Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija. (Recenzira Igor Divjak)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija. (Recenzira Igor Divjak)

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija. (Recenzira Igor Divjak)

Morda uporno voljo Jaše Zlobca najbolj izrazito razodeva zapis Študentska partija, ki je bil objavljen v Tribuni 8. novembra 1971, nekaj mesecev po zasedbi Filozofske fakultete, ki je potekala med 26. majem in 2. junijem 1971 in pri kateri je bil Jaša Zlobec eden najvidnejših protagonistov. Študenti so takrat zahtevali aktivnejšo vlogo pri vodenju Univerze in večjo politično svobodo. Zlobec v svojem zapisu nekoliko razočarano ugotavlja, da se je dejstvo, da akcijski odbor protestov ni imel bolj jasno izoblikovanega programa, izkazalo kot jalovo, saj se je odbor zaradi tega spreminjal v debatni krožek in ni mogel spodbuditi širše akcije. Da revolucionarna dejavnost študentov ne bi zamrla, je Zlobec predlagal ustanovitev študentske Komunistične lige, ki bi bila nekakšna dopolnitev vladajoči Komunistični partiji, če ne celo njena alternativa.

Čeprav ta zahteva danes morda ne zveni kot nekaj prelomnega, je takrat delovala prevratno, saj bi, če bi bila uresničena, dejansko pomenila začetek političnega pluralizma in zasnovo večstrankarskega levičarskega sistema. Bila je nekaj takega, kot če bi danes na primer nekdo zahteval ukinitev vseh desnih strank in vzpostavitev demokracije, v kateri bi lahko delovale le leve, resnično progresivne stranke. Tisto, proti čemur so se Zlobec in tovariši borili, je bila namreč leva buržoazija, vladajoča garnitura, ki je izgubila nekdanje levičarske in demokratične ideale, ki je skrbela predvsem za lastno korist in pod krinko socializma ustvarjala vse večjo družbeno neenakost.  Glavne naloge Komunistične lige bi bile vrniti zavest proletariatu ter povezati študente in delavce v razrednem boju, revoluciji pa vrniti tisto ideološko moč in zagnanost, ki jo je imela Komunistična partija pred drugo svetovno vojno in med njo. Ena izmed nalog Lige bi bilo radikalno spolitiziranje vseh 12.000 ljubljanskih študentov, ki bi jih poleg pri nas priznane marksistične literature navdihovala dela Mao Ce Tunga, Liu Šao Čija, Rose Luxemburg ter zapisi francoskih in italijanskih levičarjev. Zaradi organizacije študentskih protestov, zahteve po ustanovitvi Komunistične lige in gverilskem pohodu skozi institucije so Jaši Zlobcu leta 1972 odvzeli članstvo v Zvezi komunistov, za pet let pa so mu tudi odvzeli potni list in mu onemogočili stike s tujino.

Knjiga Moja revolucija je moje življenje, katere naslov je povzet po geslu ameriških levičarskih protestnikov in naslovu enega izmed Zlobčevih člankov v Tribuni, predstavlja nenavadno razmerje med družbenoangažiranim življenjem Jaše Zlobca in njegovo poezijo. Po eni strani se obe dejavnosti ves čas prepletata, po drugi pa težita vsaka v svojo smer; z leti ju vse bolj obtežuje zavest o nezmožnosti uskladitve radikalne demokratične politične akcije s pesniško vizijo. V izhodiščni želji po ubeseditvi pesniške in družbenopolitične totalitete je vse bolj opazen razkol, ki pa ga avtor nenehno skuša presegati, vsaj do trenutka, ko resno vstopi v politiko samostojne slovenske države, najprej kot poslanec stranke LDS v Državnem zboru ter pozneje kot slovenski veleposlanik za Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg v Bruslju. V trenutku, ko se je odpovedal subverzivnemu političnemu delovanju in prestopil v etablirano politično garnituro, je namreč zamrla tudi njegova poezija. Kot da je bila ta, tudi če to iz samih verzov ni neposredno opazno, ves čas povezana z željo po temeljiti družbeni prenovi. Do družbene prenove je z nastopom parlamentarne demokracije na Slovenskem tudi v resnici prišlo, vendar zagotovo ne na tak način, kot si je Zlobec v mladostni utopiji zamišljal. Demokratizacija je prinesla tudi revolucionarno deziluzijo in morda je spoznanje, da so v večstrankarskem sistemu, ob takih strankah, kot jih imamo pri nas, levičarski ideali praktično neuresničljivi, krivo tudi za to, da je Jaša Zlobec nehal pisati pesmi.

V knjigi so ponatisnjene vse Zlobčeve pesniške zbirke. Miklavž Komelj v spremni besedi Poezija žalosti obstajanja temeljno aporijo njegove poetike oziroma, kot sam pravi, »tesnobno napetost med udarnostjo njegovega mladostnega javnega delovanja in neko mračno negotovostjo« izpostavi prek verzov iz knjige Udarci udarci: »MIRNO STOPAM SVOJ KORAK / NE DA BI VEDEL, KDO SEM.« Ta razkol med akcijo in usodo, ki ga prepozna Komelj, najdemo skoraj v sleherni Zlobčevi pesmi. Zelo razločno zazveni na primer iz naslednjih verzov, ki jih avtor spremne besede ne izpostavi, a bi jih prav tako lahko: »verjamem v srce / verjamem v nujnost in v svojo tujost / in v svojo zmoto in v svojo blaznost / v vse verjamem.« Komelj v Zlobčevem opusu prepoznava stopnjevanje te napetosti do točke, ko »edino mesto upora postane samota«. Kljub natančni analizi pa ima nekoliko več težav pri literanozgodovinski opredelitvi in umestitvi Zlobčeve poetike, saj ugotavlja, da je »njegova poezija zelo intimna. Pa vendar ne moremo reči, da je bil intimist.«

