Goran Potočnik Černe
Partizanski duhovnik Jože Lampret, moderni Črtomir
Križ in kladivo, film Bojana Laboviča.
Produkcija Legen, koprodukcija RTV Slovenija.
Slovenija.
Bojan Labovič, režiser in scenarist dokumentarnega filma Križ in kladivo, je leta 1990 diplomiral iz režije na praški filmski akademiji. Od takrat je kot režiser in scenarist ustvarjal in sodeloval pri številnih produkcijah, namenjenih predvsem televiziji. Naj omenimo le nekatere: dokumentarno-igrane televizijske serije Bajke na Slovenskem (1990), Tretje oko (1995–1998) in Vino moje dežele (1999–2000); dokumentarni televizijski filmi Moja prva knjiga (1989), Jezuiti se vračajo (1990), Jamborna cesta (1992), Hčeri morja (1993) in Doba odkritij (1994); dokumentarna filma Nekoč bo narodni dom (1998) in Mariborska dvorišča (2005); dokumentarna filmska portreta Na poti pride vse naproti (2012) in Gospoda gre čez progo (2014).
Dokumentarna zgodovinska drama Križ in kladivo je bila predvajana na Festivalu slovenskega filma v Portorožu 2015, na mednarodnem festivalu DOKUDOC 2016 in na RTV SLO 1. Združenje filmskih snemalcev Slovenije je direktorju fotografije, Juretu Černecu, podelilo strokovno nagrado IRIS. Križ in kladivo v več vidikih odstopa od ‘običajne’ predstave o tem, kaj naj bi bil dokumentarni film: intervjuji z zgodovinskimi akterji, mnenja strokovnjakov, izjave očividcev, video in drug arhivski material ter podobno. Pomembno vlogo pri tem odigra prav kamera, katere vložek je na prvi pogled minimalen. A kot običajno v takšnih okoliščinah, se je tudi tokrat izkazalo, da je manj več. Dolgi in počasni kadri, na katere dandanašnji skorajda nismo več navajeni, pričarajo prav posebno poetično, na neki način že skoraj boleče vzdušje.
Križ in kladivo nam z različnimi govoricami (vizualno, glasovno in glasbeno) pripoveduje viharno in tragično, a čustveno polno in s politično strastjo nabito življenjsko zgodbo legendarnega partizanskega duhovnika Jožeta Lampreta. Skozi ta prvi fabulativni plan se v ozadju izriše širši in globlji kontekst pred-, med- in povojne družbene realnosti na ozemlju današnje Slovenije, prepredene z debelih sto let trajajočim kulturnim bojem, ki skupnost Slovencev in Slovenk drži razdvojeno ne glede na državo, v kateri živijo, ter ne glede na družbeno-formalno obliko teh držav. Čisto na koncu interpretativne niti, ki ji pri analizi filma Križ in kladivo sledimo, pa se razkrije v svojih nasledkih kompleksna, v osnovi pa paradoksalna in predvsem bipolarna točka konstitucije slovenstva kot takega.
/…/