O čem bi pravzaprav govorile slikanice, če v njih ne bi nastopale živali? Otroci s poslušanjem in prvim branjem zanimivih zgodb, v katerih imajo živali lastnosti ljudi (značaj, govor, njihova dejanja …), zaradi identifikacije z njimi doživljajo literarni svet drugače, kot če bi v slikanicah nastopali samo ljudje (ali predmeti); živali so zanje posebna zatočišča, zlahka se vživljajo v živalske zgodbe. Posebno mesto v otroški književnosti imajo mačke, medvedi, zajci, psi, ptice, lisice …, pa tudi bolj eksotične živali, na primer sloni, kače, žirafe itd. Jazbec v njih ne nastopa zelo pogosto. Pri Franu Erjavcu (Domače in tuje živali v podobah, 1995) je jazbec označen kot čmerikav puščavc, pustež, boječi teleban, je top in neumen; prav tako je pri Svetlani Makarovič v zgodbi Jazbec in ovčka (Miška spi, 1972) označen kot negativec in krvoločnež: »njegove oči so se zeleno in hudobno svetile«, za sužnjo si je vzel ovčko, ki mu z ničimer ne more ustreči; v pesmi Znanec jazbec (Čuk na palici, 2001) ga Makarovičeva označi za prežganega, požrešnega tatu, ki mu namesto koruze zrastejo zgolj koprive.
Knjigo Posluh, jazbec gre! je napisala Nina Mav Hrovat, ki knjige za najmlajše piše dobrih deset let; leta 2009 je za svojo prvo slikanico O kralju, ki ni maral pospravljati prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico in odtlej redno izdaja slikaniška dela. Slikanica Posluh, jazbec gre! je bila izdana v okviru mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom 2020, ki vrsto let poteka v Sloveniji in katerega namen je promocija kvalitetne literature za otroke in mladino. Slikanica je večjezična, poleg izvirnega slovenskega besedila je prevedena še v štiri jezike, v albanščino, angleščino, bosanščino in ruščino; prevode najdemo na koncu slikanice. Razlog za izbiro omenjenih jezikov je verjetno tudi to, da so se zadnja leta v Slovenijo všolali otroci večinoma iz držav, v katerih govorijo omenjene jezike. Sama lahko rečem, da je zanje izredno težko najti otroške in mladinske knjige v obeh jezikih, torej v slovenščini in v maternem jeziku otroka priseljenca. Posluh, jazbec gre! delno zapolnjuje to vrzel, kajti še vedno je premalo takšnih večjezičnih knjig.
V slikanici so živali tipizirane, pisateljica jim podeli tipične lastnosti – take, kot jih najdemo v ljudskih (in umetnih) basnih. Živali so tipično poosebljene: polž je počasen, lisica je pretkana in zvita itd. Jazbec nastopa kot glavna oseba in ima naslednje lastnosti: vztrajnost, dober posluh, je ciljno usmerjen in ve, kaj si želi, pomaga drugim, je vključujoč – ne pozabi, na primer, na počasnega polža. Ko mu koncert ob koncu zgodbe izredno dobro uspe, je nase ponosen, je zdravo samozavesten. Toda jazbec je tudi egoističen in naiven. Če se želimo spomniti kakšne tipične jazbečeve lastnosti iz ljudske ali svetovne književnosti, jo bomo kar dolgo iskali, kajti v primerjavi z nekaterimi drugimi živalmi ni prav veliko zgodb oziroma basni, v katerih bi nastopal. Kot resnična žival ima odličen sluh in voh, a slabo vidi.
