Sredi aprila, ob veliki noči, dve leti pred prelomom 19. in 20. stoletja, je Sigmund Schlomo Freud s prijateljem Aleksandrom postopal po baziliki v Ogleju. Pred vhodom je opazoval dekleta in žene, ki so šle k maši, in o njih kasneje bratu pisal, da je videl nekaj sto najlepših Furlank. Po ogledu talnih mozaikov sta se s sopotnikom vrnila v Trst, naslednjega dne pa sta se odpravila z vlakom na Kras.
Na trdi leseni klopi je psihoanalitik razmišljal o mozaikih, ki jih je bil videl v baziliki. Upodobljeni krščanski simboli, prerok Jona, Jezus, morski prizori in človeški liki, razvrščeni po spolu, rangu in starosti, so mu dali misliti. Tvorili so klobčič podob, ki bi jih rad s svojim analitičnim umom razvrstil, razvozlal, razložil … Od kod starim umetnikom in obrtnikom zamisli? Zakaj ravno ti in ne drugačni motivi? Slika sveta s posvetnim, človeškim, živalskim, rastlinskim in božjim jih je navdihovala, da so trudoma sestavili kamenčke, ki so jih kasneje prekrili in še kasneje postavili na svetlo. Iskal je latentna sporočila teh umetnin, a zaman.
Vedel je, da so se mozaiki ohranili kljub temu, da je baziliko leta 452 porušil hunski kralj Atila. Ena od legend pravi, da je prišel samo do tam, mesto zravnal z zemljo, potem je zagledal morje pri Gradežu, se prestrašil in obrnil svojo kruto, mogočno vojsko. Leto za tem naj bi umrl na ozemlju današnje Slovenije in bil pokopan pri Ptuju 453. leta v tri krste, zlato, srebrno in železno. Ne le zgodovina, tudi naša poezija hrani spomin nanj. Tako je Anton Aškerc zapisal: »’In že gori Emona rimska, ah! Kako zidovje pada v sip in prah! Prav, Huni moji, prav, da brž, čimpreje prispemo do bogate Akvileje!’«
A Sigmund ni poznal Aškerca niti legende o Hunovem grobu. Tudi pisal še ni dosti, do tedaj je bil objavil skupaj z Bauerjem le Študijo o histeriji, a v njegovih zapiskih in mislih so se nizale številne ideje, ki bodo v naslednjih letih zaznamovale psihoanalizo.
V zgodnjih dopoldanskih urah je vlak prispel na postajo v Sežani. Freud je nekoliko razumel tukajšnji jezik, saj je bil rojen na Moravskem. Najel je voz, ki je nekaj potnikov popeljal do Rudolfovih jam. Voznik je bil potnikov vesel, saj pot ni bila dolga, samo kakšno uro je bilo treba pešačiti, in bi do cilja lahko prišli peš le v kratkem času.
Prijatelj se je zavijal v odejo, da bi se obvaroval kraške burje, ki je ni bil vajen. Sigmundu je oster piš dobro del, prinašal mu je sladek spomin na to, kako je Furlankam pred cerkvijo barvasta krila, obrobljena s črnimi trakovi pod koleni, ovijal okrog beder, da so se videli obrisi teles, kot bi bile napol gole. Hranil je pogled na bele bluze, ki so jih stiskali lajbiči, da so vrh njih kipele prsi kot iz nabrežinskega kamna izklesane. Zdaj se je od teh pozemskih lepot odpravljal k drugačnim zemeljskim čudom, med katera so spadale jame, kasneje po vasi nad njimi poimenovane Škocjanske.
Slišal je bil, da spust vanje ni preveč težak, da je steza utrjena, vendar se reka v njih menda peni v globočino in teče skoznje. Za hip ga je prešinilo, da so take temne vode tudi v ljudeh. Dogodki ali kaj drugega se pritočijo v njihove misli, v njihovo bit, ali pa so tam od rojstva, in tam tečejo po svoje in privrejo nepričakovano na dan. Kot ta reka, voda brez imena in hkrati z več imeni, izvirajoča med Snežnikom in Reko, ki na koncu pri Štivanu prikipi na dan. Tudi vse skrito v človeku tako ali drugače pride na svetlo. Pogladil si je brado, v kateri so se začele kazati prve sive niti, in sklenil, da si bosta naslednjega dne ogledala tudi brojnice pri Nabrežini.
Konjska vprega je poskakovala po cesti. Del je je vodil po gladkih kamnih, ki so jih bili položili še Rimljani. Kolesa so ropotala, zato je komaj slišal kompanjonovo vprašanje, kaj pomenijo brojnice. Pojasnil mu je, da so to izviri Timave, dela tukajšnje podzemne reke Reke pod morsko gladino. Reka mu je prišepetavala nekaj, kar bo kasneje prenesel na človeka in skušal pojasniti. Pod plastmi zavedanja, je pomislil, je nekaj, do česar ne moremo z razumom, nekaj, kar je pod površino in izvira pod gladino.
