Andrej Blatnik
Besedi na sledi
/…/
Tkanine gladine
Iz Purija sem letel do Kalkute, ki se mi je zdela prehrupna in prekaotična za moje trenutno kaotično razpoloženje, tako da sem tam zdržal samo dve noči, na hitro pogledal knjigarne in nadaljeval do Sundarbanov, z mangrovami gosto poraščenega in s kanali prepredenega območja ob bangladeški meji. Tja me je pripeljal Amitav Ghosh z romanom Lačna plima.
Kraje za pot si izbiramo vsak po svoje, zaradi priporočil prijateljev, zaradi ljubih jedi ali pa gremo preprosto tja, kamor je mogoče leteti najceneje. Sam grem rad po sledeh besede in vem, da nisem edini. Ko je Sonja Porle leta 1997 objavila uspešnico Črni angel, varuh moj, se je število slovenskih obiskovalcev Burkine Faso podeseterilo. Nekateri so se ji po vrnitvi sicer pritoževali, da zakaj je tako lepo opisovala to deželo, če pa res ni lepa, a vsaj šli so tja, videli in presodili. V Parizu neprestano srečujete ljudi, ki obiskujejo kavarne, v katerih je posedal Sartre, iščejo, kje je stanovala Gertrude Stein ali kje je hotel Rachou, v katerem so se drogirali bitniki. V Mehiki je Cuernavaca postala moja postaja na poti zaradi osrednje vloge v romanu Malcolma Lowryja Pod ognjenikom, v Tangerju pa se je bilo treba usesti v kavarno, kjer je svoj čaj pil Paul Bowles. (Bowles je petdeset let živel v Tangerju in je v mestu brez posebnih turističnih mikavnosti postal ena glavnih izletniških točk.) Vendar Portu Moresbyju (zanimivo, da Bowlesov lik nosi enako ime kot glavno mesto Papue Nove Gvineje!) iz Zavetja neba nisem sledil skozi Saharo. Morda v naslednjem življenju, trenutno je vendarle prekratko za vse poti, na katere bi rad stopil.
Tudi pot do Lačne plime je bila svojevrstna. Ko sem pred leti nekje v Goi kolesaril od svojega prenočišča proti obali, se je bilo treba ustaviti in spiti kak vroč čaj, da bo vročina vsenaokrog znosnejša, in zaklepetal sem se z Angležinjo, ki se je zadnje desetletje, tako mi je povedala, trudila s komaj kdaj obljudeno prodajalno izdelkov ročne obrti ob obcestni čajnici. Nihče se ne ustavi, je potožila. Vroče je. Že zdaj, pozimi, kaj šele poleti. Avtomobili švigajo mimo. Kolesarjev je malo. Pešcev ni. Še dobro, da ji ni treba ničesar prodati, saj najemnina za stanovanje pokojnih staršev, ki ga oddaja v Londonu, več kot zadostuje za tukajšnje stroške.
»Ti ni dolgčas?«
Skomignila je. »Ko čakam na kupce, pač izdelujem nove spominke, čeprav je v trgovini tako vse več neprodanih. In seveda veliko berem. Indijski romani so mi všeč.«
»In kateri ti je bil najbolj všeč?«
Ni ji ni bilo treba razmišljati.
»Amitav Ghosh: Hungry Tide. Poznaš?«
Poznal sem avtorjevo ime, romana ne. Zapisal sem si, pa ne bi bilo treba: ko sem prišel na obalo, sem seveda najprej zavil k prodajalcu knjig z majhno stojnico ob prodajalcu kokosovih orehov in seveda je imel med kakim ducatom knjig v ponudbi tudi to in seveda jo je z veseljem zamenjal za dve, ki sem ju imel odvečni v torbi. Ne vem več, kateri sta bili, še zmeraj pa mislim, da je Lačna plima eden najboljših romanov za prihodnje čase v zbirki Moderni klasiki. Eden redkih, ki globinsko naslavljajo ekološka vprašanja, o katerih večinoma razpravljamo precej – no, plitvo.
Knjigo sem hlastno prebral, in ko sem se vrnil v uredniško pisarno, naročil nakup pravic in začel urejati vse potrebno za prevod. Nekaj let kasneje je Amitav Ghosh ob izidu Obrisov senc, svoje druge knjige v slovenščini, obiskal Ljubljano in še danes si ne morem odpustiti, da nisem prišel na to predstavitev, še zlasti, ker mi je Gregor Podlogar omenil, da so ga po večeru peljali v lokal z najdaljšim imenom daleč naokoli, Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu, in se tam pogovarjali naprej.
