Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Osamljenost ne izvira iz samote, ampak iz nezmožnosti sporočiti svetu tisto, kar nam je pomembno, ter iz posedovanja določenih mnenj, ki so za druge nedopustna.                                        

   Carl Gustav Jung

 

Flisarjev novi roman Poglej skozi okno tvori nov košček v sestavljanki celovitega pripovednega sveta, s katerim avtor skozi zgodbe svojih protagonistov raziskuje različne nivoje realnosti, od trenutno aktualnih tem do nadčasnih, tako rekoč večnih vprašanj. Zgodba o osamljenem petnajstletnem dečku, ki mu je »Nesrečni dogodek« odvzel možnost celovitega dojemanja sebe in učinkovitega presojanja pojavov v svetu, je navzven dinamična zgodba o odnosih v sodobni družbi in o prijateljstvu med različnimi, naj gre za razmerje med ljudmi ali med človekom in živaljo. V globini pripovedi – večplastnost je temeljna in prevladujoča značilnost Flisarjevih del – se odvija tragedija ob trku različnih nizov vrednot, ki so pogosto nezdružljive ali celo radikalno nasprotujoče, če ne zaradi takšne ali drugačne dogme, pa (toliko pogosteje) zaradi te ali one institucije. Flisar se v romanu podaja na spolzka tla praktične aplikacije moralnih načel, ki posameznikom kljub dobrim namenom ne zagotavljajo vedno tudi takšnega delovanja, pa naj gledamo s stališča moralnega monizma ali pluralizma. S spretnimi zgodbenimi manevri nakaže tudi na potencialne razloge za to – kompleksne matrice življenjskih situacij pogosto presegajo črke na papirju in kanonska razmerja, ki naj bi jih nevtralizirala. Razmerja med vrhovnimi postulati niso univerzalna in scela enoznačna že znotraj enega religioznega ali etičnega sistema, situacija pa postane še neprimerno bolj kompleksna ob trku različnih kultur in pojmovanj dobrega – v konkretnem primeru ob srečanju islamske religije z zahodno kulturno paradigmo, ki v sebi nosi tako krščansko miselnost kot tudi dolgo sorodstveno linijo emancipatornega humanističnega projekta. Roman skozi zgodbo subtilno razvija problematiko sprejemanja oziroma pripoznanja drugačnosti in tujosti, s katero kljub verbalnim izrazom dobrodošlice s strani evropskih liberalnih ureditev – te so jo dolžne izrekati vsaj na načelni ravni –  še vedno ne znamo ali ne moremo ustrezno ravnati. Avtor med drugim problematizira nasilje, ki ga kot neizbežni (stranski) produkt proizvajajo različne simbolne forme in ideologije, pa najsi imajo soteriološke ali zgolj praktično-utilitarne ambicije. »Osvoboditi se brezumne strasti do resnice,« rečeno z Ecom, se zdi enako smiselno kot nemogoče, kar jasno razodeva zgodovina, kot kaže tudi to, da od vere v posedovanje (absolutne) resnice ni daleč do tiranije. V ozadju romana se torej izrisujejo kompleksne in zahtevne dileme, odgovori nanje pa niso moralno nevtralni ali nezavezujoči. Kljub grenkim izkušnjam preteklega stoletja »tisočkrat mrtvi evropski človek« ne more skriti nestrpnosti in ksenofobije, ki ju še vedno najde v svojih vrstah, in videti je, da splošna duhovna in politična mentaliteta (evropskih in svetovnih) velesil počasi, a vztrajno drsita v smeri konservativnejših in ekskluzivnejših politik. Retrogradni pogled na sodobno begunsko krizo – še ena zevajoča rana aktualne družbene realnosti, ki jo Flisar vključi v tematski spekter romana –, bo nemara res razkril, da je šlo za veliko bolj temeljno krizo vrednot in idealov humanizma. Tudi ti pa niso povsem odporni na kritiko; postmoderni teoretiki so v podarjanju abstraktnega pojma univerzalne človeške narave in njene liberalne zavezanosti vrednoti avtonomije posameznika videli izgovor za razne oblike imperializma, orientalizma in drugih oblik dominance ob soočenju z drugačnostjo, sodobnejši bioetični utilitarizem pa ob bok rasizmu, nacionalizmu, šovinizmu  … postavlja specizem oziroma diskriminacijo na podlagi vrste kot temeljni antropocentrični madež humanistične zavesti, če omenimo le dva primera, ki najočitneje zasedata mesto v romanu Poglej skozi okno. Vsa ta idejna ozadja je avtor, preden jim je dovolil v zgodbo, seveda korenito ločil od abstraktnosti, jih spretno navezal na konkretne življenjske situacije in jih preobrazil v gonila napetega dogajanja, ki ga bodo z veseljem spremljali tako starejši mladostniki kot odrasli bralci.

