O Ulici okopov Karija Hotakainena
/…/
Matti se deklarira za »borca na ženski fronti«, zato kot mož in oče za svojo ženo in hčerko skrbi tako, da kuha, pospravlja, previja, pere, ponoči vstaja, kadar je hčerka bolna, da ženi ni treba. Poleg tega hodi v službo in vsak dan teče. Štiri leta po rojstvu hčerke ženo udari in ona ga zapusti. V trenutku njenega odhoda ga zgrabi panika, čeprav težko razume, zakaj je žena naredila tako drastično potezo, saj ni mislil nič zares slabega. V dolgih dnevih zapuščenosti čuti, kot da mu žalost okoli glave zateguje obroč. Nemočen je, čuti se izdanega, nerazumljenega, kot da je bil ves njegov trud zaman. Vedno bolj intenzivno občuti tudi sram in jezo, ki v njem povzročata neznosno napetost. Res neznosno. Da bi se temu telesnemu doživljanju ognil in dobil kontrolo nad samim sabo, gre v akcijo. Spomni se, da si je žena želela hiše in mu je skušala to željo večkrat predstaviti, a je takrat ni slišal. To bi bila lahko rešitev, tako bi lahko dobil nazaj svojo družino, pomisli, zato se sistematično loti raziskovanja naselja s hišami. Odpravi se na nekakšen safari, na lov, le da on ne lovi divjih živali, temveč idealno nepremičnino. Sebe postavlja na mesto najprimernejšega in kot da za tovrstni lov tudi najbolj izkušenega lovca. Pri tem ima izjemno natančne in informirane notranje monologe o finski zgodovini in njenih prebivalcih, pa o nepremičninah, njihovih prodajalcih in lastnikih, o tipičnem življenju v predmestju (Hotakainena je k pisanju navdihnilo njegovo lastno iskanje novega doma – udeležil se je več kot štiridesetih ogledov hiš, ki so se takrat znašle na trgu, in pri tem zbral ves promocijski material). Njegova razmišljanja so polna kritik. Kot bralec pogosto ne moreš kaj, da se z njim ne bi strinjal, čeprav ti je ob tem tudi neprijetno, saj se hkrati istovetiš z njegovim grandioznim slogom. Ob njegovem liku se kot rdeča nit v bralcu prepletata strah in sram zanj ter žalost ob tem, kako se v svojih akcijah izčrpava. Ga bo žena po enem mesecu sploh še prepoznala, upadlega obraza, shujšanega, pol blaznega, sem se spraševala.
Žena Helena po selitvi končno lahko bolj realno razmišlja o Mattiju in o tem, kako je bilo živeti z njim. Sprašuje se, od kod je jemal energijo zase, saj se je njegovo življenje vrtelo le okoli nje, hčerke in teka. Dnevno ji je zagreto pravil o tem, kako se skuha kakšna jed in kako bi tudi ona morala biti tako natančna. Vedno pogosteje je imel zagrenjena in vse daljša predavanja o različnih socialnih temah, čeprav svojih mnenj in prepričanj nikoli ni preveril pri kakšnem drugem človeku. Enostavno jih je imel za absolutno resnico. Še o glasbenih ploščah je govoril zagrenjeno, čeprav ga je poslušanje glasbe včasih veselilo. Helena ozavesti, da ji je bilo ob možu v zadnjih štirih letih, od rojstva hčerke dalje, telesno vse bolj tesno, prežemali so jo dvomi o sami sebi, kot bi se ga bala. Poskušala se je pogovoriti z njim, a je pogovor zavračal. Bolj je Matti izgubljal kontrolo nad sabo, bolj je bil verbalno grob, nasilen, vzvišen. Ko tistega dne žena s hčerko sede v prijateljičin avto, Matti steče za njima, zagrabi kljuko zadnjih vrat, a po nekaj metrih, ko avto še vedno pospešuje, jo mora izpustiti – telebne v blato in se zastrmi v rdeče zadnje luči … Čustveno šokirani Matti se vrne na kavč pred televizijo, kjer je še nekaj minut prej gledal hokejsko tekmo priljubljenih finskih levov (kot jih sam poimenuje) proti švedski ekipi in na kateri je med odmorom finski general fantom polagal na srce, naj se bojujejo do konca. V tem trenutku Matti izjavi, da je svoje najljubše vedro pozabil v kuhinji, zato je bruhal kar na preprogo. Ob njegovi reakciji sem dobila močan sunek v želodec, pomislila sem, da je s tem tipom nekaj hudo narobe. Helena pove: »Tako polna sem ga, da sem izpraznjena.« Zato ga je pravzaprav zapustila, udarec je bil le pika na i.
V bitki na »ženski fronti« se je Matti izgubil, saj so dnevna opravila starševstva predstavljala prevelik izziv za njegove notranje telesne napetosti.
/…/