Težki časi ustvarijo močne ljudi, močni ljudje ustvarijo dobre čase,
dobri časi ustvarijo šibke ljudi in šibki ljudje ustvarijo težke čase.
G. Michael Hopf
Zgodbo o tragediji skupnega večkrat zasledimo v sila poenostavljeni različici: skupno je vedno slabo, zasebno pa le dobro. Takšno banaliziranje ni nič nenavadnega glede na prevlado amerikanizirane bipolarnosti na eni strani in izpostavljenost neskončni verigi dražljajev na drugi strani. Pootročena čustva nam letijo v nebo že po ogledu petnajstsekundnega filmčka na družbenih omrežjih, nimamo pa dovolj pozornosti, da bi prebrali daljši esej, kaj šele knjigo in poglobljeno (a ne konspiratorno) premislili o vsem, kar se skriva pod varljivo povrhnjico.
Površna razlaga tragedije skupnega gre nekako takole: skupno premoženje se ne more izogniti zanikrni rabi, medtem ko je v zasebnikovih rokah deležno optimalne skrbi. Toda če pogledamo, kako so skupnosti ravnale s skupnimi dobrinami skozi zgodovino (in to počnejo še danes), lahko vidimo, da so jim posvečale izjemno skrb. Navsezadnje je bilo od tega odvisno njihovo preživetje in bi potratnost imela tragične posledice. Elinor Ostrom je za raziskovanje načel uspešnega upravljanja skupne lastnine prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Vročega avgusta 2023 sem obiskal prijatelje v gorovju Sierra Nevada blizu Granade. Poletna suša na jugu Španije s temperaturami do 46 ºC in dejstvo, da večina padavin pade v nekaj mesecih, je prebivalce teh krajev prisilila, da z vodnimi viri upravljajo skrajno preudarno. Že več kot tisoč let je v rabi zapleten sistem kanalov, acequias de careo, ki ga vzdržujejo mnoge lokalne skupnosti na pobočjih gore. Hiše in četrti imajo zasebne rezervoarje, ki se tedensko polnijo iz javnega sistema. Prijatelji so mi opisali zajetja in zapornice ter mi pokazali tabelo s točno določenim urnikom, kdaj gre kdo odpret in kdaj zapret vodo na določenem odseku. Njihov del vasi je dobil vodo vsak teden za eno uro, ampak v tej eni uri so prejeli več kot zadostno količino tako za gospodinjstvo kot za vrt, seveda brez potratnosti.
Zgodi se, seveda, da kdo dogovore prekrši, a skupnost to ažurno obravnava. Najpomembneje je, da ni eksternalij, kajti negativnih učinkov zlorabe sistema ni mogoče »izvoziti« dovolj daleč stran, zato so vsa potencialna tveganja ponotranjena. Glavna pomanjkljivost tega vodooskrbnega sistema tiči na samem koncu, pri odplakah. Te se kopičijo v smrdljivem jezeru v dolini. V preteklosti je bil to zanemarljiv problem, danes pa, z vsemi kemikalijami v izdelkih, predstavlja grožnjo, s katero se bo treba spopasti, in domačini se pogovarjajo o rešitvah.
Takšne prakse delujejo že tisočletja, in čeprav imajo tudi nekatere pomanjkljivosti – seveda se zgodi tudi kakšna tragedija –, imajo lokalne skupnosti stoletne izkušnje, kako se težavam izogibati. Naučile so se pogovarjati v širokem krogu in se sproti soočati z izzivi. Naučile so se postopoma stopnjevati kompleksnost samoupravljanja virov in dobrin, naučile so se tudi, da so nekateri skupni sistemi prekompleksni za lokalno in regionalno raven ter jih je treba za to, da bi delovali za skupno dobro, nacionalizirati.
