Brina Jenček
grem greš greva
pljusk
2 young 4 4ever
ела надвор да се излупаме[1]
strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov
bližamo se končni postaji
prosim izstopite
pogoltnila sem te in izpljunila rahlo prežvečenega
Jadro
Na sinji morski se gladini
v meglicah jadro lesketa …
Le česa išče si v tujini
in kaj pustilo je doma?
Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! –
Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!
- J. Lermontov, 1832, prevod Mile Klopčič
OSEBE
NEŽA, 24-letna Slovenka z željo po viharju
DIMITAR, 26-letni Makedonec z željo po brezvetrju
KRAJ DOGAJANJA
Plesnivo najemniško stanovanje v Ljubljani,
na razpolovišču med Bitolo in Berlinom
NEŽA
Mislim, da moram sprejet.
Res, take šanse ne dobiš vsak dan.
Vedno sem sanjala to – da bi živela v Berlinu.
Ogromno mesto, ogromno priložnosti.
Ogromno ljudi, ki jih je mesto požrlo.
Ki so se zgubil v vrtincu njegovih neskončnih možnosti.
Ki so prišli z velikimi sanjami in praznimi žepi.
Ampak hkrati kolk umetnosti.
Galerije na vsakem vogalu.
Muzeji, po kterih lahko tavaš cel dan, pa še vedno nisi vsega pogledal.
Najboljši tehno klubi in rejvi na svetu.
Flohmarkti s tako in drugačno kramo, vintige izdelki pa karaokami kr sred parka.
Pa kenijske, turške, gruzijske, ukrajinske restavracije.
Pa Donner Kebab, valda, kr že mestna znamenitost.
Zlitje najrazličnejših kultur.
Po ulici slišiš vse druge jezike, samo nemščine ne.
Prav kot en ogromen babilonski stolp.
Ker mene Nemčija sama sploh ne mika neki.
Ta hlad pa zadrtost Nemcev.
Vse po pravilih, tipitop, men to ni.
Vsak ti gleda v skledo in sam čaka, da te lahko zatoži.
Ampak to je cel point, Dimitar.
Berlin sploh ni ta prava Nemčija.
Kot nek samosvoj, divji in razvraten otoček.
Sej nisem zares mahnjena na velemesta.
Men je tuki prav lepo.
Domače, varno, zeleno.
Res lepo.
In najboljš mi je, da grem lahko kamor kol kr s kolesom.
Da vedno koga srečam in mal poklepetam.
Točno vem, kje so najboljši kotički mesta.
Kdo so natakarji v mojem najljubšem lokalu.
Pa kdo so te mestne legende, a veš.
Ti mal posebni ljudje:
un tip z nojem,
pa tisti brezdomec, zavit v odejo,
sivo blond dvojčici v karirastih plaščih,
tista botoksirana stara elegantna gospa
pa ta jeben harmonikaš, od katerega mi vsakič skor glavo raznese …
Tak filing, res, da je tu moje mesto.
Da jaz poznam mesto in da mesto pozna mene.
To, Berlin pač, pa bi blo itak samo začasno.
Eno leto.
Nič več.
Ne bo se potem kr čudežno odprla šansa za full time job.
Kaj vzdihuješ, resno mislim.
Nobene šanse ni, da bi ostala kej več kot točno eno leto, kolkr je pogodba.
Še za ta keš za eno leto so se komi izboril na ambasadi.
Šefica je morala pisat na ministrstvo za zunanje zadeve in dobesedno moledovat.
Moledovat, da tok nujno rabi nekoga za pomoč, da se ji bo drugač zmešal.
Da bo sred mandata dvignila roke in sam šla mal na Kanarce, oni pa naj se znajdejo.
Ker zdej ona fura vse sama.
Administracijo pa vsebinski del pa social media, čist vse.
Kar se kulture tiče, pač.
In Nemčija je ogromna, sej si misliš, kolk je pol tega sranja.
In zdej majo res faking gužvo zarad sejma in celo niso mogl na ministrstvu rečt ne.
Tko da jim bom js ful prav pršla.
