/…/
Mimo napovedi, ki obetajo pestro ponudbo, je ta zapis namenjen sezoni, ki se je končala 30. maja s slovesno podelitvijo tantadruja za življenjsko delo Mirandi Caharija. Člani komisije Teja Glažar, Meta Hočevar in Igor Pison so letos nagradili predstavnico tistega ansambla, ki je nekoč obnovil sporočilnost tržaškega gledališča, vzpostavil tvorne stike z občinstvom in vzgajal domače kadre. Miranda Caharija je, tako kot Silvij Kobal in Livio Bogatec, igralsko zrelost dosegla v interni gledališki šoli. Mentorstvo starejših kolegov je spodbujalo njena naravna nagnjenja in ohranilo neokrnjeno njeno avtentično izpovednost, ki se je v 35-letnem (od poznih petdesetih do sredine devetdesetih let) rednem nastopanju v SSG razvila v izjemno interpretacijsko držo: tudi tragične like je razvijala s pridihom lahkotnosti, tako da se je trdota življenjskih usod stapljala s človeško toplino. Ta posebnost pri oblikovanju vlog je prinesla Caharijevi že najrazličnejše nagrade, tantadruj je samo še enkrat izpostavil nekdanji doprinos tržaškega gledališča slovenskemu odrskemu diskurzu. Na to tezo je posredno opozoril tudi član druge komisije (Vojko Belšak, Matej Bogataj, Marij Čuk), ki je ocenjevala igralske stvaritve primorskih gledališč (SSG – Trst, SNG – Nova Gorica, Gledališče – Koper) in nagradila SNG Nova Gorica za bizarno in v vseh odtenkih dobro uprizorjeno opereto Peter Kušter (po predlogi Shockheaded Peter predelala režiserka Ivana Djilas) ter igralce Radoša Bolčina, Gojmirja Lešnjaka in Iztoka Mlakarja za ubrano predstavo Visniecevih Starih klovnov v režiji Jaše Jamnika. Ob razglasitvi nagrajencev je, v dogovoru s kolegi, Marij Čuk namenil tržaškemu SSG javno grajo, češ da ne izpolnjuje osnovnega poslanstva, saj ima, kot teater v posebnem položaju, med postulati svojega delovanja vpisano ohranjanje identitete Slovencev, torej v prvi vrsti skrb za jezikovno čim bolj neoporečno izražanje. Z grajo se lahko strinjamo ali ne, vredna je razmisleka, saj je SSG nekoč, v nelahkih časih zavezniško-vojaške in nato italijanske krščansko-demokratske mestne in državne uprave znalo poiskati svojstven odrski jezik in je pri tem uporabljalo zborni govor, ki se ni odmikal od splošno uveljavljenega. S temi prvinami si je gledališče priborilo status, ki ga ima še danes. Miranda Caharija je predstavnica specifike tistega teatra.
/…/