٭

Neimenovani protagonist romana spada med tiste Flisarjeve like, ki jih zaradi zoženih mentalnih sposobnosti opredeljuje temeljna potreba po zapisovanju lastne zgodbe, saj bi bili sicer oropani privilegija preteklosti – s tega stališča je delo vsekakor blizu svojima romanesknima predhodnikoma Mogoče nikoli (2007) in Začarani Odisej (2013). Jetnikom lastnih omejenih miselnih prostorov sta tako jaz kot svet polje tujosti; ker je njihova komunikacija še radikalneje kot pri sleherniku odvisna od načina njihove samonaracije, so pogosto žrtve napačnih predstav, fantazem in manipulacij. Protagonisti na lastni koži spoznajo vse zadrege avtobiografskega pisanja in z njim povezanega »bremena reprezentacije«, ki sedimentira v vprašanje, kako iz vsesplošnega dogodkovnega drobirja izbrati in popisati tisto, kar jih najbolj dela to, kar so, ko pa vsakršna selekcija in naknadno podeljevanje celovitosti pisanje o sebi na neki način prelevi v pisanje o drugem. Osamljeni in v lastni zgodbi izgubljeni deček romana Poglej skozi okno si doživeto zapisuje v Knjigo seznamov, saj »je vse v življenju sestavljeno iz seznamov. Seznamov stvari in dogodkov. /…/ Ko dogodke povežeš, dobiš zgodbo. Lahko jih povežeš na različne načine in dobiš različne zgodbe. Glede na to, kako povežeš sezname dogodkov, se ti življenje prikazuje na sto različnih načinov. In dobiš občutek, da živiš sto različnih življenj hkrati. To te navda s tesnobo. Zato se ne zgodi pogosto, da bi sezname dogodkov povezoval v večje sezname, manjše zgodbe v večjo zgodbo. /…/ Ne povezuješ seznamov v popoln seznam, ki bi te prikazal takšnega, kakršen morda nisi.« Vsebinska premisa, ki deluje tudi na formalni ravni, zrcalno podobo najde v dinamičnem tempu pripovedi s hitrim nizanjem dogodkov, ki niso vselej povezani v »večjo zgodbo«, nekateri pa so tudi dejansko podani v obliki alinejskih zapisov. Flisar kor mojster premišljene in ekonomične rabe jezika pripoved gradi z učinkovitimi prijemi, ki poudarijo prepričljivo karakterizacijo protagonista. Fragmentarna pripoved marsikaj izda šele za nazaj, bralec pa lahko na podlagi različnih namigov sklepa, da so določeni dogodki na junakovi poti zabrisani ali celo povsem potisnjeni v pozabo, zato je deček nemalokrat presenečen nad lastnim ravnanjem oziroma védenjem. Če se je pri Miljani Samec iz romana Mogoče nikoli mentalna disfunkcionalnost na formalni ravni kazala skozi govorno motnjo, izraženo v zapisih, se tukaj junakov hendikep kaže v strukturi in dinamiki pripovedi – realnost junaka, katerega »jaz je vsota njegovih zaznamkov«, seveda ne more biti zgrajena drugače, kot je v romanu postavljena pred bralca.

