Ilustrirala Kristina Krhin.
Spremna beseda Ana Krajnc.
Dob: Miš, 2021.
V novi slikanici Saše Pavček z naslovom Miška ima roza očala spoznamo zelo bistro poljsko miško, ki si hitro zapomni pesmice, rada poje in pleše ter obožuje igre z žogo. Velike težave pa ji predstavljata branje in pisanje, saj črke na papirju kar plešejo. Učiteljica za njeno stanje ne pokaže posebnega razumevanja, prigovarja ji, naj se bolj potrudi, kar v razredu sproži porogljiv smeh. »O, zdaj so pa črke krive!« zmajuje z glavo učiteljica. Poljska miška se počuti ponižano in nesamozavestno, po tiho se oglasi in skuša pojasniti: »[K]o pišem, črke nočejo stati pri miru in v vrsti! Kar same od sebe se pomešajo med seboj.« Miška v razredu ne najde sogovornika, sošolci jo zbadajo, češ da je neumna, tudi mama ji sprva očita, da se nič ne uči, ko vidi, koliko napak je naredila pri pisanju v šoli.
Ko ji miška pove, da se trudi, a ji črke valovijo pred očmi, jo odpelje k zdravniku, ki pa ne najde nobene posebnosti. Da gre za disleksijo, ugotovi šele mišja psihologinja. Ko miško prosi, naj nekaj prebere, se mora ta spopasti s strahotno težkim izzivom, niti prve besede ne zmore prebrati, vse pa se v hipu spremeni, ko psihologinja čez besedilo položi roza folijo. Ob tem mami pojasni, da gre za posebnost pri branju in pisanju: »Ne skrbite, gospa miš. Vaša hčerka drugače zaznava svetlobo. Ima pa kup darov, ki ji bodo v življenju zelo koristili. Za branje bo potrebovala posebna barvna očala in bo hitro bolje.« Od tega trenutka se miškin svet spremeni: ko dobi roza očala, začne pisati zabavne spise, bere knjige, dobi nove prijatelje, predvsem poljskega miška, s katerim postaneta nerazdružljiva.
Besedilo slikanice je dovršeno – v njem najdemo tudi zanimive izraze, dialogi so realistični –pripovedni lok je učinkovito izpeljan, s poudarkom na čustveni plati dogajanja. Problemska tematika je prepričljivo predstavljena: miška je sprva žrtev nerazumevanja skupnosti, zato je pahnjena v stisko, o čemer pripoved govori z vso občutljivostjo glede vsebine, ki je za mlade bralce nekaj novega. Ti lahko miškino stisko občutijo, hkrati pa spoznajo nekaj novega o drugačnih načinih dojemanja sveta. Gre torej za zgodbo, ki govori o sprejemanju različnosti in emancipaciji tistih, ki sprva nimajo moči. V njej med drugim opazimo tudi prepričljiv kritičen podton do linearno ukalupljenega šolskega sistema, ki teži k povprečnosti.
Vitalistične ilustracije Kristine Krhin z izjemno občutljivostjo spremljajo pripoved, posebej v trenutkih, ko upodabljajo miškina čustva in doživljanje, na primer ko se miška v obupu nad črkami drži za glavo ali ko bralec na celostranski ilustraciji opazuje hektično premikanje črk na papirju, kot ga vidi miška. Izjemno močna je tudi ilustracija, ki prikazuje poljsko miško v trenutku, ko ji psihologinja reče, naj glasno prebere del besedila. Ozadje je črno, miška v hipu otrpne, v oblačku, ki predstavlja njene misli, pa vidimo čudovit gozd s sadeži, razigranimi živalcami in škrati. Njeno notranje življenje je izjemno živo in ustvarjalno, a tega miška še ne zna izraziti. Ilustracije komunicirajo z literarnim besedilom in poglabljajo zgodbo predvsem z emocionalnega vidika. Po drugi strani so ilustracije manj uspešne pri karakterizaciji likov, saj imajo miške v razredu denimo enake obrazne poteze kot protagonistka.