Privatizacija sicer obstaja že od davnine, toda v takratnih lastniških relacijah se je izražala povsem drugače kot danes, tudi opisovali so jo z drugačnimi izrazi. Nikoli se ni dogajala tako velikopotezno, celo globalno, kot po letu 1980 in zlasti po letu 1990, ko je, denimo, perestrojka povsem preobrnila lastniško strukturo v državah nekdanje ZSSR. To smo v blagi obliki doživeli tudi v Sloveniji. Zanimivo je, da je bila beseda privatize v Websterjev angleški slovar vključena šele leta 1983; v slovarju pravijo, da prva zabeležena raba besede sega v leto 1948.
Pred kapitalizmom se nobena privatna entiteta ni mogla dvigniti do takšne stopnje moči, nezamejene z nacionalnimi (in prej fevdalnimi) strukturami oblasti, kot jo imajo danes multinacionalne korporacije. Tako se je povsem spremenila narava privatizacije. WalMart, denimo, zaposluje več kot dva milijona ljudi in je s 622 milijardami dolarjev prihodkov primerljiv z BDP-jem Belgije, Švedske ali Irske (ta je devetkratnik BDP-ja Slovenije). Skupni prihodki stotih največjih korporacij na svetu le malce zaostajajo za celotnim BDP-jem Kitajske. Skupno premoženje desetih najbogatejših Zemljanov znaša okrog 1,5 trilijona dolarjev, kar je primerljivo premoženje nekdanjih kraljev in knezov, s tem da so sodobni fevdi digitalni, kar Yanis Varoufakis opisuje kot tehnofevdalizem. Digitalno premoženje se, seveda, preliva nazaj v fizično in tako je Bill Gates lastnik več kot 100.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v ZDA, poleg tega pa prek svoje fundacije obvladuje še na stotine milijard investicij v stvarne razvojne projekte, ki so mu osebno všeč. Tako pridemo do točke, ko privatizacija res ni več tisto, kar je nekoč bila.
V interesu klasičnih zasebnih lastnikov je, da upravljajo s premoženjem enako ali celo bolj skrbno in učinkovito kot uporabniki skupnih dobrin. Vredno je opaziti, da skrb izpuhti na točki, kjer se zasebna lastnina konča. In še nekaj je: ogromna brezosebna lastnica (multinacionalna korporacija) je nesposobna zares skrbeti. Zagovorniki privatizacije trdijo, da bi acequias de careo v primeru privatizacije delovali še bolje, toda večina strokovne literature poroča o nasprotnem. V revnih državah niso redki prizori krpanja propadlega vodovodnega sistema z novo obliko »tekoče vode«, pri čemer delavec med tekom potiska voziček s kanistri pitne vode po obubožanih četrtih.
Na drugi strani enačbe privatizacije in skupnega upravljanja so prostrane dobrine, kot so reke, morja, gozdovi; nahajališča plina, nafte, mineralov in kovin; energetska, prometna, zdravstvena in izobraževalna infrastruktura. Vse to je preveč abstraktno, da bi lahko za takšne danosti skrbel zasebni lastnik tako, kot skrbi za posamično drevo, plažo, ogrlico, žival ali osebo. Upravljanje širokih virov mora vsebovati komponento skupnega dobrega, pri čemer je treba kar najbolj paziti, da se ne bi dogajale eksternalije.
Meja med zasebnim in skupnim je danes širša in bolj zamegljena kot kadar koli prej. Mamljivo je zgolj izkoristiti infrastrukturo, izcediti iz nje dobiček in se izogniti naložbam v njeno vzdrževanje. Ko se začnejo obsežne okvare, je priročno skomigniti, razglasiti stečaj in uničeno infrastrukturo vrniti nacionalni skupnosti, da jo popravi z vladnimi naložbami. Takšne mahinacije so zvita nacionalizacija zasebnih dolgov bogatašev. Ko je infrastruktura popravljena, bodo kandidati hitro naokrog, da jo spet privatizirajo. Zelo poučna je zgodba o neuspeli privatizaciji britanskih železnic, globalno pa je verjetno največ primerov zlorabe vodnih virov.