*

Dečkov najboljši, po »Nesrečnem dogodku« pravzaprav edini prijatelj je pujs (z imenom Pujs), ki ga je podaril očetu za štirideseti rojstni dan in ki je kljub maminemu pikremu negodovanju vsaj toliko dregnil v očetovo prevladujočo pasivnost, da mu je ta izboril pravico do stalnega prebivališča. Da je fant prijatelja našel prav med predstavniki te, po splošnem prepričanju umazane živalske vrste, ni naključje in je zgolj eno v vrsti z Bogom ali kocko povezanih pripetljajev – tema usodnosti in naključja, ki jo prek paralelizma med (na videz nepovezanimi?) pripetljaji avtor tokrat še posebej zaostri, je nasploh pomembna stalnica Flisarjevih literarnih del. Ker pa bitij te vrste po prevladujočem družbenem nazoru ne gojimo zato, da bi bili z njimi prijatelji (ali vsaj ne predvsem zato), Pujs svoje življenje ( za junakov petnajsti rojstni dan) konča na krožniku. Opazovanje razkosavanja in uživanje prijateljevega mesa oziroma krvi je ominozno temeljno gibalo zgodbe, ki se po pričakovanem burnem dečkovem odzivu odvije v nepričakovane smeri. Petnajstletnik nenadejano pojedino doživi kot surovi kanibalizem (motiv nehotenega uživanja mesa bližnjih (sorodnikov ali prijateljev) ima sicer dolgo literarno zgodovino, spomnimo se na primer mitološkega Atreja, ki je iz sovraštva do brata Tiesta ubil dva njegova sinova in z njima obilno nahranil nevednega očeta), pri čemer je z njegovega stališča pripadnost drugi vrsti povsem (moralno) irelevantna. Kot je nepomembno tudi to, da se starša v svoji zaverovanosti vase sploh ne zavedata »zločinskosti« svojega dejanja. Zato se junak, ob hladni materi in pasivnemu očetu zdaj še bolj osamljen, odloči končati svoje življenje, a njegovo smrt prepreči nekaj let starejši sirski begunec Ahmed, ki ob pravem času na pravem mestu prečka Kolpo na poti v boljše življenje. Pri tem je za trdnost zgodbe bistveno, da si je deček med eksekucijo svojega samomorilskega načrta premislil, saj je pozneje toliko bolj razumljiva velika hvaležnost do prijatelja, ki marsikdaj zamegli njegov pogled in mu onemogoči orientiranje po kompleksnem labirintu etičnih vprašanj. Ahmed se je po tem, ko je v krvavi državljanski vojni v Siriji in kasnejši ameriško-britansko-francoski osvobodilni intervenciji izgubil trideset članov svoje družine, odpravil na tvegano pot v London, k edinemu preostalemu sorodniku, starejšemu bratu Irmanu. Naključno srečanje na obmejnem slovenskem ozemlju se izkaže kot enako ključno za oba, njune poti se namreč usodno prepletejo in združijo v doseganju zastavljenih ciljev. V kolikšni meri cilji opravičujejo sredstva in ali so sploh legitimni, pa je zgolj ena od dilem, na katerih je zgrajena zgodba romana.

