Jiři Kočica z Mirkom Bratušo

Pogovori s sodobniki

Jiři Kočica z Mirkom Bratušo

Kočica: Mirko Bratuša, kot kipar, umetnik, pa tudi kot profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ste pomembno vključeni v umetniško življenje v Sloveniji. Že kot študent ste vzbudili zanimanje, po študiju v Nemčiji (pri profesorjih Leu Kornbrustu in pozneje pri Tonyju Craggu) pa ste sooblikovali slovensko kiparsko »krajino«. Spomnim se, da je dr. Tomaž Brejc pisal o »mladih slovenskih kiparjih« ter tudi sooblikoval razstavo, na kateri ste nastopili s profesorjem na akademiji, Lujem Vodopivcem, s takrat že tudi uveljavljenima Marjetico Potrč in Jožetom Baršijem in z nekaterimi sošolci z akademije. V tistem času je Moderna galerija odkupila eno vaše delo, že pred tem ste dobili študentsko Prešernovo nagrado in kmalu po tem tudi eno prvih večjih nagrad, ki so se po osamosvojitvi podelile posamičnemu kiparju kot oblika štipendije – mislim, da je to podelil Rotary klub? Ta del je morda še posebej zanimiv, ker vam je to omogočilo izvedbo enega večjih del, Nabukadnezar. Kako ste vi sami gledali na te uspehe in na to zelo močno potrditev pomembnosti vašega dela? In kako gledate na to iz današnje perspektive?

Bratuša: Znašel sem se v generaciji zelo aktivnih študentskih kolegov. Skoraj prehitevali smo se med seboj, tako smo delali. Imel pa sem tudi srečo, da se je konec osemdesetih let kustosom v Moderni galeriji kiparstvo še zdelo zanimivo in da sem dobil priložnost pokazati svoje delo. Neizmerno sem se trudil in navdušeno sem delal stvari, ki so se mnogim zdele dobre in pomembne. Še danes me poganja nekaj tiste energije in volje, čeprav zanimanja za moje kiparstvo ali pa za kiparstvo nasploh v Moderni galeriji ni že trideset let. Veliko kolegov je izgubilo voljo … In naša umetnost je siromašnejša, kot je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

Kočica: Kako danes razumete kiparstvo in vlogo kiparstva v kontekstu sodobnega umetnostnega sistema, ki je na neki zanimiv način globalen? Naletite povsod na sicer različne, a po drugi strani zelo podobne stvari in je vaše delo pravzaprav iz tega vidika precej drugačno? Takih kiparskih del, kot so vaša, ni videti prav veliko. Res je danes kar pogosto v ozadju  tehnologija, ampak ne na ta način, da bi se to v bistvu zlivalo skupaj v neko kiparsko govorico, ki je na prvi pogled skoraj klasična. Morda lahko vprašam tudi čisto splošno: kakšna je po vašem mnenju vloga kiparstva danes v kontekstu sodobne umetnosti?

Bratuša: Veseli me, da tega, kar delam, ni veliko, žalosti pa me, da to, da delam, ni dovolj. Rekel bi, da vidim kiparstvo kot ostale medije – tako kot literaturo, recimo, ali pa kot gledališče ali kot glasbo, t. i. nove medije in podobno. S svojim delom želim spomniti na občutke in sporočila konkretnih oblik in pojavnosti materije. Politične in razne socialne teme razumem le kot ozadje, najpomembnejši je likovni izraz forme. Morda je danes kiparstvo, kot ga delam, odrinjeno na rob prav zaradi vsega spektakla in trušča, da mora biti vse digitalno ali kvazisodobno, ampak jaz sem predvsem kipar. Mislim, da imam pravico biti kipar.

Kočica: Ha, dober argument v kontekstu različnih pravic glede tega, kako se kdo identificira.

Bratuša: Vseeno mi je, kaj si kdo misli. Ne vem, zakaj bi moral biti nekdo, ker bi se to od mene pričakovalo. Jaz od nikogar ničesar ne pričakujem. Tudi od … na primer Marine Abramović ničesar ne pričakujem. Spoštujem to, kar je naredila, in vesel bom, če bo naredila še kaj. Mislim, da je ta raznovrstnost pristopov in načinov dela nujna. Žal so naše institucije, ki bi morale skrbeti za raznolikost in bogastvo umetnosti, od globalizacije pobrale le tisti najlažji, kričavi del. Kustosov, ki bi raziskovali še vedno raznoliko likovno produkcijo, ni več; so le še kopirne mašine, katerih vzdrževanje nas drago stane.

Kočica: Kipi iz vašega zadnjega obdobja imajo nekakšne skrivne namige, so kot nekakšne uganke in v bistvu se moraš kot gledalec prav potruditi, da vstopiš v to, kar bi lahko nekdo imenoval tudi koncept. Ob tem uporabljate določene postopke, materiale, tehnološke postopke in vsi ti sodelujejo pri tem grajenju kiparskega dela, tudi v smislu postavljanja »zgodbe«, ki jo je treba, ko prideš v območje kipa, na neki način dekodirati. Kako oziroma do kolikšne mere vpeljete gledalca, da sploh lahko začne dekodirati zapleteno strukturo vašega dela?

Bratuša: Govorni jezik nam je najbližji segment naše kulturne identitete, bogatijo pa nas tudi drugi, morda manj poznani. Svoje delo vidim kot odraz skupka specifik in posebnosti prostora, v katerem sem odrastel in živel do tega trenutka. Kip je seveda nekaj konkretnega, nekaj, kar bi mnogi radi postavili v kot, v smislu: kip je v redu, da bi le ne bil tako prezenten. Spomnim se neke polemike okrog mojega Spomenika NG v Novi Gorici. Kip je že bil v redu, le nekoliko preveč na očeh se je zdel nekaterim. Janez Lenassi je v primorskem časopisu napisal, da sem v redu, ker priznam, da ne znam delati kipov, da pa Andrej Medved, ki me je takrat podprl s svojimi članki, ni v redu, ker on pa ne prizna, da ne zna pisati. Bravo!

Mislim, da je to realnost – dejansko se zavedam, da ne znam delati kipov, zato vedno znova raziskujem. Ves čas, odkar se ukvarjam s kiparstvom, delam nekaj, česar pač še ne znam in kar bi rad znal delati bolje. Celo življenje nekaj raziskujem, preizkušam. Morda so moji kipi zato včasih negotovi … Preizkušajo gledalca, drezajo vanj in ga pehajo z raznih zornih kotov. Včasih sem že pomislil, da zdaj pa znam, a sem ugotovil, da manj kot znam, bolj kot sem nesiguren, boljše je.

/…/