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začela obsežna privatizacija po novem, neoliberalnem modelu, so imeli novi lastniki prej javne infrastrukture in storitev več kot dovolj časa, da dokažejo svojo domnevno premoč, toda, kot kaže, jim ne uspeva vedno in povsod. Marsikdaj so jih morale reševati državne oblasti. Vrhunec perverzije je bilo reševanje bank po krizi v letu 2008.
Temna stran korporativne privatizacije je dokumentirana v stotinah časopisnih člankov in knjig, med povsem svežimi je Tihi državni udar (Silent Coup), delo raziskovalnih novinarjev Claire Provost in Matta Kennarda. Knjiga opisuje institucionalni strukturalni pritisk, ki ga korporacije nalagajo vladam, s čimer jih popolnoma ohromijo, mediji so utišani, velike nevladne organizacije pa pokupljene. Sliši se ekstremno, ampak če ste kdaj prebrali kakšno vrstico izpod peresa Toma Križnarja, si lahko predstavljate, kam pes taco moli.
Ne bi me čudilo, če bi me ob branju teh izjav prijatelji kapitalizma označili za sovražnika Zahoda, »komunjaro«, zagovornika vladnega nadzora nad vsem in ničelne svobode za zasebno podjetništvo. Tega ne zagovarjam. Kritiziram bolesti privatizacije, ne verjamem pa, da bi družba lahko delovala brez zasebnega sektorja. Pomemben je in treba ga je varovati, toda ne za ceno varnosti skupnega dobrega. Če ne razumejo, kaj kritiziram in zakaj, naj le preberejo Tihi državni udar.
Odraščal sem v času socializma in dobro se spomnim, kako slabo se lahko izteče nacionalizacija vsega in to, da vlada preveč moči usmeri tja, kamor jih ne bi smela. Videl sem tudi primere dobre prakse skupnega lastništva in samoupravljanja, tako v podjetjih kot v zadrugah in raznih organizacijah. Med javnim in zasebnim je treba najti pravo razmerje, pri čemer se nekatere funkcije in storitve seveda bolje prilegajo eni in nekatere drugi strani. Naloga demokratično izvoljene vlade je, da na nacionalni ravni zagotavlja spoštovanje skupno dogovorjenih organizacijskih načel. Kjer koli se javni in zasebni sektor znajdeta v konfliktu, mora vlada zagotoviti kakovostno arbitražo. Cilj je (ali bi moral biti) zagotoviti najboljše možno upravljanje sredstev in virov na vsaki stopnji kompleksnosti. Za to morata zasebni in javni sektor sodelovati za skupno dobro, ne pa tekmovati.
Kompleksnost zdravstvenega sistema in njegova socialna narava pomenita, da mora biti to pretežno javna služba, na katero se priključujejo posamične zasebne pravne osebe, tako manjše (npr. zasebni zobozdravniki) kot večje (npr. zavarovalnice). Nasproten primer najdemo v kmetijstvu, kjer so temelj dejavnosti zasebna kmetijska gospodarstva, ki se povezujejo z javnimi in zasebnimi pravnimi osebami (zadrugami, zavodi, podjetji …) ter so deležna raznih uslug in podpor na nacionalni ravni.
Iz komunizma se še spomnimo tragedije ob nacionalizaciji kmetijstva, zlasti v ZSSR. Prvi val privatizacije je vrnil zemljo nekdanjim kmetom, vse lepo in prav, toda kmetje so se selili v mesta, komasacija je večala kmetije, zemljišča so bolj in bolj obvladovali zasebni pravni subjekti, kar je nazadnje privedlo do korporativnega gospodarjenja z zemljo. To ni tista stara oblika privatizacije, pri kateri je lastnik vpet v lokalno skupnost, kulturo in pokrajino, v katero so enako vpeti tudi njegovi otroci, in ne more pobegniti v turkizno morske in davčne oaze. Naj zemljo obvladujejo kolhozi ali korporacije, rezultat bo tragičen.