Flisar se je v romanu lotil tudi vprašanja (osebne) vere oziroma religiozne pripadnosti v navezavi z oblikovanjem osebne in kolektivne identitete. Pot iz Kočevja v London je za oba junaka ahasverska pot iskanja vere: Ahmed se od zmernega svobodomiselstva glede določenih vidikov sveta in lastne religije pod bratovim vplivom vse bolj »deheretizira« in radikalizira, brezimni junak pa se pod vplivom Ahmedove gotovosti tudi sam vse pogosteje sprašuje o Bogu in vse pogosteje najdeva odgovore, dokler nazadnje ne prizna: »Nehali so me zanimati zakoni. /…/ Ker so v vsaki družbi, v vsaki državi, v vsakem sistemu drugačni. Prisegam samo še na zakone duše. Ki so večni,« in s tem nakaže, da je vero tudi našel. A tudi to je lahko nevarna vera, ki jo (kot kaže zgodba) vse premalo grabi dvom in v naročju katere so vrednote razporejene enako arbitrarno, kot v katerem koli drugem etičnem ali pravnem sistemu, čeprav junaku to ni dano videti, zato lahko spregleda stotino človeških življenj, izgubljenih v prijateljevem maščevalnem pohodu. Dečkova temeljna zmota je njegovo prepričanje, da je našel univerzalno, nekaj, kar je vselej nad ali onkraj arbitrarnosti posameznih pravnih sistemov, in da je to, kar je našel, Dobro. Tukaj Flisar ohranja izrazito dvoumje: po eni strani je res, da deček pravzaprav na nobeni točki ni ravnal zares narobe ali moralno sporno, saj se svojega sostorilstva v načrtovanem terorističnem napadu sploh ni zavedal in je sledil nareku zvestobe prijatelju, po drugi strani pa je navsezadnje v »večnih zakonih duše« prepoznal legitimacijo za stotine smrti, ki jih je zagrešil njegov prijatelj. Ne gre torej za preprost antagonizem med legitimnim in legalnim, zadeve so mnogo bolj zapletene in neprehodne. Srečanje Ahmeda pa je za junaka bistveno še iz enega vidika, njegova nesrečna usoda namreč nastavi zrcalo dečkovim težavam, ki se mu v novi luči zazdijo precej manj dokončne in tragične: »Zdaj pa čutiš, kot da se v tebi nekaj spreminja. Kot da si pogledal skozi okno in zagledal drugačen, resničnejši svet.« Takšno relativizirajoče zrcalo, ki vrže nov odsev realnosti na doživljanje protagonistov, smo pri Flisarju že srečali, a če so se junaki prejšnjih del za soočenje z deprivilegiranimi morali podati v oddaljene dele sveta, je tukaj pot ravno obratna; nesrečni in zatirani namreč prestopajo meje oddaljenih ali obrobnih prostorov ter znotraj ustaljenega družbenega sistema povzročajo nelagodje in negotovost.

S stališča junakovega nadaljnjega zgodbenega življenja in odločitev, ki jih sprejema, nikakor ni zanemarljivo njegovo nagnjenje k potrjevanju lastne vrednosti s strani drugih: »Hotel si, da vsi ljudje, s katerimi se v življenju tako ali drugače seznaniš, postanejo tvoji prijatelji.« To v kombinaciji z strahotno osamljenostjo in otroško naivnostjo junaka brez pomislekov požene na nepredvidljivo pot: »Nemudoma si sprejel tri odločitve. Da boš, ne glede na to, kar je rekel, na skrivaj igral vlogo njegovega sužnja. Kajti rešil ti je življenje. Da boš hkrati njegov najboljši prijatelj. In boš skrbel za njegovo varnost.« V junaku se oglaša klic, porojen iz notranje praznine in nezadostnosti, ki ga iz kletnih, podzemnih prostorov njegove duševnosti poziva: »Poglej skozi okno!« Stavek, ki se kot prošnja, nasvet ali zapoved pojavi že v naslovu in se pozneje ponavlja v začetku poglavij (»Kar naprej ti notranji glas ukazuje, da poglej skozi okno. Čigav je ta glas? Prvič se je pojavil kmalu po nesrečnem dogodku.«), je v celoti osmišljen šele na zadnji strani knjige, kjer vsebinsko legitimacijo dobi tudi raba drugoosebnega pripovedovalca. Poziv je v delu kontekstualiziran na mnogo načinov, kot prestopanje omejenih miselnih okvirjev, prebuditev v sebi ali uzrtje podobnosti z Drugim in brezna drugosti v njem – samo tako lahko namreč resnično pripoznamo slehernikovo različnost. Glede izhodiščne točke oziroma tvorca velelnega naklona (v zvezi se katerim se ves čas sprašujemo, kdo je ta, ki govori) se avtor spetno poigrava z bralčevimi pričakovanji ter z nenehnimi namigovanji na prisotnost presežnega sugerira ravno nasprotno smer od tiste, v katero je resnično namenjen.

