Lucija Stepančič
Vesna Lemaić: Obraz.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025.
Nepredvidljivi opus Vesne Lemaić, ene od najbolj prepoznavnih LGBTQ avtoric, že od samega začetka oscilira med fantastiko in družbeno kritiko, pri čemer se blago humorne primesi mešajo s skrajnim realizmom na meji avtofikcije. Potem ko je prvenec z naslovom Popularne zgodbe prijetno presenetil s presežkom domišljije, se zgoraj naštete prvine v njenem delu stapljajo vsakokrat v drugačnem razmerju in na popolnoma drugačen način, realizem pa se z njenim siceršnjim aktivizmom stopnjuje vse do dokumentarnosti. V njeni prozi odmeva širok razpon dejavnosti, od protestov pred Ljubljansko borzo do pomoči beguncem in vsakovrstnega prostovoljstva, odmevajo pa tudi premnoge stiske vsakogar, ki si drzne obiti principe ljudožerskega kapitalizma in zaživeti po drugačnih pravilih.
Najnovejši roman z naslovom Obraz je prav tako postavljen na alternativno sceno in se začenja med skvoterji, ki nelegalno zasedajo prostore zapuščene in propadle tovarne. »Knjiga se spogleduje z žanrom grozljivke,« beremo na hrbtu knjige, kjer je na hitro podano tudi izhodišče zgodbe: »Turisti so že tu, lačni mestnih zanimivosti. Zakaj ne bi iz njih izvlekli denarja in popravili zamakajoče strehe? Zakaj jih ne bi povabili v prostor, v katerem naj bi strašilo, in jim tam izpulili še nekaj dodatnih evrov za spominke iz kosti? Ker se potem začnejo dogajati nepojasnljive stvari.« Propadajoča tovarna pa je seveda kot nalašč, da prikliče cono somraka ali vsaj »nespoznavnega, ki se razpira v konkretni realnosti sodobne družbe«.
Protagonistka Bruna, »zjebana zjebana, v glavo zjebana«, obremenjena s travmatičnim otroštvom, grdoto in revščino, se počuti inferiorno še v družbi najbolj odprtih in nekonvencionalnih ljudi. »Bila je edina, ki ni bila umetnica v nadstropju ateljejev, namenjenem ustvarjanju. Vsiljivka, ki je nekako poskusila upravičiti svojo prisotnost z zbiranjem denarja za popravilo strehe.« A prav ona pride do nadvse odštekane in kreativne ideje, kako skomercializirati sobo, ki se ji izogibajo še najbolj obupani skvoterji, saj nihče ne prenese zlovešče energije, ki vlada v nekdanji tovarniški pisarni. Najprej pa je treba seveda ustvariti avtohtono pošast, ki bo turiste, že tako prezasičene z vtisi mesta in do vrha naphane s popularno kulturo, pripravila do tega, da plačajo nekaj evrov. Na področju horror žanra je tako ali tako težko biti izviren, še težje kot biti prepričljiv, prepričati je treba publiko, ki je videla že vse in je tudi vsega hitro naveličana, nagovoriti je treba klišejska čustva in predvidljive reakcije zapakirati kot enkratno doživetje. Na vso srečo pa so zdolgočaseni turisti tako sestradani česar koli novega, da velja poskusiti.
V iskanju originalnega, nepozabnega lika je treba poseči najmanj pol stoletja nazaj, vse do Tita (tako predvidljivi in dolgočasni smo postali od takrat). In tako zadeva steče pod geslom Who the fuck is Tito?. Kot se kaj hitro izkaže, je pokojni maršal nadvse uporaben lik, trikster, izmuzljiv karakter, do konca raztegljiv v vse smeri, pri tem pa karseda primeren za katero koli vlogo in prečudno odporen na resničnost. V vlogi vodiča se razen Brune znajdejo še trije prebivalci skvota, vsak s svojimi prav divjimi apokrifi na temo Josipa Broza, celo o njegovi prikriti homoseksualnosti se špekulira. Kar pa ne ostane brez posledic, in to drastičnih. Vsak od skrunilcev je kaznovan v skladu z lažmi, ki jih je napletel, in tako se potrjuje domneva, da je na delu inteligenten maščevalec iz cone somraka. Nazadnje zdrži le še Bruna, morda prav zato, ker edina nima ničesar izgubiti, deloma pa tudi zato, ker je v eni od starih Titovih ljubezni, predvojni komunistki Davorjanki Paunović Zdenki, odkrila sorodno dušo: uboga reva naj bi bila, kljub osupljivi lepoti, tako čudaška in nemarna, da je še med partizanskimi borci učinkovala kot klošarka, trače o njej pa so širili še najbolj čislani, najbolj resnobni narodni heroji. Vzporedno z raziskavami o njenem kratkem življenju (1921–1946) se Bruna prepušča vse bolj kompulzivnemu recitiranju v otroštvu naučenih verzov, konkretno iz Župančičeve zbirke Mehurčki. Groteskno opletanje med sporadičnimi ostanki osebnega in kolektivnega spomina učinkuje zlovešče in ne obeta nič dobrega, čeprav je uspeh njenega projekta vse bolj očiten. Kaj kmalu še sama vse bolj spominja na lik iz grozljivke. Kompleks zaradi fizične neprivlačnosti se potencira prav do videza zombija, ki mu ne zadošča naravni razpad, ampak je obseden še s samopoškodovanjem. Perverzno paradoksalno njena priljubljenost narašča sorazmerno z vse hujšo iznakaženostjo. /…/