Ker nagovarjam bralce literarne revije, naj se tu obregnem še ob kulturo skozi prizmo tragičnosti skupnega in zasebnega. Organske skupnosti imajo značilno geografsko in etnično identiteto, ki pogojuje njihov naivni umetniški izraz. Temelj identitete je ideološki in s tem moralni, vse skupaj določa relativno ozko območje dopustnega oziroma sploh predstavljivega. Rezultat so globoki in ozki žepi značilnega kulturnega izraza, ki valovijo skupaj s spremembami v pokrajini, ideologiji in etnični identiteti. V takih skupnostih je kultura ornament, ki poudari njihove organske prvine. Izvzeta iz konteksta nima enake estetske vrednosti in pomena.
Mesta, zlasti velemesta, so kozmopolitska. V njih je kultura osvobojena ornamentalnosti, osamosvojena je kot proces družbenega samoozaveščanja, kar postane nuja ob naraščajoči kompleksnosti. Proces je dialektičen, oplaja se z valovanjem idej in ideologij, odziva se na politične in socialne pojave, zagovarja in kritizira, enemu polu idej se upira, drugega podpira. Vse to je možno šele, ko se kultura urbanizira. Vmeša se v temelje kolektivne samoopredelitve in kolektivnega dogovora, drzno zatrese stebre družbenih struktur.
Vaški in mestni trg sta po značaju povsem drugačna. V vasi se pred cerkvijo srečujemo, da se utrjujemo v enakosti, v mestu se pred mestno hišo srečujemo, da se utrjujemo v različnosti. Odkar večina ljudi živi v mestih ali v nenehni interakciji z mesti, žepi značilnih kulturnih izrazov izginjajo, kolektivna identiteta nima pravih opornih točk drugje kot v ideologiji in kulturi, ki se sidrata v mestih.
Naj dodam povrhu še razsežnost zasebnega in skupnostnega ter ilustriram pojavnost kulture v njunih ekstremih. Ekstrem skupnostnega je popolno samoupravljanje, stopnjevano do totalne nacionalizacije, kar terja centralizirano vladavino z močno roko. Kulturna identiteta podeželja razpade in životari kot folklora, v mestu pride do kulturne homogenizacije ob cenzuri vsega ideološko nekorektnega. Ni več srečevanja pred cerkvijo v enakosti niti pred mestno hišo v različnosti. Politično korektna kultura je pohlevna, plitva, predvidljiva, monotona. Kakovosten kulturni izraz je možen le v tujini. To je kulturna tragedija skupnega.
Kulturna tragedija privatizacije se konča precej podobno, le pot je drugačna. V družbi, kjer je vse privatizirano in kjer vsa razmerja regulira nevidna roka trga, se moč koncentrira v obliki kapitala. Kapital se hoče vse bolj koncentrirati in vse družbene subjekte uporabljati za ta namen, tudi v kulturi. Popkultura, v kateri gresta ustvarjalnost in marketing z roko v roki, je neposredni proizvod kapitalizma. Tragično je, da dandanes praktično vsako kakovostno knjigo ali skladbo pogoltne ta popkultura, da ji uspeh pripisujemo, če je postala prodajna uspešnica oziroma bestseller.
Seveda ZDA, središče kapitalizma, narekujejo trende in producirajo največje zvezdnike tudi zaradi globalne dominantnosti angleščine. Tako je navkljub hiperprodukciji potrošnja skoncentrirana na popkulturne superzvezdnike. Nesporno je, da sta Adele in Taylor Swift vrhunski vokalistki, ampak bombastični pomp okrog njiju je vsekakor sad marketinga. Zasedata absolutno preveč prostora, tako da ob njiju ne slišimo glasov Parise Persian, Arune Sairam, Adriane Calcanhotto, Gigi de Lana, Nadie Murakami, Sertab Erener, Sahar Zibaei, Nine Burmi, Sebnem Ferah, Lise Gurenge, Nece Falk … Še vaški zbor pod pritiskom popkulture prepeva največje hite v svojih »izvirnih« različicah in šteje všečke na družbenih omrežjih. Kje je danes kultura te Amerike je jasno, če se spomnimo, kako drugače so bile pred desetletji slavne, denimo, Janis Joplin, Grace Slick, Joan Baez in Karen Carpenter. Popkultura je postala tako perfidna, da pogoltne vase celo kontrakulturne in subverzivne umetniške stvaritve ter jih pretvori v produkte.