In zdaj sem bil tu, v tem narodnem parku, kamor ljudje hodijo na tigerspotting, zalezovanje tigrov, mene pa so bolj od tigrov, na sledi Ghosheve knjige, zanimali rečni delfini. Ko smo na čolnih krožili po glavnih tokovih in stranskih rokavih razvejanega vodovja, ki v sotočju treh rek napaja Sundarbane, so bili moji sopotniki vse bolj razočarani, saj tigrov kljub zagotavljanju vodnikov, da na tem mestu so jih pa res videli pred dnevi, ni in ni bilo. Za razliko od rečnih delfinov, ki so tu in tam švignili mimo čolna. Nič čudnega, tigrov je v vsem močvirju kakih dvesto, od tega večina v sosednjem Bangladešu, in morda lepo vzgojeni sploh ne hodijo čez mejo v Indijo. Delfinov je več in so tudi zato manj zanimivi.
Skorajda enako fascinantno kot te zaščitene in vseeno izumirajoče živalske vrste je bilo videti nezaščitene in prav tako izumirajoče domačine, ki so bivali v provizoričnih barakah nedaleč od našega turističnega naselja. Njihov življenjski slog je bil krčevito razpet med pradavninske običaje, ko je vsa hrana prihajala iz vode vsenaokrog, in zapovedi sodobnega medijsko zaznamovanega časa. Na vaški tržnici so takrat med drugim prodajali filme na CD-ploščah v nam že pozabljenem DivX-formatu, ki so si jih lahko predvajali le s pomočjo avtomobilskih akumulatorjev in električnih generatorjev na nafto – elektrike namreč niso imeli.
Morje se iz leta v leto dviga in požira kopno, ki ga je le še tretjina tistega izpred dvesto let (lačna plima!), požira sladko vodo, preplavlja reke. Reke, po katerih tečejo vse poti – cest je malo, preveč mostov bi bilo treba zgraditi in preveč bi bilo treba nadzorovati, kaj se ob ugrizih plime in oseke že preveč pogreza, kaj bi bilo treba podpreti, kaj na novo zgraditi. Vodna gladina je zmeraj tu, zmeraj lahko položiš čoln nanjo, zmeraj bo na voljo, kakor je zmeraj bila. Velika suša? Dajte no, tega ne bomo doživeli. Ne skrbimo tako daleč naprej, dovolj zapleten je današnji dan.
Že od daleč je bilo videti, kako so prebivalci teh krajev medsebojno povezani, saj jim drugega ne preostane. Tisti, ki je moral nujno v kako bližnje mesto, je prinesel še vsem ostalim, kar so potrebovali – zakaj bi večkrat vžigali izvenkrmne motorje, zakaj bi vsak zase trošil dragoceno gorivo, če pa ni treba? Ekologija nuje jih je povezovala, in kdor je bil enkrat deležen usluge, jo bo vrnil naslednjič, vsi smo povezani, drugače ne gre, delimo si isto gladino.
Videl sem delfine, videl sem Sundarbane, videl sem prebivalce Sundarbanov. Dovolj. Nazaj v Kalkuto, le toliko, da sem na znameniti postaji Howrah dočakal vlak za Bodgajo, po angleško Bodh Gayo (osem ur zamude, nič nadstandardnega), tam potipal drevo, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje, in šel naprej v Varanasi, tam čolnaril po Gangesu, opazoval obredno sežiganje trupel, daroval prispevke koloniji gobavcev in podobne reči, ki čakajo slehernika, če dovolj pogosto pride v Indijo. In potem odšel domov in se reinkarniral v novo življenje.
V Puri, kjer se je to potovanje začelo, sem slabih deset let kasneje odšel še enkrat, spotoma, ko sem šel nastopat na festival v Bubanešvarju ob izidu svoje zbirke zgodb Saj razumeš? v orijščini ali po novem odijščini, prvem prevodu iz slovenščine v ta jezik s 35 milijoni govorcev (prevod je seveda nastal prek prevoda v angleščino). Festival je bil super, veliko zanimivega sem slišal in veliko zanimivega smo si povedali, v spominu pa mi je ostal tudi po pretirani sproščenosti, ko sem po vrnitvi v hotel spil liter vode iz steklenice, ki me je čakala v sobi, in šele ob črvičenju v želodcu spoznal, da sem si pravzaprav postregel z vodo iz pipe, kar se je potrdilo naslednji dan, ko je bila prav ista steklenica spet polna, zamašek pa samo privit, ne zapečaten. Tokrat je polna tudi ostala.
Razen te pivske napake pa me je pretreslo tudi, da se je prvič na vseh teh potovanjih zgodilo, da prebranih knjig nisem mogel zamenjati za druge – Bubanešvar je za svojih milijon prebivalcev sicer imel nekaj stojnic z rabljenimi knjigami, vendar so na vseh odkimavali. Too many books, sir. Razumem. Tudi pri meni je tako. K sreči sem noč pred odhodom v domovino preživel v Delhiju in v Paharganžu knjige zlahka spravil v promet. Bila bi sramota, če bi jih moral odnesti nazaj domov, pa čeprav tega nihče ne bi vedel. Nihče razen mene. Za sramoto je to dovolj.