Tistega ponedeljkovega jutra sem se med avtocestno vožnjo skozi gozdnato pokrajino visokega gorovja med zaselkom Tepoztlán in Ciudad de Mexicom odločil, da ne bom šel v pisarno. Na platnici knjige, ki sem jo prevažal na sovoznikovem sedežu, so se izmenjavali odsevi svetlobe in senc visokih krošenj iglavcev ob cesti; prav ta knjiga me je tistega dne opravičevala kakršnih koli obveznosti – ali pa sem temu začel verjeti po tem, ko sem v sosledju naključij razbral krožno in naključno verigo dogodkov, ki so me pripeljali do tega, da sem jo našel. To je bila trdo vezana knjiga obrabljeno modre barve in načete tkanine, natisnjena leta 1971 v Ciudadu de Mexico, in pred nekaj minutami sem jo na subtropski vzpetini ob prvih žarkih sonca dobil iz rok prijateljice Laure Flores, potem ko je zaključila uro joge.
V mesto sem se pripeljal z južne strani in takoj zavil v Coyoacán, kjer sem dobršni del leta 1996 od ponedeljka do četrtka živel s prijateljema Angie in Josephom v prostorni palači, slabem ponaredku poznega neokolonialnega sloga. Tam sem želel odložiti kovček, sleči obleko in kravato, sezuti elegantne čevlje in oditi na kavo; v Tepoztlánu, v slikoviti vasici z raznolikim prebivalstvom – Indijanci Nahua z daljnosežnimi koreninami in lebdečimi tujimi priseljenci pisanih new age nagnjenj, sem med ponedeljkom in četrtkom živel obut v sandale, v srajcah in hlačah iz grobega lana, potem pa sem se vsak ponedeljek zjutraj spet preoblekel v poslovno obleko ter se odpeljal na delo v prestolnico.
Ko sem vstopil skozi vrt hiše, s kovčkom v eni roki in modro vezano knjigo v drugi, sem naletel na Angie, ki je ležala na zofi in brala Brate Karamazove. Žalostne oči, ki me niso niti pogledale, vlažna rdečica lic in užaljeno našobljene ustnice so jasno izdajale njeno jutranje razpoloženje, tako kot so mi njena obilna in čudovita bela stegna (mlečno bela božanska bedra, bi rekel argentinski pesnik Juan Gelman), ki jih je razkrivala jutranja halja z rožnatimi krogi, v trenutku razsvetlila obraz. V tišini, ne da bi pogled odlepila od knjige, je Angie proti meni iztegnila svojo dolgo in mišičasto desno roko, ki sem jo mimogrede ujel v svojo na poti proti stopnišču – pred tem pa modro knjigo močno stisnil pod pazduho – in nato pustil, da se je medleče iztekla vse do blazinic prstov, ko sem jo izpustil (kakor da bi videl medleti vrat tistega laboda, ki ga je mali Neruda opisoval v spominih starca). »Takoj pridem,« sem ji rekel, pogledala me je z mešanico priprošnje in dolgočasja, medtem ko je z roko po zraku narisala navidezni krog, ki mi je dopuščal umik, pri čemer je ob izdihu nežno zaječala z mešanico soglašanja in obupa ter pogled spet usmerila k besedam ljubega ji Rusa.
/…/