Dotaknila se je nabreklega popka, ki se je smolnato svetlikal in rožnato preseval sokove pod zeleno povrhnjico. Roko je položila na tla in pobožala odkrito zemljo. Z blazinicami je zdrsela čez brazdo in počasi zarila prste v mehko podlago. Tukaj bi bil dober prostor. Zajela je prgišče humusa in ga stisnila v pest, a zbodlo jo je nekaj ostrega in sunkovito je razklenila prste. Grudice so se drobljivo razsule in se vlažno oprijele gole kože. Iz gube, ki je tekla poševno z leve strani zapestja do kazalca, je štrlel velik trn stare vrtnice. Ost se ji je zadrla v sredo dlani in v zrak molela kot vrtavka, ki je nenadoma zastala med naglim sukanjem in se ustavila v nemogočem, navpičnem položaju, še preden bi se upočasnila, še preden bi začela opletati in kolebati in bi nazadnje omahnila ter razkrila številko rulete ali uperila namišljeni prst v prihodnost in usodo. Tjakaj. Izdrla si je želo in iztisnila kri iz vbodne ranice. Poznoavgustovska svetloba je trepetala nad popkom, ki je štrlel izza listnega sedla kot posebno koničast in eksotičen klitoris. Podaljšane sence. Roji mušic, tudi komarjev, ki se pod večer dvigajo z gladine stoječe vode v desetletje stari gradbeni jami Tobačne tovarne in s sosednjega vrta, pravzaprav tega, kar je od vrta ostalo, se pravi turobna škrbina in luknja, ki jo je zalila blatna, zasluzena voda, ko so vilo porušili, parcelo pa od meje do meje izvotlili.
Pobrala je malo motiko, odmaknila plast listja, ki je prezgodaj odpadalo z velike stare platane, in nekajkrat zagrebla v zemljo. Drevo, s katerega se je že avgusta usipalo listje, je stalo na meji s sosednjim vrtom in bagri, ki so lani dolbli v zemljo tik ob ograji, so mu odtrgali pogubno veliko korenin. Potisnila je posodo s hortenzijo na drugo stran gredice in merila prostor, kamor bi jo posadila. Skorajšnji konec poletja je vrezal pepelnate ožganine v liste grmiča, ki se očitno še ni privadil vrta in se še ni znašel med starimi, udomačenimi vrstami. Plenilski gradbinci so pri mejaših odstranili vse zelenje in visoka drevesa, osončenost se je nenadoma spremenila in blagi senci privajene potonike, kresničevje, praproti in stare hortenzije je zaznamovala nezdrava, rumeno zelenkasta bledica listov.
*
Ozrla se je nazaj v zgodnjo pomlad, ko se je na vratih pojavil velik šop bleščečega listja, ki je kar škripalo od obilja tekočin in belih, čvrstih cvetov, izza katerih se je smejal Lenart in s pletenim okrasnim loncem v naročju lovil ravnotežje na zadnji stopnici.
»Ne bi si upal s cvetjem, prinesel sem ti nekaj za na balkon, teraso, lahko si postaviš tudi v sobo. Tako so mi rekli …«
/…/