Martin Krpan je že zdavnaj spravljen v zakladnici slovenskega kolektivnega spomina, ni pa pospravljen, zato ga sem ter tja kakšen del ven pokuka. Za razliko od njegove silne moči, ki je lepo umeščena, kategorizirana in klasificirana na kakšni polici vsem na očeh, so njegove jezične sposobnosti prej ko slej prezrte, kakor da ne bi bile njegove, čeprav niso nič manj značilne zanj kot njegova silna moč. Zato je del, ki pokuka ven, skoraj gotovo jezik, kajti ne samo, da ga je imel Krpan nabrušenega kot kakšna babnica (bi rekel sam ali kdo namesto njega), temveč ga je tudi veliko uporabljal, ne glede na razmere, v kakršnih se je znašel, kajti bil je elokventen človek. Ta njegova elokventnost ga je pogosto pripeljala v neljube situacije, iz katerih se je znal elokventno in igraje tudi izmazati, saj njegove jezične sposobnosti niso na praznem stale, ampak so bile podkrepljene ž njegovo močjo, ki je spominjala na francoskega epskega junaka Guilhema (bil je pravzaprav s francoskega juga). Guillaume (pravzaprav Guilhem) d’Orange se je vse življenje boril proti poganom (se pravi Saracenom), stara leta pa je želel prebiti v samostanskem miru. Toda Guilhemu je vse dogajalo pretirano in v prevelikih razsežnostih. Kar je zagrabil, se mu je v rokah zdrobilo, kakor Krpanu cesarjevo orožje. Jedel je za štiri, v samostanu, ki naj bi bil prostor askeze in zadržanja, pa je takšno vedenje dokaj slab zgled. Menihi so že obupali, zaupali so mu še vlogo ekonoma, misleč, da ga bodo lopovi tam v gozdu gotovo prestregli na poti in ubili, pa jih je sam pospravil vseh štirinajst, prav kakor je Krpan storil s tistimi petnajstimi »mejaši« oziroma dacarji, ki jih je pospravil za malico. Navsezadnje je zapustil samostan in zgradil novega, Saint-Guilhem-le-Désert, ki ne slovi zaman kot eden najlepših spomenikov francoske in okcitanske romanike. Svoj zadnji boj je bíl s samim hudičem, nato je sklenil svoje življenje v tem samostanu. Martinu Krpanu je bil primerljiv po moči, ne pa po jezikavosti in sposobnosti najti vedno pravo besedo v pravem trenutku.
Junakov in silakov v ljudski domišljiji in v književnosti ne manjka, le včasih se kateri zmoti in zamenja kontekst. Običajno tedaj ne gre za literarnega junaka, ki bi sestopil v folkloro, temveč – prav narobe – za ljudskega junaka, ki je upgr… (beseda je sicer angleška, ampak pregrda, da bi jo izpisal; Shakespeare je ni uporabljal). Takšnih krpanov je po Evropi torej dovolj, pomislimo na Guliverja, ki je sicer imel popolnoma drugo intenco, njegova zgodba in pojava (ksiht in kar gre zraven) pa segata globoko v zgodovino ali celo predzgodovino literarne zavesti; spomnimo se na zgodnje literarne upodobitve »velikanstva« (izraz je položen v usta Krpanu, je pa zelo uporaben v vsakršni gigantologiji oziroma literarni zgodovini, ki se s takšno tematiko ukvarja), na primer na Polifema in kiklope; na srednjeveške »velikane«, bolj ali manj slabo »posodobljene«, se pravi pokristjanjene, in čudnih imen kot Ne(p)tun; na številne velikane, pravzaprav »velikanke«, ki jih najdemo v skandinavskih književnostih (sage, Edda); pa na Gargantuo in Pantagruela, na Bringuenarilla, na Micromégasa (ta ni mitološki in ni nikoli bil ljudski, »rojen« je pa v 18. stoletju pod Voltairjevim peresom) … Martin Krpan niti ne velja za velikana, četudi je hrust in pol, podobno kot sta si oba Rabelaisova junaka ustvarila dobro ime zaradi pameti, modrosti in dobrega srca, ostalo (fizis) je bilo pa tako samoumevno. Duhovni vidik je Krpanu tuj, pravzaprav je edino, kar je »duhovnega« pri njem ostalo, njegov nabrušeni jezik. Krpan torej ni velikan. Ti so namreč hudobni, razen če je izrecno rečeno, da so dobri. Velikan je, na primer, Brdavs. Tu pa se zgodba lahko začne.
