Dominik Srienc
Meji mejo
Kako biti hkrati, prav tako, napol in ne povsem in skorajda avstrijsko-slovenski, zamejski, manjšinski in svetovni, eno-, dvo- in večjezični, koroškoslovenski dichterpesnik
Zamejski avtor sem, aktivni pripadnik zamejskega družbenega življenja in pišem v izvirniku in prevodu. Sem slovenski avtor, ne pišem v slovenščini, sem avstrijski avtor, ne pišem v nemščini. Koroškoslovenski avtor sem, enajst let (četrtino življenja) nisem živel na Koroškem, a vseeno born and raised in Carinthia, in s tem born and raised v zagati, ne pišem samo v slovenščini in ne pišem samo v nemščini. Nimam pojma, v katerem jeziku sploh pišem, a vseeno začutim v sebi neko zvestobo do domačega prostora in obenem zahtevo po svobodni izbiri jezikovne-avtorske identitete. Kje poteka meja, kje je ta črta, ki ločuje, razmejuje, kdo ste vi, kdo smo mi, za mejo, izmenično? Sem logična napaka v več sistemih, neznanka v centru periferije. Morda je prav biti pesnik to, kar me določa v najbolj usodnem pomenu – in s tem potreba po razmejevanju. Zame je pisanje zahteva po več kot samo enem jeziku, po več kot samo enem maternem jeziku in poezija naj se izogiba razumevanju, še več, prepričan sem, da naj proizvaja nerazumevanje kot del razumevanja samega. S tem že vnaprej ubijem voljo po uživanju v gladkem, preglednem besedilu, tovrstni postopek odpira razgibane pomenske prostore pesmi.
V nekem intervjuju Erica Johnson Debeljak opozarja na usodo tujih pišočih v Sloveniji, ki predstavljajo tako majhno manjšino, da se ji zdi skoraj smešno: „Smo kot majhna fusnota. Po eni strani smo nepomembni, po drugi strani metafora za kulturno odprtost – ali na žalost, za kulturno zaprtost.” Prav zato moram biti v svojem tujem pisanju, v dvo- in večjezičnem pisanju, bolj vztrajen in bolj odkrit do sebe, da ne bi postal metafora samega sebe. Zdi se, da se nacionalna literatura še vedno in skorajda brez izjeme definira prek jezika in meja nacionalne države. Prav za koroške Slovence pa je ta definicija še bolj občutljiva, je legitimna in absolutno razumljiva potreba po ohranjanju slovenskega jezika, saj se manjšina primarno definira prek slovenskega jezika in kulture, s tem se je stoletja borila proti nočnim moram zgodovine, travmam, asimilacijskemu pritisku habsburške monarhije, se uprla nacizmu, preživela kljub številnim deportacijam v nemške in avstrijske kacete, se uprla sovražnemu ozračju in ustrahovanju na Koroškem, slednje je bilo najhujše tja do osemdesetih let; boj za pravice traja še danes. Seveda družbena implikacija dvo- in večjezičnega pisanja na Koroškem prihaja iz same človekove izkušnje, iz pogledov pesnika na svet, iz izkušnje pisanja v „malem jeziku“ in z vsemi s tem povezanimi zgodovinskimi in družbenimi, narodnostnopolitičnimi implikacijami, s katerimi je bila in je soočena slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem. Jezik hkrati potrebuje zaščito in pretres, odprtost in zaprtost, prilagajanje in odpor, sprejemanje in preobrazbo.
