Ivana Zajc
Tina Arnuš Pupis: Modrosti mačjega vojvode.
Ilustriral Iztok Sitar.
Maribor: Založba Pivec, 2024.
Struktura besedila nove knjige za starejše otroke Tine Arnuš Pupis z naslovom Modrosti mačjega vojvode spominja na memoarje mačka, ki opisuje lastno življenje v svečanem tonu. Gre za prvoosebno pripoved o dogajanju v družinskem krogu razširjene družine z otroki, staršema in babico – omo, ki tekom zgodbe opeša, kaže znake demence in je naposled preseljena v dom za upokojence. Pripoved s subtilnostjo razkriva notranje dogajanje v družini kot skupnosti, ki se sooča s pretresom, globokimi spremembami in izgubo družinske članice, ter občutljivo oriše, kako težke so takšne izkušnje in kako močno preoblikujejo celotno družinsko okolje. Besedilna struktura aludira na kritične poglede na avtobiografski žanr, ki vzpostavlja lastno realnost, lasten pogled na dogajanje. Maček se na družinske člane nanaša kot na svoje ljudstvo, nase pa kot na vojvodo. Vtis žanra poglabljajo tako imenovane mačje modrosti, ki so posejane po pripovedi in jih delo ob zaključku tudi povzema, na primer: »Brez skrbi, na koncu se vse uredi.« Deli besedila imajo privlačne naslove, ki sledijo kronološkemu poteku dogajanja, na primer Mačje ustoličenje, tu izvemo, kako je maček sploh postal vojvoda, ali Mačje zmagoslavje, ko Poldija odpeljejo s sabo k babici v dom za upokojence in ona po dolgem molku znova spregovori: »Nekoliko zbegano sem se prestopal po njenih stegnih in opazoval njen odsotni izraz. V smrček mi je privrel vonj po spominčicah in mačje blazinice so pod sabo zaznale mehko jopico. Nato je oma počasi dvignila roko in njena raskava dlan se je kot dolg mačji jezik nežno zlila z mojim kožuškom.« Ta prizor združuje toplino in melanholijo ter s subtilnim realizmom in telesnostjo vnaša v otroško knjigo čustveno globino, ki presega preprosto tolažbo.
Kontrast med dogajanjem v družini in mačkovim doživljanjem sveta okrog njega je zanimiva dimenzija besedila. Najočitneje se razkorak med mačkovim dojemanjem sveta in družinsko dinamiko pokaže, ko se ta samooklicani protagonist huduje, da ga o svojih namerah podložniki niso posebej obvestili, na primer v trenutku, ko omo odpeljejo v njen novi dom. Takšen način pripovedovanja ustvarja občutek distance in ironije, saj maček skozi svoj “vladarski” glas prevzema pozicijo nadzora nad svetom, ki pa se mu v resnici pogosto izmika. Ironična distanca z očitno nezanesljivim pripovedovalcem nekoliko omili težo sicer zahtevne literarne teme, v pripoved pa vnaša kompleksnost. Ne gre le za zgodbo o bližini med svojci, ampak tudi za zgodbo o povezanosti babice s hišnim ljubljenčkom, ki ji daje upanje.
Doživljanje napetega ozračja pri Kovačevih je učinkovito prikazano z vidika mačka, ki poudarjeno zaznava vonjave ter pripoveduje o svojih intuitivnih občutkih: »A v hiši Kovačevih je še vedno prevladovala napetost. V smrček se mi je pogosto zalezel pekoči, prežgani vonj, ki je opozarjal, da je moje ljudstvo v težavah. Postajal sem vse bolj razdražen, v trebuhu me je črvičilo in čedalje pogosteje sem moral obiskovati mačje stranišče.« Takšna sinestezija učinkovito prevede psihološko napetost v telesno izkušnjo. Doživljanje napetosti, ki se kanalizira skozi protagonista, je v knjigi močno poudarjeno in reflektira dogajanje na čustveni in pravzaprav tudi fizični ravni ter posredno opozarja, da sta ti dve ravni medsebojno neizogibno prepleteni v smislu utelešenja spoznanja in čustev. To je v delu izjemno učinkovito prikazano, v otroški književnosti pa redko in zato še posebej dragoceno. /…/