Alenka Urh
Zlata paličica čara, pričara in – očara
V prvem tednu oktobra je pod organizacijsko taktirko Lutkovnega gledališča Ljubljana, Cankarjevega doma in Slovenskega gledališkega inštituta potekal 17. festival uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica. Festival je bil prvič organiziran leta 1993 v okviru Mojega gledališča v Kulturnem domu Španski borci, leta 2005 je bil prenesen pod okrilje tedaj novoustanovljenega Gledališča za otroke in mlade Ljubljana, od leta 2009, ko je bil slednji pripojen Lutkovnemu gledališču Ljubljana (LGL), pa sodi v okvir programske enote LGL Dramski oder za mlade. Festival, ki je bil sprva organiziran vsako leto, pozneje pa bienalno, se je v letih od svojega začetka razvil v osrednji nacionalni pregledni festival gledališke produkcije za mlado občinstvo.
Oder gledališča za mlade pri nas tudi sicer ponuja pestro festivalsko dogajanje – LGL namreč poleg Zlate paličice prireja še mednarodni bienalni festival Lutke, osrednjo manifestacijo sodobnega lutkarstva, ki je leta 2016 potekala že trinajstič. Potem je tu še mariborski bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, namenjen izpostavitvi najboljših slovenskih lutkovnih predstav preteklih dveh let, ki je letos septembra v soorganizaciji Ustanove lutkovnih ustvarjalcev in Lutkovnega gledališča Maribor beležil svojo deveto ponovitev. Slednji že vrsto let prireja tudi mednarodni festival Poletni lutkovni pristan, ki s svojim brezplačnim programom predstavlja odlično okno v svet lutk, lutkarstva in gledališke dejavnosti na sploh.
Zlata paličica je tudi tokrat pričarala izbor najboljših slovenskih predstav za otroke in mlade, ki predstavljajo vrhunec tovrstne gledališke ustvarjalnosti in so bile premierno uprizorjene med 31. marcem 2015 in 28. februarjem 2017. Od triinšestdesetih se je v festivalski program uvrstilo dvajset uprizoritev, ki po mnenju tričlanske strokovne komisije (Nika Arhar, Martina Peštaj in Milena Mileva Blažić) »omogočajo celovito in kompleksno umetniško doživetje« ter zaradi estetske, vsebinske, formalne in žanrske raznolikosti uspešno nagovarjajo različne starostne skupine naslovnikov, od tistih najmlajših, starih nad šest mesecev, do starejših, predšolskih, osnovnošolskih in ne nazadnje srednješolskih otrok. Od leta 2015 ob zaključku festivala podeljujejo nagradi za najboljšo otroško in najboljšo mladinsko predstavo po izboru otroške in mladinske žirije, prej pa so nagrade podeljevali v različnih kategorijah (za predstavo v celoti, za žensko in moško vlogo, za igralsko upodobitev ter za oblikovanje giba in kostumov). Letos je otroško žirijo najbolj prepričala “lutkovna spletenka” Medved in mali režiserke Ivane Djilas v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljanskega, pod okriljem katerega je luč gledališča ugledala tudi najboljša mladinska predstava Nekoč, ko nas ni bilo več v režiji Anje Suša.
Če naj uvodoma festival vzamemo kot celoto in si jo ogledamo z različnih strani (pri tem se seveda zavedamo neizogibne površnosti takšnega početja, a po drugi strani se vendarle spodobi povedati besedo ali dve o »splošnem vtisu«), lahko izpostavimo nekaj osnovnih dejstev. (Mladi) gledalec ima v tednu festivalskega dogajanja priložnost spoznati različne oblike gledališkega izraza, od povsem dramskega/igranega, do lutkovnega, plesno-glasbenega ali interaktivnega načina podajanja vsebine. Vsaka izmed dvajsetih predstav: Krickrac, to sem jaz; Kakec – Kakčeve dogodivščine; Medved in mali; Srce in popek; mali modri in mali rumeni; Jutri je bila zabava; Pobalinska pujsa; Andrej Nespanec; Kaj pa če …; Pekarna Mišmaš; Ostržek; Gledališče od Ž do A; 20 000 milj pod morjem; Živalske novice; Želim si …; Romeo in Julija; Peter Kušter; Nekoč, ko nas ni bilo več; Neli ni več in Hamlet pa pol v povsem svojem in svojevrstnem gledališkem jeziku predstavlja domiselno skonstruiran, umetniško dovršen, vsebinsko in žanrsko raznolik ter notranje koherenten domišljijski svet, ki nas preprosto posrka vase. Pester festivalski nabor pokriva široko snovno-vsebinsko polje – nekatere predstave s temami, kot so sprejemanje drugačnosti, prijateljstvo, ljubezen, družinski ali medvrstniški odnosi, sodijo v območje aktualnega ali izkustvenega, druge z opiranjem na že znana snovna jedra vdihujejo novo, sveže življenje v ustvarjalna dela klasikov, tretje se ponujajo v obliki svobodne plesne/glasbene igre domišljije, interaktivne dogodivščine ali poučnega pogleda v gledališko zaodrje. Pretežni del uprizoritev gradi na predhodni literarni oziroma, natančneje, prozni predlogi, bodisi v slikaniški bodisi v romaneskni obliki (na dramski le izjemoma), najdemo pa tudi avtorske projekte, ki so bili ustvarjeni izključno za odrski obstoj. Posebne omembe je pri tem vreden projekt Želim si … (režija Juš A. Zidar), zasnovan kot adaptacija dramskih prizorov in besedil, ki so jih na natečaj ljubljanske Drame poslali najstniki, stari od deset do petnajst let.
Načini obdelave tem so raznovrstni, od realistično-problemske naravnanosti do povsem domišljijskih in pravljičnih inkarnacij, pri čemer vsakokratno spremembo optike dosledno spremlja ustrezen in skrbno izbran uprizoritveni pristop, ki je posledica kreativne distance do (morebitnih) književnih predlog. Če po Barthesu gledališče kot območje s posebno »gostoto znakov« predstavlja svojevrstno “informacijsko polifonijo”, ki z mnoštvom semiotičnih dimenzij presega monodijo literature, potem je določena razdalja neizbežna že iz izkustvenega vidika, dojemanje gledališke realnosti se namreč precej razlikuje od dojemanja literarne. Ravno zato ne smemo pozabiti na nesporno kultivacijsko moč gledališča, ki znotraj človekove semiosfere (če si izposodimo Lotmanov izraz) ustvarja specifično kombinacijo kompleksnega sistema znakov in njihovih pomenov, ta pa v naslednjem koraku v gledalcu razvija in ohranja povsem drugačno senzibilnost kot drugi načini podajanja (umetniške) vsebine. Morda so tudi s tem v mislih v okviru letošnjega festivala Zlata paličica premierno predstavili istoimensko spletno platformo, katere poslanstvo je poskrbeti za kontinuiran in sistematično urejen zbir relevantnih informacij s področja gledališča za otroke in mlade ter vzpostaviti referenčno bazo za iskanje kakovostnih predstav, ovrednotenih s strani tričlanske komisije. Platforma je del nacionalnega projekta kulturno-umetnostne vzgoje Gleda(l)išče, ki je namenjen razvijanju ustvarjalnosti in gledališke pismenosti otrok. /…/