V pesniški zbirki Žanine kavbojke je v paradoksalnem in protislovnem bogastvu zajeta podoba nekoga, ki ni več otrok, a še ni odrasel. Iskanje identitete, zaljubljenost, spogledovanja, odnosi s starši, šola, dileme, izzivi, čustva, sanje in želje, rast, moda, vpliv tehnologij in digitalnega so v pesmih predstavljeni z občutljivostjo, ki pa vendarle ne obide trdote in ironije današnjih dni. Mladi se bodo ob branju te knjige zagotovo naježili, pesmi bodo brali na glas, si jih šepetali na uho ali pa jih prepisovali in prepesnjevali – v skladu z ritmom svojega srca. Pesmi, ki so bile napisane zato, da bi se znašle v žepu kavbojk najstnikov in mladih, pa so povsem primerne tudi za torbo ali nahrbtnik staršev in učiteljev.
Mnenja:
Alenka Penjak – Primorske novice
Ko nam pod roke pride pesniška zbirka, ki nam tako jasno izpričuje misli, nikoli priznane, a vendar prisotne, je ne preslišimo. Žanine kavbojke so namenjene hčerkam in sinovom, mamam in očetom ter vsem odraslim posameznikom, ki se ne sramujejo svojih preteklih obdobij. Berimo jih na glas in si privoščimo iskren pogovor o stanjih, ki so bila in bodo sestavina naših poti.
Ribeirov pesniški jezik je preprost, duhovit, neposreden in iskren. Govori z deškim in dekliškim glasom, nagovarja oboje. Te pesmi je najlepše nonšalantno zatakniti v zadnji žep kavbojk, da jih lahko bereš kjerkoli, s tistim, ki ga imaš najraje. In nekoliko pomečkane strani so le dokaz, kako ljuba ti je zbirka. Pesmi je iz portugalščine prevedla Blažka Müller. Toplo priporočam vsem, ki se počutijo mladoodrasle.
Ob prebiranju sem se spomnila na svoja najstniška leta in se v marsikateri pesmi še kako našla. Saj veste, takrat se nam zdi vse zelo težko in obdobje odraslosti daleč daleč stran.