Nina Mav Hrovat je osnovno zgodbo naslonila na jazbečevo vadenje petja, na njegov posluh. Jazbec je izredno zagnan in vadi od jutra do večera, toda živali to zelo moti, zato se zberejo in se druga drugi potožijo, nato pa naredijo skupen načrt, kako bodo jazbeca utišale oziroma onemogočile. Zanimivo je, kako hitro stopijo živali skupaj, ko je treba nekoga utišati (čredni nagon). Poudarjena pa je tudi jazbečeva naivnost, kajti prepričan je, da gre za nesrečo; niti malo ne posumi, da je bilo vse pripravljeno za to, da bi se ga onesposobilo. Živali je kasneje njihovih dejanj sram. Otroci se ob prebiranju zgodbe dotaknejo tudi svojih čustev, jih prepoznajo pri sebi in se o njih z odraslim, ki z njimi prebira knjigo, pogovorijo. Kaj je dobro? Kaj sploh ni dobro? So živali ravnale prav? Kaj so občutile živali na začetku in na koncu zgodbe? Kako so se počutile po tem, ko so spoznale, da so ravnale narobe? Zgodbe, pri katerih gre za črno-belo slikanje značajev in življenja, so zelo primerne za ozaveščanje in učenje tega, kaj je absolutno dobro, kaj pa sploh ni.
Osnovna definicija basni je, da gre za duhovito kratko in poučno pripoved (ali poezijo), ki opozarja na napake ljudi in na krivice. Te značilnosti lahko pripišemo tudi zgodbi Posluh, jazbec gre!, le da je pisateljica »basen« začinila s pisateljskim izrazjem, ki deluje sveže. Navadno basni niso dolge, imajo pa izrazit nauk ali več naukov, ki so lahko izraženi na začetku ali koncu ali pa so skriti in jih razberemo sami. V pričujoči zgodbi so nauki zelo jasni, izraženi preko dejanj, tudi značajev živali: »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade« (živali izkopljejo jamo, v katero želijo zvabiti jazbeca, v njej pa pristanejo same), »vztrajnost je lepa čednost« in »vaja dela mojstra« (jazbec vztrajno vadi petje), »počasi se daleč pride« (polž je počasen, a ima zelo pomembno vlogo pri razpletu zgodbe; zaradi svoje počasnosti sledi zgolj samemu sebi, kar se v zgodbi izkaže za dobro) in zagotovo bi se našel še kakšen. Pisateljica je dobro izpisala zadnji del, v katerem je jazbec nagrajen za svojo vztrajnost, kajti živali dobesedno osupnejo, zato sploh ni treba zapisati, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Jazbec pa je tudi sebičen, saj bi lahko opazil, da je za druge živali cel dan njegovega vadenja preprosto preveč. Toda tega pisateljica ne problematizira, zato jazbec kot »egoist« oziroma nekdo, ki niti ne opazi, da s svojim početjem moti druge, ni izpostavljen.
Zelo povedne so ilustracije Kristine Krhin, saj so na njih poleg simpatične izraznosti in miline izvrstno upodobljene značajske lastnosti živali (npr. jeza, žalost, frustracija, upor, sram, veselje, ponos, nemoč …). Te so vizualno izražene z držo in mimiko živali, z rekviziti, ki jih uporabljajo, tudi z gibanjem. Ilustracije tako bistveno prispevajo k celostnemu estetskemu in zgodbenemu doživetju bralca. Slovenskemu besedilu sledi slikovni slovarček nastopajočih živali v vseh petih jezikih, nato pa še prevodi celotne zgodbe v štiri jezike z nekaj izbranimi mini ilustracijami.
Slikanica je več kot dobrodošla pri poučevanju učencev priseljencev, saj poleg nezapletene zgodbe nudi dovolj zanimivega (novega) besedišča pri usvajanju dokaj zapletenega slovenskega jezika. Ko ti učenci usvojijo dovolj besedišča, lahko začnejo uživati tudi v estetski zgodbi literarnega besedila. Užitek pri branju literature je pravzaprav tisti, po čemer v prvi vrsti hrepenimo bralci – mlade pa ponj peljemo mentorji s kvalitetno otroško in mladinsko literaturo, med katero spada tudi pričujoča slikanica.