Aleš Berger: navsezadnje.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2023.
Redkokatero pesniško zbirko sem prebrala tako na mah kot Bergerjev pesniški dnevnik navsezadnje, ki je nastajal od junija 2021 do junija 2023.
Poezija pogosto zahteva poglobitev, iskanje kode, ki nas bo spustila v čarobni in skrivnostni svet, med metafore, simbole in prenesene pomene, v lirično pokrajino čudes, ugank in presenečenj. Ko je pomen zakodiran, ko ga lovimo med slutnjami, v razpoloženjih in čustvih, je bolje prebrati eno ali dve pesmi in zapreti knjigo, da se verzi medijo in prepletejo z našim notranjim svetom. Toda branje Bergerjevega pesniškega dnevnika je povsem druga izkušnja. To je nadvse zanimiv in pisan kolaž upesnjenih kratkih zgodb, anekdot, polemik, šaljivih izpovedi, kratkih dokumentarnih pričevanj, slikovitih opisov, portretov, razpoloženj, občutij, nihanj, dilem, pa tudi zanosa, spominov in sanj.
Aleš Berger razgrinja svoje življenje pristno in iskreno po spominskih utrinkih, kakor so svojevoljno prihajali na plan in se selili na papir ali zaslon. Ko se tako predstavlja kot človek in kot umetnik, nas osvaja in osvoji, nam je blizu in domač. Seveda v prvi vrsti spoštujemo njegovo ustvarjalno in poustvarjalno (prevajalsko) delo, globoko ponotranjeno poznavanje literarnih del, zlasti tistih, ki jih je prevajal. Samo prevajalec natančno pozna literarno delo, saj mu kot kirurg sega v sam drob, ga secira in potem vnovič sestavlja precizno in tankočutno, ko s posluhom in preizkušanjem išče prave nianse in lege v svojem jeziku, da ustvari najboljšo vzporednico izvirniku, kdaj tudi njegov presežek. Prevajana dela so mu bila v navdih pri lastnem ustvarjanju. Literatura izrašča iz življenja, zato ni čudno, da se je Berger pobratil z mnogimi literarnimi junaki in z njihovo pomočjo kdaj pa kdaj v pesmih karikiral nekatere svoje nerodnosti in zagate, kot na primer v pesmi Na kolesu z Beckettovim Molloyem, v pesmi Sem slutil pa je, očaran s srboritostjo Queneaujeve Cice, zavestno prestopil meje slovnice in pravopisa. Ob tem ni kot prevajalec v svojih pesmih v ničemer olepševal naporov pri iskanju pravih besed, besednih zvez ter rim in ritma, ko je prevajal poezijo, pa vendarle je iz njih popolnoma jasno, v kakšen ustvarjalni užitek in slast mu je bilo, jezikovnemu sladokuscu, žongliranje z besedami, besednimi plastmi, prenesenimi pomeni.
Odličen poznavalec in pravi maestro jezikovnega orkestriranja je na eni strani ogorčen nasprotnik jezikovnega čistunstva, »ki kastrira jezik, splošča slog, besede izganja«, na drugi strani pa nasprotuje jezikovnim inovacijam, ki so po njegovem mnenju nastale v imenu »prisilnega bontona«. Polemičen je tudi do kriterijev, ki literaturo sodijo po seksualno-politični korektnosti. Kritično se v pesmi Saj, saj v zagovoru lastne moralne drže in načelnosti v resnici ostro odzove na preračunljivost, hinavščino in obračanje po vetru v časih burnih in kaotičnih političnih dogajanj preteklega in sedanjega časa.
Skozi pesniški dnevnik ne spoznavamo le Bergerja ustvarjalca, pred nami se, skozi odnose z drugimi, bližnjimi, prijatelji in sodobniki, živimi in pokojnimi, riše tudi njegov vsakdanji obraz, njegova osebnost, ki si v letih, ko telo popušča, ko se vanj naseljujeta telesna in duševna negotovost, mora priznati – s čudenjem, z omahovanjem, razbolen in razdvojen –, da bo treba izpreči, prilagoditi življenje in delo stvarnim pogojem, morda celo postaviti zadnjo piko ustvarjalnosti, ki je njegov primarni smisel. Od tod se v pesmih poleg šaljivosti, šegavosti in samoironije pojavita tudi trpkost in melanholija. Vendar se v njih še vedno zaiskrijo vznemirjenje, spogledljivost in koprnenje, ki so gonilo življenja, ki prebujajo vsakovrstne sokove, navdihujejo in osrečujejo. Zato se v njih dilema, kdaj končati, neprenehoma ponavlja, že sprejete sklepe ovržeta nenadno brbotanje in magmatsko vrenje v možganih. /…/