Kozmopolitska kulturna pestrost se zreducira na etikete in znamke, na potrošništvo, potrošništvo se razlije po podeželju in zradira ostanke etnične in ideološke kulturne identitete. Srečanje med ustvarjalcem in potrošnikom je kot srečanje med ekshibicionistom in voajerjem. Zdi se popolna kombinacija: eden bi razkazoval, drugi bi gledal, ampak prav zato v tem srečanju ni katarze. Tako pornificirana umetnost je brez naboja, brez globine, brez duše.
Tudi v ekstremu privatizacije ni več srečevanja pred cerkvijo v enakosti niti pred mestno hišo v različnosti. Tako različnost kot enakost se izražata v nekakšnih etiketah in znamkah, v kičasti embalaži, ob kateri je vsebina drugotnega pomena. Tako promocijo kot cenzuro izvaja nevidna roka trga. Tržna McKultura je, kot že rečeno, pornificirana, preračunljiva, plehka, monotona. Kakovosten kulturni izraz je prisiljen postati tržno blago. To je tragedija privatizirane kulture.
* * *
Da bi se izognili tragediji skupnega in tragediji privatizacije, potrebuje družba notranji družbeni pritisk na vseh ravneh, od lokalne do mednarodne (vključno s korporativno!), kakor tudi pravne okvire kaznovanja in pregona kršiteljev. Zlasti pa potrebuje iskren pogovor brez fige v žepu. To je ob ekstremnem neravnovesju moči zelo težko doseči; tisti na samem vrhu imajo popolno imuniteto, saj vrhunski odvetniki vedo, kako zavlačevati postopke in nevtralizirati napade nasprotnikov.
Ironično je, da je gospodarstvo laissez-faire s tem, ko je sprostilo trg in omejilo moč nacionalnih vlad v osemdesetih in devetdesetih letih postalo šolski primer natanko tiste tragedije skupnega, ki jo je izpodrivalo. Trg laissez-faire je kot nereguliran skupni pašnik, zasebniki, ki posedujejo dobrine in premoženje, ga lahko prosto izkoriščajo, dokler ga na koncu ne izčrpajo. Težava je v tem, da z njim ne upravljajo v sodelovanju z drugimi za skupno dobro, temveč tekmujejo za omejene vire in ga pogosto potiskajo prek njegovih regenerativnih zmožnosti.
V dobi prevlade korporacij je globalna civilizacija uspevala, drži. Ostaja pa vprašanje, kdo, kdaj in kako bo plačal umazane stroške eksternalij in kako bo družba pridobila nazaj odtujena sredstva, da spravi v red zanemarjeno javno infrastrukturo, kajti denar so porabili milijarderji, da so se vozili naokrog z zasebnimi jahtami, letali, raketami. Neka prihodnja generacija se bo morala soočiti s tem; če ne vnaprej, diplomatsko, pa s solzami v očeh po naslednji suši, poplavi, vojni.
