med prvim in drugim ni velike razlike). Z jezikovno neposrednostjo pa avtorica problematizira tudi »samoumevnost« nasilja v očeh vaške skupnosti: prebivalci ne občutijo nobene empatije, ker nimajo besed, s katerimi bi takšna in podobna čustva sploh lahko opisali. Privežice so klasična vukojebina, kraj, ki ga je čas povozil in ki ima vse značilnosti zadušljivih, pozabljenih šentflorjanskih krajev, ki jih v slovenski književnosti mrgoli: mobiteli ne lovijo, najbližja železniška postaja je oddaljena dobrih petinštirideset minut, na oblast se ni mogoče zanesti, pošta mogoče še obratuje, ni pa policijske postaje, pa tudi če bi bila, bi gotovo povzemala zakon močnejšega (v tem primeru nasilnejšega); to je prostor izven časa, ki obstaja sam zase, tako kot so sami sebi prepuščeni privežiški prebivalci. Še najbolj Ariana, ki se mora za obstoj boriti s sadistično »mačuhinjo« teto Kristo, neprisebno in po zgodbah sodeč nič manj sadistično babico Roziko, se spopadati s podobo izginule-morda-mrtve matere ter z lokalnimi šerifi, a pri tem ne izgubiti vere v boljšo prihodnost s svojo ljubljeno Ravo oziroma Vidro. Ariana se dobro vključuje v zastavljeno okolje, skladno z žanrom – Norhavs na vrhu hriba ima nekaj tiste herojske atmosfere in dinamičnosti romanov za »mlade odrasle« – pa hrepeni po preseganju konvencij in boljšem življenju nekje drugje.

Manj celovito roman izkorišča strukturo teksta. Če si avtorica v začetku še vzame čas za dolgo ekspozicijo, se roman zaključi z presekom. Dogodki izpred enega leta v pripoved vdirajo nepričakovano, tako da je včasih težko razločiti, kaj pripada kateremu času – čeprav si predstavljam, da se v takšnih krajih občutek za čas povsem zabriše in poenoti. Marsikatero nekonsistentnost sicer povzame (kakor-da metafiktivno) pismo iz uvoda, ki ga Ariana naslovi na uredništvo Cankarjeve založbe in v katerem pojasni, da v tekstu »ne gre samo za literaturo«, da »to ni roman«, temveč »zblojen film brez konca«, pa tudi, da »piše(m) brez predaha, kot v enem samem stavku. Da ne dela(m) uvoda, jedra in zaključka ter da piše(m) o bistvenih in nebistvenih stvareh z enako pomembnostjo.« Norhavs na vrhu hriba naj bi bila torej Arianina pripoved, preveč boleča za spominski zapis in zato prestavljena v tretjo osebo, kar se zdi bolj podobno post festum poskusu, s katerim bi upravičili nekaj zgodbenih lukenj kot premišljen pripovedni element. Pismo napove smer razvoja, ki se le deloma izpolni; vključuje razkritje osrednjih tematskih osišč – iskanje izgubljene matere in razkritje umora –, in če je prvo v ospredju v prvi polovici romana, se proti koncu pripoved v celoti osredotoči na okoliščine umora. Za zgodbo, ki v uvodni besedi obljublja jasnost in razkrivanje temačnih skrivnosti to ni prav posrečeno.

Arianina preteklost in materina zgodba ostaneta na ravni osnutka, tako kot Vuletov denar, ki se kar pojavi, ne da bi kdor koli pojasnil, od kod se je vzel. Odnosi med liki ostajajo na površini tudi tam, kjer se zdi, da so vezi trdneje spete, na primer med Ariano in darkerskim Darkom. Tudi simbolika norhavsa ni v celoti izkoriščena, razen v smislu starega šansona – »norci so zunaj«. Bolj zanimivo vlogo prevzamejo ambivalentne gajžule, derridajevski pharmakon, vir obolenja, ozdravljenja in zgodbeno vozlišče. Gajžule so vseprisotne v svoji odsotnosti, simbol srednjeveške tradicije, ki se nekritično in samoumevno ohranja ter razkriva okostenelo privežiško mentaliteto; a vendar so tudi vir oživljanja in, vsaj za nekatere in vsaj v nekaterih ozirih, simbol novega, čeprav ne vedno vzpodbudnega začetka.

Norhavs na vrhu hriba v marsičem sledi filmskim tropom o vračanju v kraje otroštva, obnavljanju travme, nerazumevanju skupnosti in maščevanju ter jim z vnosom lezbične ljubezni in aktivnih, neustrašnih junakinj prida sodoben tvist, ki pa kljub vsemu ne prekrije povsem zgodbenih nedoslednosti.

Ni komentarjev
Objavi komentar