Milena Mileva Blažić
Igor Saksida in Rok Trkaj: Kla kla klasika.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.
Antologija Kla kla klasika je plod sodelovanja literarnega zgodovinarja Igorja Sakside in glasbenika Roka Trkaja: prvi je napisal strukturalističen uvod (Negotov uvod, napeto jedro, srečen zaključek) in zaključek (Večno vračanje istega), drugi pa je uglasbil poezijo. Antologiji je priložen tudi glasbeni CD z dvanajstimi izvirnimi besedili, ki so nastala po motivih že znanih pesmi klasikov, vendar so tu posodobljeni, torej avtorski (Trkaj idr.). Ni naključje, da je antologija Kla kla klasika izšla ob slovenskem kulturnem prazniku, na Prešernov dan, 8. februarja 2017. Delo je razdeljeno na tri dele: Dihi z mano, S krvjo pukaplan in Pojem ton svobode. Raperska poezija je zapisana v avtentičnem jeziku (npr. sleng) in slogovno utemeljeno jezikovno (ne)pravilnostjo.
V antologiji je zbranih trideset pesmi devetih slovenskih klasikov, od katerih je večina predstavljena z več pesmimi, Gregorčič, Jenko, Prešeren in Župančič s tremi Aškerc, Kette, Levstik in Murn z dvema ter Vodnik z eno, najdemo pa tudi šest ljudskih pesmi.
Delo temelji na konceptu (mladinske) književnosti kot literarnega sistema (Itamar Even Zohar, Marijan Dović) in na osrednjem pojmovanju, po katerem je književnost dinamičen, funkcionalen, razslojen in odprt sistem. Lahko ga predstavimo s shemo, ki je sestavljena iz šestih struktur: 1) avtor (proizvajalec), 2) kontekst (institucija), 3) repertoar (klasika), 4) trg (CD, knjiga, nastopi, splet), 5) produkt (knjižna in ne/knjižna izdaja (CD)) in 6) sprejemnik (naslovnik).
V tej atipični antologiji so poudarjene prvine mladinskega literarnega sistema, in sicer heterogenost in razslojenost literarne produkcije – knjiga kot knjižni ter »knjiga« kot neknjižni medij – zgoščenka ali CD. Ob klasikih (npr. Prešeren …) soobstajajo tudi drugi literarni diskurzi, prepletanje izvirnega (klasika) in predelanega (posodobitev) znotraj raperskega korpusa. Zbirka »zimzelenih pesmi« vključuje reprezentativne elemente slovenske književnosti in na svojevrsten način empirično preverja kakovost njihove folklorizacije – avtorske (raperske) predelave v popularni glasbi. Trkaj poustvarja ljudske in avtorske pesmi, ki so v svojem bistvu odprt sistem za predelave in literarizacije (M. Golež Kaučič).
Pesmi klasikov so pri tem razumljene kot besedila ali osnutki za nadaljnje posodobitve. Dejstvo, da so številni klasični avtorji postali del mladinske književnosti oziroma kanon mladinskega branja in učnih načrtov za slovenščino, predvsem v tretjem triletju (Bettina Kumerling Meibauer), je opazna značilnost mladinske književnosti po Evropi. Kaj takšnega je bilo mogoče ravno zaradi večnaslovniške odprtosti (angl. crossover) teh del.
Sistemska teorija se zrcali tudi v tem, da je klasiko možno razložiti s posodobitvami, ki jih lahko pri književnem pouku obravnavamo neodvisno od zgleda ali primerjalno, v soodvisnosti izvirnega in ciljnega (posodobljenega) besedila; poleg tega pa jih lahko obravnavamo tudi v kontekstu intertekstualnosti.
Posodobljena avtonomna besedila Roka Trkaja so namreč izrazito intertekstualna. Če na primer primerjamo Prešernovo in Trkajevo Lepo Vido, vidimo, da so v raperski verziji ohranjene vse prvine Prešernovega izvirnika (glavne in stranske osebe, čas, prostor, dogajanje in motivi, sporočilnost), vendar je Trkaj dodal prvine mebesedilnosti (Marko Juvan), kot so avtoreferencialnost (Igor), heteroglosija ali večglasje v smeri internacionalizacije (Rusija, Španija, Švica …), slovenizacija (Brkini, Kras, Trenta …), besedne igre (Kras – krasno; sobota – Sobota), sleng (nm (nam), kle (tukaj), sm (sem) …), citati (Veni Vida Vici) in podobno. Omenjena pesem je le en primer izvirnega besedila, ki je nastalo iz že znanih prvin, vendar tvori novo celoto. Na zanimivo posodobitev ali poustvarjalno pisanje naletimo ob Prešernovem Povodnem možu, ko se Trkajeva pesem medbesedilno navezuje tudi na Urško Andreja Rozmana Roze (motor), kar pomeni, da pričujoča antologija ne folklorizira le klasike (Povodni mož), ampak tudi sodobno klasiko. /…/