S tem pridem do jedra tega eseja: tragedije strahopetnosti. Strahopetnost se kaže v ravnodušnosti do prihodnosti in v arogantnem prepričanju, da so naše sodobne individualne svoboščine božja danost. Strahopetno je lagati, goljufati, izkoriščati druge. Prav tako strahopetno je dopuščati, da postanemo žrtve izkoriščanja. Strahopetno je nemo opazovati zlorabe. Kot je rekel Yehuda Bauer: »Ne bodi žrtev, ne bodi storilec, predvsem pa ne bodi opazovalec.«
Ne vem, kaj si mislite vi, toda meni se zdi pretkana zloraba dobrin in ljudi moralno na psu. Strahopetno je zaslužiti milijarde in se potem obdati z električnimi ograjami in telesnimi stražarji. Na drugi strani, med nami povprečneži in reveži, je strahopetno zanemarjati se in ne razvijati notranjih darov v polnosti. Strahopetno je delati kar koli mehanično, brez zavedanja, bodisi verižno kaditi bodisi verižno piti, verižno nakupovati, verižno konzumirati, verižno masturbirati, verižno se vdajati kakršnim koli patetičnim tiranijam.
Strahopetno je hoditi v čredi z večino, čeprav vidimo, da posamezniki z grozo v očeh tečejo v nasprotno smer, saj so videli, kaj nas čaka. Strahopetno se je oklepati zakrknjenih tradicij in se upirati razsvetljenstvu. Strahopetno je zapravljati svoje življenje, se uničevati ali pogrezati v samopomilovanje. Strahopetno je iskati izgovore in ignorirati opozorila o grožnjah, ki nam kričijo v obraz. Lahko se ozremo naokoli, lahko pogledamo v zaslone ali ogledala, povsod so obrazi strahopetcev, ob katerih marširamo proti tragediji.
Dihotomija med zasebnim in skupnim je lažna, bolje bi se bilo ozreti k strahopetnosti in pogumu. Hladna vojna med kapitalizmom in komunizmom je bila na površini vojna med ekstremizmom skupnega in ekstremizmom zasebnega, toda v globini je na obeh straneh potekala vojna med pogumom in strahopetnostjo. Pogumni ljudje, pošteni in skromni, bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da najdejo najboljšo možno organizacijo dobrin, storitev in infrastrukture za skupno dobro – v razsežnostih, na katere lahko vplivajo. Ne bodo dopuščali nespodobnega luksuza, dokler bo en sam človek stradal. Najmočnejši izražajo pogum tako, da sami sebi postavljajo meje.
In potem je tu še kultura. Ne le da kultura izraža pogum, opredeljuje ga. Znova in znova. Kultura se slabo meša s strahopetnostjo, razen če je želeni plod ustvarjanja smrdljiva brozga.
Vsako obdobje v zgodovini ima svoj kardinalni izziv, vsak tak izziv terja rojstvo arhetipske junakinje ali junaka, vsakega takega junaka izkleše umetnost v presežno formo, ki s pogumom navda cele generacije.
Kakor je alkimijo nasledila kemija, metafiziko fizika, je mitično religiozno pripovedništvo in simboliko nasledila sodobna kultura. Seveda se vede prepletajo in meje niso kristalno jasne, nesporna pa je smer, v katero teče evolucija. Pogum znanosti je stal nasproti strahopetnosti religije, ko so se drzni raziskovalci zazrli tja, kamor se ne bi smeli, se poigrali z molekulami in celo atomi, da bi razumeli snov, iz katere smo narejeni. Religija je kazala pogum, ko je rekla: »Polna sem zmot, hvala, da mi jih pomagate odpraviti in preseči!« Kultura je vse bolj prepletala religijo in znanost ter z obeh luščila balast, da je nastalo nekaj lahkotnega, kar zmore leteti po vesolju. Temu je v prav tolikšni meri botrovala pogumna umetnost kot pogumna znanost.
