Valetič: Najin pogovor se bo odvijal v jeziku, ki za nikogar od naju ni materni. Mislite, da bodo vsi odtenki tega, kar bova želela povedati, prišli do izraza?
Pascual: Mislim, da bodo. Tega mi drugače ni treba početi z Mojco [Medvedšek, prevajalka, urednica], ki me v pogovorih razvaja s popolno španščino, sicer pa moram tukaj večino stvari – tudi na ustvarjalni ravni – skomunicirati v angleščini.
Valetič: Danes sem si ogledal špansko-ameriški film Society of the Snow, ki govori o letalski nesreči v Andih; o tem filmu ste napisali zadnjo kolumno za Dnevnikov Objektiv. Verjetno veste, da so vaše refleksije dogodkov iz Srednje in Južne Amerike dragocene za slovensko bralstvo, ker majhna država, kot je naša, pač nima posebnih dopisnikov iz tega dela sveta?
Pascual: To na neki način počnem vse od začetka. Moja časopisna kolumna ni tako idiosinkratična kot moje pisanje za knjige, saj me pri časopisu prav zares »urejajo«. K pisanju za Dnevnik me je povabila urednica Sonja Vogrič. Glede na potrebe in glede na tisto, kar je vredno obravnave, potem napišem kolumno. Urednica seveda ne pričakuje, da bom pisal o aktualnih problemih iz Ljubljane, Črnuč in podobno, želi, da bi pisal o stvareh, v zvezi s katerimi lahko ponudim pogled iz krajev, iz katerih prihajam. Tudi če pišem o specifičnih temah iz te regije, besedila podkrepim s stvarmi, ki sem jih doživel sam na drugem koncu sveta. Po eni strani se to zgodi naravno, po drugi pa me k temu spodbudi urednica, ki zastopa zanimanja svojih bralcev in bralk. Torej da, mislim, da je ta bližnji pogled, ki ima tudi nekaj distance, ena od vrednot, ki mi omogočajo, da imam svoje bralstvo. Z »distanco« nimam v mislih tega, da prihajam iz neke eksotične dežele …
Valetič: No, seveda … Srednja in Južna Amerika nista nekaj eksotičnega, gre za celini z mnogo državami, bogato zgodovino in vedno zanimivim družbenopolitičnim dogajanjem …
Pascual: Ljudje v Sloveniji velikokrat ponavljajo, da je Slovenija majhna država, ampak ne gre samo za to, da je kulturni milje majhen, hkrati je močno pogojen z razporejanjem ekonomskih sredstev. Imam se za redko ptico, ampak ne zato, ker prihajam iz neke tropske dežele, pač pa zato, ker me določena pričakovanja ne pogojujejo. Posledično pišem z neko svobodo in lahko se zdim tuj bolj zaradi tega kot zaradi česa drugega. Veliko ljudi v literarnem svetu načrtno gradi kariere in to se pozna tudi pri njihovem pisanju. Nenehno morajo dokazovati, da so relevantni, aktualni, inteligentni in učeni, meni tega ni treba. In mislim, da moje bralstvo to opazi. Nisem drugačen samo kot tujec, ampak tudi v tem, da o svojih idejah razpredam brez konformizma.
Valetič: Se vam ne zdi, da s takšno oceno lahko tudi stereotipizirate slovenski kulturni prostor?
Pascual: Mogoče, ampak vseeno se mi zdi, da je to res. Kar nekaj izkušenj imam s področja gledališča in še več s področja literature. Ne trdim, da se nihče ne izvije temu »nadzoru«, ampak to, da obstaja velika potreba po izkazovanju briljantnosti akademske misli, kar mi večkrat komentirajo tako bralci kot uredniki. Temu mi ni treba slediti, tega ne potrebujem. Naj navedem primer … Trenutno berem argentinskega pesnika, ki je bil kriminalec in je izšel iz slumov, poezijo je začel pisati šele v zaporu. V tem prostoru to ne bi bila zelo običajna zgodba. Osemdeset ali devetdeset odstotkov ljudi, ki piše, prej študira primerjalno književnost in zelo hitro pristane na tem ali onem vrtičku, v eni ali drugi skupini, sferi, pri določeni založbi. Tam, od koder prihajam, je prihod v literaturo veliko bolj odprt in raznovrsten.
Valetič: Vseeno mislim, da se to mogoče spreminja.
Pascual: Verjetno se in se bo še spreminjalo. Zase lahko rečem, da v Sloveniji niti ni bilo težko zveneti drugače, saj je večina glasov prilagojenih omenjenim pričakovanjem.
Valetič: Knjige, ki ste jih napisali do zdaj, so zvrstno zelo raznolike – od kratkih zgodb, potopisnih skic, esejističnih pripovedi, nazadnje je, prav pred kratkim, izšel roman –, vseeno pa se zdi, da skozi vse pisanje pripovedujete eno samo zgodbo. To drži?
Pascual: Mislim … ja … Gre za nekakšno nadaljevanje. Verjetno bi vsem knjigam lahko našli neki skupni imenovalec ali jih uvrstili v skupno zbirko. Nimam takšnega daru, kot ga ima na primer Kazuo Išiguro, ki vsakokrat ustvari popolnoma drugačen svet, pa čeprav je tudi njegova prtljaga verjetno ena sama. Kontinuiteto, ki jo omenjate, pri sebi opazim le takrat, ko se ozrem nazaj. Ni načrtna. Od novega romana, ki je prvi del diptiha, moje prejšnje knjige seveda niso neodvisne. Gre za avatarje iste zgodbe, tako kot pravite.