Flisar kot izkušeni pisec je dovolj previden, da stvari pušča odprte, a vendarle nakaže smer interpretacije neprehodnega terena religioznih konfliktov: kri, meč, giljotina in pepel niso notranje samim religijam, temveč ljudem in institucijam, ki jim sledijo: »Strinjal se je s teboj, da bi laže našel šivanko v kupu sena kot človeka s čisto, iskreno vero brez primesi človeških slabosti.« To je na lastni koži izkusil Ahmed, sprva kot žrtev, ki mu je ena ideologija vzela družino, in nato kot krvnik, ko v maščevalnem terorističnem napadu sam pristane na logiko zatiranja in legitimnosti človeških žrtev za dosego zemskih ali nadzemskih ciljev. Nasilje, ki torej ni stvar božjega, temveč (vse preveč) človeškega, je bilo na tak ali drugačen način močno prisotno tudi v dečkovem življenju, od pogostega »preštevanja trupel« v filmih, do »Nesrečnega dogodka« in razkosavanja pujsastega prijatelja – poudariti velja, da je dogodek, usoden za junakove poprejšnje nadpovprečne umske sposobnosti, res bil nesrečen, vendar ni bil nesreča, temveč krut primer medvrstniškega nasilja, s posledicami katerega se njegova starša ne znata ustrezno spopasti, s čimer v dečkovi krhki osebnosti povzročita vznik še večjih brezen.

*

»Samo če smo prijatelji s pujsi, bomo znali biti prijatelji med seboj,« se glasi junakova misel, bližnja Tolstojevim besedam »dokler bodo klavnice, bodo bojišča«. Deček se ne more sprijazniti s tem, da domala vsi praktični vidiki človeškega življenja temeljijo na ideji, po kateri so živali opredeljene pretežno kot predmeti, namenjeni človekovi uporabi, najsi bo za zadovoljevanje gastronomskih, raziskovalnih ali drugih praktičnih interesov. Njegova odrešenjska misija osvobajanja živali iz prašičjih farm nemara res ni obrodila pričakovanih sadov, saj pujsi niso vedeli, »kaj bi na svobodi počeli«, a zato ni zanj nič manj pomembna. Junak je prek vzporejanja svoje zgodbe s prijateljevo soočen s še eno dilemo: kolikšna je »vrednost« človeškega življenja v primerjavi z živalskim in koliko je to geografsko pogojeno? Je imel Ahmed v vsakodnevnem strahu za lastno življenje in življenje bližnjih enake možnosti za prevpraševanje in zagovarjanje pravic živali ali pa se je bil, ves čas le pol koraka oddaljen od lastne smrti, primoran spraševati o bolj temeljnih (humanističnih) vrednotah?

Ves čas prisotna napetost med individualnim in kolektivnim, ki je vtkana v idejno plat romana, se tu izkaže za zanimiv dejavnik. Oba protagonista gojita do pujsov poseben odnos, s temeljno razliko, da je dečkovo prijateljstvo skonstruirano predvsem na ravni posameznika, Ahmedov odpor do živali te vrste pa na ravni kolektiva. Pri obeh gre za narek vesti, a ena ima počelo predvsem v sebi, druga pa v postulatih (religiozne) skupnosti. Seveda to ne pomeni, da aktivizem za pravice živali ne bi bilo družbeno dejstvo, prav tako kot so družbeno dejstvo različne religiozne skupnosti, pač pa da osnovni impulz tega konkretnega romanesknega junaka s posebno naklonjenostjo do pujsov ne izhaja iz takšnih idej – njegov vir je bila specifična in edinstvena življenjska izkušnja. Zanimiva je tudi implicitna vzporednica med religiozno pripadnostjo in odnosom do živali (najkoreniteje so človeka od vsega animaličnega povzdignile prav tri največje monoteistične religije, islam, judovstvo in krščanstvo), ki se skoncentrira v vprašujoči naslov enega od poglavij: Ali imajo živali dušo? V  tem kontekstu je prepričljivo prikazana tudi Ahmedova vsesplošna identitetna razcepljenost, kakor tudi konkretnejši konflikt med naklonjenostjo novemu prijatelju in njegovo maščevalno namero, še bolj pa med predanostjo prijatelju in zvestobo bratu.