Večjezičnost pa nikakor ni modna muha, saj so že Prešeren, Valvazor in drugi pisali tudi v nemščini. Aljoša Harlamov je pred nedavnim zapisal, da je „večjezičnost […] točno način, kako se je slovenščina obdržala in uveljavila«. Slišim vas, kako dvigate glas: „Bog živi ves slovenski svet.” Ja, ja: saj vem! Zamejski avtor sem in s tem ogrožam meje narodnosti, jezika in literature. A literatura koroških Slovencev ni niti enojezična niti dvojezična, je večjezična. Kljub temu, ali prav zaradi tega, imam občutek, da ne pripadam nikomur, da nimam kje objavljati, da literatura ni opažena. Izhajam torej iz lastne izkušnje, govoril bom o lastnem pisanju v neslovenskem in nenemškem jeziku. Pišem hkrati, hkrati pišem. In morda je v tem tudi problematika kategorizacije literature po nacionalnih načelih, čeprav sta slovenski in avstrijski jezikovno hegemonialna prostora že od nekdaj bila zaznamovana in sta že od nekdaj bolj večjezična, fluidna, hibridna, kot sta si želela priznati. Zamejski avtor sem. V ustvarjalnem pogledu name in morda tudi na druge verjetno najbolj vpliva dejstvo, da me je zelo močno oblikovala izkušnja odraščanja na avstrijskem Koroškem, kjer so me kot najstnika zaradi govorjenja slovenščine v javnosti drugi najstniki psovali z »Jugo« in »Čuš«, pa nato izkušnja večletnega bivanja v Srednji Aziji in Armeniji, izobraževanje na Dunaju, vrnitev na Koroško in ustvarjanje v dvojezičnem okolju za mejo. Po končani Slovenski gimnaziji v Celovcu sem na Dunaju študiral germanistiko in slovenistiko, zaradi delovnega razmerja kot receptor v Hotelu Korotan končal »samo« študij germanistike, med študijem bival semester v Olomoucu, začel pisati v slovenskem jeziku v nemško govorečem okolju, začel s prevajanjem samega sebe v nemščino, upravljal knjižnico Kluba slovenskih študentk*študentov na Dunaju (KSŠŠD), kjer sem se literarno socializiral. Po študiju sem zašel v Kirgizijo in nato še za leto dni v Armenijo, kjer sem poučeval avstrijsko literaturo, nato pa se vrnil na Dunaj, kjer sem postal znanstveni sodelavec literarnega arhiva Avstrijske nacionalne knjižnice, nato je sledil povratek na Koroško, kjer sem sprejel ponudbo za univerzitetno službo na Inštitutu Roberta Musila. Po vrnitvi na Koroško me nobeden od prijateljev ni vprašal, zakaj se vračam – vsi so vedeli. Če sem iskren, moram priznati, da je bila to vrnitev k jeziku, ker sem na ta način skušal zagotoviti, da se ne bi odtrgal od tkiva jezika, slovenskega jezika, ki je postal jezik zasebnih odnosov, medtem ko se je moja vsakdanja resničnost dogajala najmanj v nemščini, angleščini, ruščini, armenščini, kirgiščini in in in. Nič se ne pretvarjam, to, da sem kot zamejec živel po svetu, je na moji duši pustilo pečat, spremenilo referenčno polje, domet poezije. Hrepenenje po spremembi, hkrati iskanje poti domov. Zamejski avtor sem in s tem nekaj neprijetno tujega in domačega hkrati.
Dvo- in večjezična literarna praksa koroških Slovenk in Slovencev ni samo literatura koroških Slovencev in je v zadnjih dveh do treh desetletjih zaznamovana izrazito heterogeno, kažejo se jezikovne, prostorske, vsebinske spremembe vse bolj razpršene manjšine, korenite spremembe so opazne pri izražanju, pri rabi jezika, pri tem, kdo piše, kaj piše, v katerem jeziku, kam se s pisanjem uvršča, in ta avtorska identiteta je fluidna, odraža se v različnih mnenjih in pozicijah, avtorskih poetikah, vsak gre v svojo smer, avtorji in avtorice delujejo v več literarnih sistemih hkrati, v nekem abstraktnem literarnem interakcijskem prostoru; literatura je kaotična, mnogovrstna, razdrobljena, domovinska, nadregionalna, svetovna. Ni več mogoče povsem zanesljivo reči, kje se prične in kje se konča. Dovolil si bom torej malo interaktivne bralne gimnastike. Berem domovinske pesmi Stanka Wakouniga, napisane v šentprimoškem narečju, berem Lipuševo jezikovno-slogovno eksperimentalno prozo, berem polifonske, večjezične pesmi