Poglej skozi okno. Vidiš neznanca, ki se naslanja na drevo in zre proti hiši? Ob nedeljah ljudje prihajajo na obiske okoli poldneva, nikoli ob zori. Oče in mama še spita. Prevzame te strah.
Niti ne slutiš, da ti bo neznanec postavil življenje na glavo. Ne moreš si predstavljati, da boš izgubil najboljšega prijatelja. Da ti bo usoda naklonila novega. In da se boš z njim odpravil na dolgo, nevarno pot.
Boš našel v sebi prostor za njegovega slona? Bo on našel v sebi prostor za tvojega pujsa? Bosta tvoj in njegov bog sklenila premirje? Kako se bo razpletla igra usode, ki se ji ne moreš izogniti?
Toliko negotovosti! Toliko vprašanj!
Odgovori so na voljo. V knjigi. Odpri jo in jo začni brati.
Mnenja:
Nina Prešern – Gospodična knjiga
Kako bi lahko oblasti, država, svet in kar je še tega poskrbeli za šibkejše, tiste, ki so izgubili največ, kar se izgubiti da? O tem se v romanu sprašujemo ob motivih družine, ki vzgaja otroka s posebnimi potrebami, ter begunca.
V zgodbi odkrijemo veliko aktualnih in občečloveških tem v neodgovorljivem nasprotju: kaj je človek in kaj žival, kaj je islam in kaj krščanstvo, kaj je bolezen in kaj zdravje, kaj je prijateljstvo in kaj zloraba?
V romanu spoznamo fanta, ki se spoprijatelji z nenavadnim hišnim ljubljenčkom – pujsom. Kar seveda ne bi bilo nič narobe, če njegov pujs ne bi bil namenjen za koline. Prav kmalu se nam posveti, da je bil fant poškodovan, svoj čas loči na čas pred Nesrečnim dogodkom in po Nesrečnem dogodku. Na svet od takrat naprej gleda drugače, spremenilo se je njegovo dojemanje in sprejemanje informacij. Ves čas pogleduje skozi okno in to je tudi fraza, ki nas spremlja skozi branje Poglej skozi okno – morda mu to pomaga se osredotočiti na pomembne stvari?
Maja Pertič Gombač – Primorske novice
Epilog je vse prej kot predvidljiv. Da ne bi z zapisom onemogočili presenečenja, naj le še dodamo: izkaže se, da sta prijatelja na svoj način žrtvi odraslih in njihovih prepričanj, ki jih tako ali drugače zasajajo v svoje otroke. Že pogled na pomirjujočo naslovnico, na kateri deček objema Pujsa, prizor, ki ga opisuje tudi v knjigi, govori o svetu, v katerem trpljenje drugega živega bitja ni nujno ali celo samoumevno. Kakor ni samoumevno, da si drugo človeško bitje ne zasluži dostojnega življenja le zato, ker se je rodilo na napačnem koncu sveta.