Že v Sežani je k njim prisedel možak, ki naj bi jih vodil po jamah. Bil je svojevrsten tip, Sigmund je na osnovi tega, kar je povedal, zaključil, da je človek, ki ga v bistvu poganja nagon. Bil je precej opit, a kljub temu zanesljiv. Ves čas je stresal šale, pripovedoval o tem, kako se je prepiral z duhovniki, in o tem, kako je odkrival jame. Kasneje je Freud spoznal, da to, zadnje, ni bilo iz trte zvito. Aleksander ga je vprašal, kako daleč lahko prodrejo v jame, možak pa mu je odgovoril, da je to tako kot pri devici: dlje prideš, bolje je.
Na izhodiščni točki vrh kanjona se jim je pridružila skupinica, ki je glasno govorila nemško, vendar se Sigmund ni menil zanje, ker je bil vodnik mnogo bolj zanimiv in je zato pozorno poslušal njegove slikovite opise jam. Da je notri polno starih stvari, je razlagal, da je bilo to zatočišče živali in ljudi, ki je varovalo in hkrati strašilo, in da je po sledeh ognja spoznal, da so tu darovali žgalne daritve. Da, kraljestvo senc, je pomislil Sigmund in zamomljal Homerjeve verze iz Odiseje: »/…/ mrtvim vsem izlil okrog nje pitno daritev, prvikrat mleka in meda, zatem pa sladkega vina, v tretje vodé, povrh pa nasul sem ječmenove moke /…/,vzel sem ovci pod nož in zarezal ju ravno nad jamo.« Aleksander je bil že vajen prijateljevega momljanja in ga je pripisoval njegovemu čudaštvu. Samo pogledal ga je, zastrtega v temo globočine pod njimi, in ga rahlo pocukal za rokav, da sta se pridružila skupini, ki ju je bila prehitela.
Nato so se napotili proti udornici Globočak, kjer je vhod v Škocjanske jame. Skozi umetni tunel so vstopili v Tiho jamo – suhi fosilni rov, bogat s številnimi raznovrstnimi kapniškimi tvorbami. Vodnik je takrat, ko so se po drseči stezi spuščali v jame, začel pripovedovati tudi o svoji smrti. Da, je pomislil Freud, takle preprost genij pozna tisto, kar sem opredelil že jaz: da sta gonilni sili v človeku eros in tanatos.
Šumenje vode je bilo vedno glasnejše, bolj ko so se bližali dnu. Videti je bilo oboke, kapnike vseh oblik, orjaške preslice, koruzne storže, skledice, zavese, vse mogoče oblike, ki so budile in strašile človeško domišljijo.
Hodci so bili dobri in videti jim je bilo, da hočejo spoznati čim več tega podzemeljskega čudesa. Nekateri so si nekaj zapisovali, Aleksander in Sigmund pa sta si reko, kanjon in jame samo ogledovala. V Veliki dolini se je Sigmund zagledal v naravni most, in ko je odvrnil pogled, je v skupini pred seboj zagledal moškega v zeleni lodnasti obleki, okrašeni z gumbi iz srnjakovih rogov, kodrastih las in brade in podolgovate glave. Prav tedaj se je možakar obrnil in oba sta naenkrat dahnila: Lueger.
Dr. Karl Lueger je bil pred štirimi leti izvoljen za dunajskega župana, vendar ga cesar Franc Jožef zaradi njegovih skrajnih antisemitskih nazorov kar dve leti ni potrdil na ta položaj. Dunajčani so bili novega župana veseli, saj je glavno avstrijsko mesto dodobra spremenil. Dal je narediti nove ceste, trge, poskrbel je za izboljšanje socialnega položaja in uredil javni prevoz. Cesarju pa niso bili všeč njegovi napadi na judovsko manjšino. A župan se ni dal. Pravili so, da je imel izredno karizmo, s katero je dosegel, da so vsem moškim leta 1907 priznali volilno pravico. Bil je otrok iz malomeščanske družine, in ko je bil leta 1875 izvoljen v mestni svet kot liberalec, je kmalu postal priljubljen zaradi razkritja korupcije. Bil je študent prava na Dunajski univerzi in tam si je po tedanjih običajih pridobil naziv doktorja. Kasneje se je zavzemal za problem narodnosti cesarstva, kar mu je uspevalo zaradi vpliva v Krščansko-socialni stranki.
Leta 1908 je bil na vrhuncu svoje moči, z njo je očaral takrat še nepomembnega Adolfa Hitlerja in v njem zasejal seme antisemitizma, čeprav je Freud na tihem mislil, da je bila njegova mama Juliane Schuhmayer morda judovskega porekla.
V dunajskem Arbeiten Zeitungu je Friderich Austerlitz dve leti po Freudovem obisku Škocjanskih jam opisoval fenomen njegovega vzpona. Vzrok zanj je našel predvsem v psihologiji male buržoazije, saj ji je opisani pripadal in je tako poznal njen način mišljenja in delovanja, razmišljanje mase, predvsem njihovo zavist do bogatejših someščanov in izobražencev, med obojimi pa je bilo veliko Judov. Antisemitizem in nacionalizem je spretno izkoriščal v demagoške namene. Posebej vneto je podpiral politike, ki so napadali domnevni vpliv Judov na tisk in akademsko sfero, ter se vključeval v demagoške razprave o čisti krvi, ki bodo ne dolgo zatem pripeljali do najhujših zločinov. /…/