Janija Oswalda, berem Nachtfrauen, najnovejši roman Maje Haderlap, poslušam Handkejevo slovensko liturgijo ob podelitvi Nobelove nagrade, berem kvirfeministični večjezični prvenec Lene Kolter z naslovom verschlaufte zeit ali s časom se celo čas obrne, ki je izšel pri feministični založbi (Edition fabrik transit leta 2024), berem angažirane romane Elene Messner v nemščini (kdaj bo sledil prevod v slovenščino?) ali eksperimentalno poezijo/prozo Stefana Feiniga v slovenščini in nemščini, pesmi in kratko prozo Verene Gotthardt v obeh jezikih in morda še roman Vincenca Gotthardta, nominiran za kresnika 2021, v slovenščini. Berem prevode in večjezične pesmi Daniele Kocmut, Rezke Kanzian itd. Poslušam slovenske partizanske pesmi v postrockovski in balkanpunkovski interpretaciji Nikolaja Efendija, berem njegove bralne drame v nemščini. Listam po risoromanu Peršmanhof Evelyn Steinthaler, ki obravnava enega zadnjih vojnih zločinov, pokol družine Sadovnik na gorski kmetiji, kjer se danes nahaja muzej, ki je do danes edini avstrijski muzej s stalno razstavo, namenjeno usodi koroške slovenske manjšine in partizanskemu odporu med drugo svetovno vojno. Berem roman Krieg und Welt avstrijsko-angleškega pisatelja Petra Waterhousa, ki je tesno povezan s slovenskim in dvojezičnim prostorom južne Koroške. Zamejski avtor sem. Handkeja in Lipuša berem v izvirnem jeziku. Esada Babačića in Anjo Zag Golob, Denisa Škofiča, Cvetko Lipuš, Natalijo Milovanović, Muanisa Sinanovića berem v slovenščini, nekatere celo prevajam v nemščino, Ano Marwan in Uroša Praha pa berem v nemškem izvirniku, vsa ta kulturna prtljaga me zasleduje na obale literarnega kontinenta Koroške/Kärnten, prvotne in trenutne pokrajine, osebne geografije, rojen sem na in ne v Potoku/Bach. Z na Koroškem živečim makedonskim avtorjem Davorjem Stojanovskim se razumeva ob skupnem praznovanju rojstnih dni najinih otrok.
Vse knjige najdem v slovenski knjigarni Haček v Celovcu, v slovenski študijski knjižnici v Celovcu, vse avtorje najdem v spletnem leksikonu slovenske literature na Koroškem (www.slolit.at). Literarna scena na Koroškem je tako odprta, da Društvu slovenskih pisateljev v Avstriji predsedujeta Aljaž Pestotnik in Amina Majetić (Slovenca po poreklu, po identiteti pa najmanj tudi Korošca). Ko se izgubljam med platnicami knjig in besedil, med biografijami avtorjev in avtoric, v bistvu iščem svoje mesto v literarni praksi koroškoslovenske literature. V teh knjigah bivam in potujem z mnogimi drugačnimi svetovi, popisanimi zemljevidi, spominskimi kraji, nestabilnimi mejami, multiplimi identitetami, z eno-, dvo- in večjezičnimi poetikami, s priseljenci, iščem bivališče, iščem prevod samega sebe, svoj tukaj in zdaj, hier und jetzt ali kako?
„Kako danes opisati literaturo koroških Slovencev? Ali za njen opis še zadostujejo narodnostni in na manjšinski jezik usmerjeni koncepti, če hkrati opažamo, da raba slovenskega jezika v literarnih besedilih koroških Slovencev peša? Kam spada ta literatura, ki je očitno ni mogoče enostavno prišteti k slovenski književnosti, ko se ravno v najbolj izstopajočih primerih izmika jezikovnemu kriteriju, nemški pa tudi ne, ker je vendar umeščena v neko drugo kulturno sfero?” S takimi in podobnimi vprašanji se je ukvarjal dvoletni raziskovalni projekt, na podlagi projekta pa je nastala obširna monografija z naslovom Überregional, mehrsprachig, vernetzt. Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel (Nadregionalna, večjezična, povezana: Literatura koroških Slovenk in Slovencev se spreminja). Izšla je pri dunajski založbi Praesens-Verlag in pri njej so sodelovali Andrej Leben, Erwin Köstler, Felix Oliver Kohl in podpisani. Nadregionalnega prostora, ki ga sooblikuje literatura koroških Slovencev, ni mogoče opredeliti kot del geografsko-topografsko-nacionalnega področja; ta prostor sestoji iz medjezikovnih in transkulturnih relacij med teksti in akterji. /…/