Notranje dogajanje v zgodbi pomeni predvsem preobrat miške od pasivnosti k dejavnosti. Protagonistko sprva spoznamo skozi oči drugih: v šoli ne zna brati in to komentirajo učiteljica ter sošolci, njeni starši in psihologinja. Besedilo vzpostavi tudi kontrast glede na barvo dlake mišk: poljska miška je rjava, medtem ko so samozavestne mestne miške sive. Ko opozarja na nenavadno obnašanje črk na papirju, je miškin glas komaj slišen. Ko skuša v razredu pojasniti, kakšne težave ima, je nihče ne razume, ne upa pa si niti opozoriti, da čuti, da se ji dogaja krivica: »[v] njenem drobcenem grlu [se je] nabral velik cmok. Stisnila je vse štiri tačice, brkci so se ji v žalosti spustili čez gobček in njeno telesce je otrpnilo. Komaj je čakala na konec pouka, da se bo skrila v svojo mišjo luknjico. Tam je rada poslušala pravljice, pela in sanjarila.«
Ko miška prosi za pomoč, se njeno stanje izboljša, s tem pa postane dejaven lik, ki je v vsakdanjem življenju radoveden in ustvarjalen. S tega vidika si razlagam tudi njeno novo prijateljstvo z miškom in s sošolkami, ki so jo sprejele medse, ob tem pa predvsem v drugem delu zgodbe pogrešam nekoliko več miškine osebne zgodbe, njene notranjosti, njenega glasu. Zadnji prizor knjige, ki deluje kot nekakšna razsnova, prikazuje zaplet z mačko, ki si zaželi miškine nove pridobitve: »Mmm, tale šik očalca bi pa meni dobro pristajala!« A to miške ne zmede, v sebi je namreč našla nov smisel, nov zagon, s tem pa je postala zrelejša, dejavnejša posameznica, zato se pred mačko hitro skrije in se poda v dir po neznanih stezicah.
Izbira živalskega lika v pripovedi, namenjeni bralcem na ravni literarne zmožnosti, ki se osredotoča na neposredno identifikacijo s književnimi osebami, lahko identifikacijo otežuje. Tradicija živalskih likov v pripovednih delih sega že v stari Egipt in staro Grčijo ter Indijo, kar je Claude Lévi-Strauss komentiral s tem, da so živali »dobre za razmišljanje«. V okviru literature govorimo o antropomorfiziranih živalih, ki so nosilke človeških lastnosti in imajo na primer človeški značaj, način razmišljanja, ravnanja in združevanja. Upodabljanje živali v literaturi med drugim raziskujejo znanstveniki s področij filozofije, antropologije in kritične animalistike. Poleg antropomorfnega prikazovanja živali, ki imajo človeške atribute in razmišljajo abstraktno, ameriški raziskovalec Mario Ortiz Robles opaža, da se v literaturi pojavljajo še fantastično upodabljanje neobstoječih mitoloških bitij, živalski liki kot simbolne reprezentacije določenih konceptov ter realne reprezentacije živali. Zaradi pogoste rabe skozi literarnozgodovinska obdobja so se na področju antropomorfizacije živali oblikovale stereotipne podobe, lisica je denimo zvita. Kot v svoji študiji o upodabljanju psov v filmu piše Marjetka Golež Kaučič, pa sta denimo pri psu pogosto poudarjeni dve lastnosti, in sicer na eni strani zvestoba, na drugi pa ponižanje ter beda. Gre za klišejske upodobitve, ki pa jih delu Miška ima roza očala ne moremo očitati, saj so miške v pripovedi različne in se večinoma ne skladajo s stereotipnimi predstavami te živali, ki naj bi bila boječa.
Miška ima roza očala je tudi zgodba o miškini socializaciji v razredu in o tem, kako so jo sošolci sprejeli v svojo sredino, čeprav je v več pogledih drugačna, edina ima drugačno barvo dlake, poleg tega pa ima težave z branjem, ki so ga vsi drugi sošolci že usvojili. V svojem družbenem okolju je miška sprejeta po tem, ko dohiti sošolce v branju in ko odkrijejo, da je nekaj posebnega, da je drugačna in zelo ustvarjalna, s tem pritegne tudi simpatijo enega od sošolcev. Pomembno se mi zdi dejstvo, da se v to sredino miška vključi na svoj način, z nekonvencionalnimi roza očali, s čimer se poanta zgodbe zaokroži v sporočilo, da za sprejetje v družbi ni treba žrtvovati lastne edinstvenosti.