Dejansko Zlobca, kot še nekatere druge avtorje, ki so pisali v sedemdesetih in osemdesetih letih, na primer Jureta Detele, ne moremo umestiti v nobeno od uveljavljenih literarnozgodovinskih skupin. Jaša Zlobec res ni intimist, prav tako zaradi obsesivne problematizacije razmerja med družbeno akcijo in usodo ni neoavantgardist, še manj postmodernist, saj v njegovem opusu ni sledu o palimpsestni predelavi tradicionalnih pesniških postopkov. Take oznake so sicer vedno krivične in površinske, toda morda lahko v Zlobčevi ekspresivnosti podob in negaciji istovetnosti s kakršno koli vsiljeno identiteto prepoznamo nekaj tistih značilnosti, ki se jih je v popularni kulturi, predvsem glasbi, prijelo ime novi val. V verzih, kot so »ne maram te strašne lege zvezd / ne maram teh svojih gibov / nočem tega groba / srce enakomerno bije / kot usoda«, lahko začutimo tudi nekaj kontrakulturnega punkovskega ritma in naboja. Vsekakor pa je Jaša Zlobec predvsem sinkretični pesnik, v trenutkih, ko nagovarja svojega očeta in sina, tudi zelo intimističen in tradicionalen: »zdaj hočem imeti luno / zdaj hočem jezditi valove oblakov / zdaj hočem očetu in sinu podati roko / lunin prah je v stiku naših prstov.«

Toda čeprav je Zlobčev pesniški glas postajal vse bolj vdan usodi in je nazadnje celo zamrl, se Zlobec kot družbenokritični kolumnist nikoli ni v celoti odrekel mladostnemu idealu študentskega revolta, ki se je glasil: »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!« Kolumne iz različnih Zlobčevih obdobij je za knjigo zbral Zdravko Duša, ki jih je tudi pospremil s spremno besedo Besede, dejanja. Ob prebiranju kolumen, ki jih je kot ženski lik, kot nekakšna brbljava babica z imenom Džuli Šviga, izpeljanim iz Stalinovega priimka Džugašvili, Zlobec med letoma 1984 in 1986 pisal za Mladino, je učinek dvojen. Po eni strani nas spomnijo na čase, ko se je družbeno represijo in diktaturo dalo napadati le po ovinku, skozi fiktivni subjekt in izmišljene prigode, po drugi strani pa dajo današnjemu bralcu misliti, koliko se je pravzaprav v tem času zares spremenilo in ali niso razmere tudi danes presenetljivo podobne. Ni pravzaprav le ene diktature zamenjala druga? Nimamo danes namesto diktature Komunistične partije diktature kapitala, mi, državljani, pa slej ko prej ostajamo pasivni in nemočni? Ko Džuli Šviga kritizira vzgojo otrok v komunističnih vrtcih, kjer morajo pridno prepevati pesmico Kuža pazi, in ob tem sarkastično ugotavlja, da naj bo ideal naših otrok »torej ponižnost, poslušnost in servilnost«, pravzaprav govori tudi današnjim Slovencem in slovenskim otrokom, saj se med tem vzgojna pesmica ni spremenila. Spomnimo se, da je Svetlana Makarovič, ko je naša vlada postavila žico na meji s Hrvaško, napisala svojo verzijo: »Kuža pazi Schengen straži.«

Pozneje je Zlobec pisal izvrstne kolumne še pod drugimi psevdonimi, kot Jože Klobasa in Fatalist Jakob, v Naših Razgledih pa je imel kolumnistično rubriko Moji razgledi. Ob prebiranju teh je razvidno, da se je skozi avtorjevo optiko Slovenija kot prizorišče revolucionarnega boja in družbene prenove vse bolj spreminjala v dobre stare Butale. A Zlobec je bil do njih in do vsega, kar so Butalci skušali pomesti pod preprogo, neprizanesljiv. Če je bil v zapisu Dokončen pokop iluzij, v katerem je poročal o sporu med jugoslovanskimi društvi pisateljev, naklonjen demokratični viziji slovenskega društva pisateljev, pa iz poznejše kolumne, nastale v samostojni Sloveniji, v kateri govori o izbrisu, veje razočaranje. Zlobec med Slovenci prepozna »skorajda rasističen prezir do včerajšnjih sodržavljanov«. Ob njegovem razmišljanju o tem, da so Neslovenci za Slovence postali tujci in svojat, Zdravko Duša v spremni besedi zapiše: »Je kdo računal, da bo četrt stoletja pozneje to že stvar javnih zbiranj s traktorji in transparenti proti migrantom?« Temu lahko dodamo le, da nam v časih, ko je tudi v Evropski uniji družbeno sožitje znova na preizkušnji, ko sta vse glasnejša desni populizem in celo neofašizem, krvavo manjka nekdo, ki bi se znal tem pojavom tako odločno in tudi duhovito upreti, kot je to počel Jaša Zlobec. Nekdo, ki bi tako zavzeto kot on verjel v prenovitveno moč družbenokritične in pesniške besede.

Ni komentarjev
Objavi komentar