*

V prevpraševanju relacij med posamezniki in skupnostmi se jasno pokažejo različni obrazi družbeno sproducirane osamljenosti, ki jo še najbolje opiše začetni Jungov citat in ki se ji kljub splošnemu komunikacijskemu preobilju ne moremo izogniti. Je pa vselej prej posledica družbe kot njene odsotnosti, ta osamljenost, in ni brez zveze z etablirano civilizacijsko, kulturno in celo širšo geopolitično sliko. Če imamo kot zastopniki tako ali drugače privilegirane ali večinske identitete na nekem območju vsaj možnost povsem individualizirane osamljenosti, ki je posledica dojemanja naše posamičnosti in edinstvenosti, moramo že ob površnem pogledu na družbeno situacijo priznati, da v njej še vedno obstajajo skupine, katerih osamljenost je strukturirana na ravni kolektiva – gre torej za razliko med individualno in kolektivno klasifikacijo, ki je posledica obstoječih družbenih neenakosti. Medtem ko so vsi temeljni liki romana (deček, Pujs in Ahmed)  žrtve takšne ali drugačne marginalizacije, je ta edino v primeru petnajstletnega protagonista posledica individualizacije subjekta in njegove posebne različnosti. Občutja v Sloveniji rojenega in živečega dečka so nemara podobna tistim, ki jih s seboj nosi nekaj let starejši sirski begunec, a vzroki zanje so radikalno drugačni – prvi je primarno zaznamovan s samim seboj, z lastno preteklostjo in Nesrečnim dogodkom, ki mu je nasilno ukradel običajne najstniške načrte za prihodnost, drugega pa »bremeni« pripadnost kolektivu, ki v očeh zahodnega dela sveta že sam po sebi ni nevtralna kategorija. Z motivom prijateljstva med na videz nezdružljivimi svetovi Flisar zastavlja vprašanja strpnosti in naše pripravljenosti za pripoznavanje tujosti in drugačnosti. »Lažje je ljubiti bližnjega v obče, kot pa tistega, ki ga moramo prenašati vsak dan«, se je nekje zapisalo Dostojevskemu, v zadnjih letih pa je pogled na družbeno realnost glede tega še posebej zgovoren. Bržkone še danes drži ugotovitev Michaela Walzerja s konca devetdesetih let, po kateri o različnih oblikah »koeksistence še nikdar ni bilo tako širokih razprav, kot so danes, ker neposrednost razlike, vsakodnevni spopad z drugačnostjo, še nikdar ni bil tako prisoten«. Kakor še vedno drži tudi to, da čeprav je toleranca kot politični mehanizem za zagotavljanje mirnega soobstoja različnih družbenih in religioznih skupin vključena v liberalne ustave in zavarovana s sistemom pravic, to še zdaleč ne pomeni, da so stvari razrešene ali konflikti pomirjeni – prav spopad z drugačnostjo je težava, ki ji davek plačujejo tudi proklamirano najinkluzivnejše ureditve. Svoboda in enakost sta pojmovani kot neodtujljivi človekovi pravici že od Rousseauja naprej, a družbena izkušnja je pogosto bridko drugačna; do doslednega uveljavljanja načela enakosti (spoštovanja), nedotakljivosti človeškega življenja ter podobnih družbenokonstitutivnih vrednot, ki so nedvomno ena najpomembnejših moralnih pridobitev humanistične tradicije, če ne kar človeštva, je še dolga pot.