Brdavs je »čovek iza brda«. »… velikan, ki mu pravimo Brdavs … « Ali to pomeni, da je bilo Brdavsu ime kako drugače in da je bil to samo njegov »dunajski vzdevek«? Nikjer tudi ni omenjeno, da bi bil turškega rodu, dasiravno vsak zgodovinsko in narodnostno osveščen Slovenec pri Brdavsu neizogibno pomisli na turško etnično provenienco. Ali nismo še do nedavnega v sami slovenski skupščini imeli stene, poslikane s prizori turškega »vpada« v kontekstu celotne slovenske zgodovine? Res je, imeli smo jo (in jo mogoče celo še imamo). Mar niso bili Turki, na tej freski, predstavljeni pri svojih najkrvoločnejših opravilih, medtem ko je s hriba turški konjenik-zastavonoša, kakšen aga ali paša, opazoval dogajanje? Res je bilo tako. Le da je bila zastava (in je verjetno še zmeraj) – o, sancta simplicitas! – ne kakšen osmanski prapor, temveč – rdeča zastava Republike Turčije. Brdavs je Turek, torej »drugi«, zato od njega ne gre pričakovati nič dobrega. Kajti »drugi« je vedno Turek. Vesoljni svet je postal redukcija na Turka/-e, takšno nesimpatično in aprioristično stališče pa se je nemudoma potrdilo v stvarnosti. (Brdavs, kakršnega nam je zapustil Hinko Smrekar, je na izgled sicer vse, samo bojevnik ne. Z dragocenimi oblačili ovešena dvometrska fižolovka, z bučo, nataknjeno na vrh, in s turbanom na glavi drži v rokah eleganten, malo izvlečen meč, ki bi lahko bil handžar (gre za turcizem, torej za slovensko besedo), čeprav ni vse, kar je ukrivljeno, handžar, lahko gre namreč tudi za tista v konici nazaj zakrivljena obuvala, ki so skupna Orientu, kamor koli že greš. Ta je Brdavs tudi imel. In še nekaj je imel: neverjetno hudoben izraz na obrazu).
Brdavs govori isti jezik kot Martin Krpan in cesar z dvorom vred. Govorijo slovensko. Lahko tudi ne bi, toda kakšen smisel bi imelo, da bi Levstik iskal kakšen sözlük (teh v Levstikovih časih pač ni bilo veliko), nato dal Brdavsu, ki ima tako lepo slovansko ime, spregovoriti po turško, na koncu pa bi v opombah še enkrat prevajal, kaj je oni rekel. Tudi cesar, ki mu je ime Janez, razume in zelo dobro govori slovensko. Za razliko od tistega nemško govorečega visokega častnika, ki je bil menda celo v sorodu s cesarsko rodbino in se je proti koncu velike vojne ob srečanju cesarskih oficirjev na dvoru, ko ga je nagovoril neki slovenski kamerad, preprosto obrnil stran. On je bil gotovo prepričan, da tudi konj zna ali vsaj razume slovensko (sicer pa razne matrone s cucki verjamejo, da njihovim pudlom, dudlom, jorkšircem, pa tudi tistim za navit, manjka samo še dar govora in bi postali … ja, kaj pa jaz vem, kaj bi postali, morate vprašati njihove matrone, one zanesljivo vedo, pravijo, da po intuiciji, za kakšno bolj merodajno mnenje bo treba pa že do kakšnega pasjega teologa ali vsaj pasjega psihiča). Slovenščina v Martinu Krpanu deluje kot integrativni in povezovalni, ne kot razdiralni element, še posebej na mestih, kot je tisto, kjer Krpan pravi Brdavsu, naj že zmoli očenaš ali dva, in mu je pri tem prav malo mar neupoštevanje dejstva, da z drugo vero pridejo tudi druge molitve. Kakor da bi bila slovenščina vsem protagonistom materni jezik. In dolgo preden so se uprli kraljem in cesarjem in dali na mizo, nato pa na dnevni red demokracijo, so čisto zares verjeli, da cesar ne ve, kako hudo se jim godi, saj če bi vedel, bi se osebno pobrigal, da bi jim bilo laže. Tak je bil cesar Janez. Pošten in pravičen, vendar je tudi on imel nad sabo višjo oblast, ki jo je moral poslušati, ne de iure, temveč de facto. To je bila cesarica, kakopak.
/…/