Že vidim sicer –
Mädchen für alles.
Kuhala bom kave, obešala plašče, odpirala vrata in preverjala, če je v printerju dovolj papirja.
Glej, čist nič me to ne drajva.
Ampak raj kuham kave v Berlinu za normalen keš,
kot pa da tu gledam v zrak al pa delam sam en pešn prođekt za drugim,
dobim pa topel stisk roke pa hvala lepa.
Al pa še to ne.
Pol grem pa v Lidl pa se skor razjočem, ko vidim, da stanejo tri paprike tri faking evre.
A je to normalno?
Tri faking evre.
Men čist nč od tega ni več normalno.
Pizda, res, no.
Js bi res bla tu. Tu s tabo. Najrajš.
Ampak nima smisla.
A ne?
Ne?
Pa eno leto bo takoj okol.
Sej vidiš, kako nama letijo tedni.
Kaj tedni, mesci.
Joj, zvenim kot kak penzič.
»Kako hitro beži čas!«
Sam je res.
Vsako leto gre hitrej.
In pršla bom domov za božič pa mogoč kak vikend, ti pa lahko prideš gor kadar kol.
Tolk stvari sva zdržala, pa da zdej tega ne bi.
Dej, no.
Ne razumem, kje je problem.
Sem mislila, da si vesel zame …
DIMITAR
Sem.
Veš, da sem.
Samo …
Ja, ne vem.
Nekaj mi pravi, da to ni najboljša pot.
In, kolikor te poznam, Neža …
Mislim, da ne boš srečna.
Kuhanje kav in nasmihanje v pisarni te ne bo osrečeval.
Pa četudi boš kuhala kave in se nasmihala v pisarni v Berlinu.
Osem ur na dan.
Pet dni na teden.
Eno celo leto.
To ni mal časa.
Vsak dan eno uro z U-Bahni pa S-Bahni v eno smer.
Pa še eno uro za nazaj.
Pa nič tri mesce počitnic.
Mal zabušavanja, mal špricanja, poleževanja.
Ne.
Vsak dan 9–5.
Real job. Real life.
Mela boš normalno plačo, ja, in hodla žurat v kul klube, sam …
Не знам.
Ова е моето мислење.[2]
Ampak kakor se boš odločla, tko bo.
In pri tem te bom stoprocentno podprl.
Na kraj pameti mi ne pade, da bi ti zdej solil pamet.
Al pa te aktivno poskusu odvrnt.
Ker ja, če odgovorim čisto subjektivno, potem je to jasno.
Hočem, da si tu.
Hočem, da si z mano.
Da greva skupaj spat, se skupaj zbudiva.
Da si skupaj vsak dan razbijava glavo, kaj bi jedla.
Da skupaj v Lidlu preklinjava napihnjene cene.
Se pod tušem prepirava, kolk naj bo vroča voda.
Opazujeva stare sosede, ki skozi okno opazujejo naju.
Odmašujeva skoraj eksplodirajoče stranišče.
Hodiva gledat pretenciozne filme v kino.
Zbingeava večsezonske serije v enem tednu.
Seksava.
Se neskončno dolgo pogovarjava.
In vse to spet ponoviva.
Tega si želim.
In v tem uživam.
Vem, da trenutno nisem to, kar hočeš …
Res je bedno obdobje zame.
Ampak še mal pa se bo vse uredilo.
Čist mal.
Danes sem poslal še tri prošnje.
Dve večji privat firmi pa en start-up, kar bi blo men še najboljš.
Da lahko neki prispevam.
Spremenim.
Mam nek vpliv na podjetje, a veš.
Pa res se mi zdi, da mam tu šanse, Neža.
Čist z istimi tehnologijami delajo kot js.
Pa prav začetnika iščejo.
Junior frontend programerja.
In pol ko bi se mal navadil, pol lahko delam od doma.
Pridem v Berlin.
Sam nočem, da greš tko …
Da greš … razočarana.
Razočarana nad mano.
Nad nama.
/…/
[1] stopiva ven, da se stolčeva
[2] Ne vem. To je moje mnenje. (prevod iz makedonščine)