*

Zanimiva je notranjeformalna plat besedila, zgodba je namreč izpisana z vidika drugoosebnega (a personalnega) pripovedovalca, ki je bil v razvoju književne umetnosti dolgo predvsem del lirskega izraza, šele pozneje in nasploh v manjši meri (pa še to pogosto v obliki pisemskega nagovora) se je začel pojavljati tudi v prozi (Janko Kos: Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca). Poglej skozi okno ves čas ohranja v naslovu zastavljeno obliko nagovora, ki pa ni namenjen bralcu (kot je denimo v romanu Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik) niti implicitnemu naslovniku pisemske naracije, temveč neimenovanemu protagonistu. Med večjo ali manjšo distanciranostjo tretjeosebne pripovedi in večjo ali manjšo intimnostjo prvoosebne takšno podajanje zgodbe hkrati ustvarja zanimivo pripovedno perspektivo, ki poudarja temeljno vprašanje: kdo je nagovarjajoči subjekt? Pripovedni vidik  pa je zanimiv tudi z druge plati: zaradi kognitivne omejenosti junaka sta poročevalčeva  interpretacija (ki je kljub drugoosebni pripovedi izrazito personalna) in njegovo razumevanje razmerij fikcijskega sveta nezanesljiva, njegove (moralne) sodbe pa vsaj neenoznačne, če ne celo zmotne. Zaradi junakovih  kognitivnih omejitev je presežek vednosti in razumevanja na strani bralca, ki s svoje celovitejše perspektive presoja o posameznih dogodkih in drugače vrednoti dogajanje (predvsem je to očitno v primeru končne bilance Ahmedovega maščevalnega napada).

Poglej skozi okno spada med t. i. crossover oziroma naslovniško univerzalna dela, katerih implicitno občestvo ni specifično definirano – roman bo nedvomno zanimiv za odrasle in mlade bralce. Poudarjena (ne pa tudi povnanjena – poudarki so namreč spretno pretopljeni v zgodbeno realnost) je družbenokritična plat besedila, hiter pripovedni tempo in kratka poglavja pa bi nas lahko speljala na misel, da beremo napet mladinski problemski roman (prav lahko ga tudi res beremo, v delu namreč ni nič takega, kar bi bilo za najstnike »neprimerno«), ki tematizira enega zadnjih padlih tabujev znotraj mladinske književnosti – religijo. A s tem bi delu naredili krivico, saj to še zdaleč ni edino možno branje. Ker se pomen besedila vselej generira v okviru bralčevih kompetenc, bodo odrasli vsekakor laže zaznali mnoštvo polemičnih glasov, ki se oglaša iz zaodrja pripovedi. Poglej skozi okno je torej večplastno in večžanrsko delo, ki prinaša zanimivo odslikavo trenutne aktualnosti in občih vprašanj. Katere so temeljne vrednote stare celine – etnična in kulturna homogenost nacionalnih držav, za katero se nekateri že dolgo ozirajo z globoko nostalgijo, ali tiste, ustvarjene v kolesju zgodovine z razsvetljenstvom in francosko revolucijo na čelu? Kako bomo v prihodnje ravnali s svobodo, enakostjo, bratstvom, kako s solidarnostjo, čemu bo služil ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe in kdo bo v luči zgodovine tista uboga para, ki največkrat nastavlja drugo lice, če omenimo le nekaj sidrišč evropske miselnosti, ki jih avtor spretno pretaplja v življenjske usode svojih junakov. Opisano družbeno aktualnost Flisar pretopi v zgodbe likov, v najbolj izčiščeni in jedrnati obliki pa jo predstavlja modrost sufističnih islamskih mistikov: »Ne sklepaj prijateljstva z rejcem slonov, če nimaš prostora za njegovega slona,« ki povzame vse bistvene zadrege sprejemanja in pripoznavanja drugačnosti. Hkrati pa na bralce naslavlja pomembno in zavezujoče vprašanje:  imamo v sebi dovolj prostora za slone drugih?

Ni komentarjev
Objavi komentar