Razbohotena strahopetnost ogroža človeštvo. To bi morali priznati in razrešiti napetost med privatnim in skupnostnim drugače, kot smo to počeli v hladni vojni. Kultura mora pograbiti ta vroči kostanj in ne sme bežati pred neizogibno bolečino, ko se ubadamo s polarnostmi, da rešimo človeštvo. Naj si izposodim besede Anthonyja de Mella: »Te stvari bodo uničile človeško raso: politika brez načel, napredek brez sočutja, bogastvo brez dela, učenje brez tišine, religija brez neustrašnosti in čaščenje brez zavedanja.«
Zatakne se nam pri zakrknjenih tradicijah. Tudi če vidimo vse te stvari, ki bodo uničile človeško raso, nas tradicija pelje naprej po nekih svojih tirnicah in tistim z največ moči kar sami podeljujemo imuniteto. Nevarnosti tradicije so pod našim radarjem, podcenjujemo jih, včasih naravnost ignoriramo, najpogosteje pa jih (kako ironično!) glasno branimo. Nič čudnega, ko pa »plavamo« v tradiciji kot ribe v oceanu že ducate generacij in se ne moremo odlepiti od nje. Dolžnost kulture je podirati meje in nas povleči iz udobja akvarija v puščavo, kjer se lahko srečamo z dobroto v resnični stiski.
Tradicija mi tu ne pomeni (samo) folklore, vere, hrane, jezika in oblačil. Pomeni mi družbeno organizacijo in upravljanje, (implicitno in eksplicitno) hierarhijo, dodeljevanje vrednosti, uporabo tehnologije ipd. Čeprav imamo v Sloveniji volitve šele dobrih trideset let, so nam že zlezle pod kožo kot del tradicije. Prav tako smo v tradicijo že spustili samoumevnost novih elit in novo medijsko realnost. V istem paketu so prišli potrošniški vzorci vedenja, odvisnost ekonomije od investitorjev, razdeljen politični diskurz, eksplozija mobilnosti in hkrati vse večja izkoreninjenost ljudi iz prostora, individualizem je nadomestil nekoč neizogibni kolektivizem.
Modus operandi celotnega sveta je dandanes amerikaniziran, če bistvo »amerikanstva« potegnem iz pikre izjave Laurencea J. Petera: »Amerika je država, ki ne ve, kam gre, ampak je odločena, da bo na poti do tja postavila hitrostni rekord.« Če tako gledamo na svet, je Kitajska že dolgo bolj ameriška od Amerike. Savdska Arabija prav tako. Ne pozabimo na Singapur in Japonsko. Poraženci, ki nimajo pogojev, da bi tekmovali z drugimi v hitenju neznano kam, zavidajo hitrejšim od sebe. Med gore skriti Butan se še nekako drži sredi butalske olimpijade, pa še kakšna druga dežela na robu kapitalistične mašinerije, in to je to. Ostali bi radi hiteli, a jih nazaj držijo nesposobnost, neumnost, naivnost in/ali notranji konflikti.
Kar opisujem, je del tradicije korporativnega kapitalizma, ki sega približno dvesto let v preteklost in je nacepljena na tradicijo kolonializma. Upor proti tej tradiciji je prisoten že približno sto petdeset let, a je bil uspešno odrinjen na rob. Kot ugotavlja Peter Turchin v svoji najnovejši knjigi End Times, se znotraj sedanje tradicije sile razpada močno krepijo. Turchin je eden od avtorjev znanstvene discipline, imenovane kliodinamika, ki deluje na »presečišču zgodovinske makrosociologije, kliometrike in matematičnega modeliranja družbenih procesov«. Preprosto povedano: analizira ogromne količine zgodovinskih podatkov, s čimer lahko pri vsaki civilizaciji prepozna ponavljajoče se vzorce.
Peter Turchin pravi, da posamezni dogodki samo odsevajo družbene trende. Sedanji trend je prekomerna produkcija elit na eni in opeharjenost množic na drugi strani. Dinamiko poganja »črpalka bogastva«, ki izsesava revne in napihuje bogate. To črpalko je nujno treba ugasniti – z davki in socialno reformo. Ali z revolucijo. Če tega ne bomo storili, nam grozi širitev vse bolj kaotičnih dogodkov in vojn.
Prej omenjena knjiga Tihi državni udar je polna zgodb iz držav tretjega sveta, kjer korporativna privatizacija s parazitsko hladnokrvnostjo krepi črpalko bogastva. Kadar se včasih zgodi kakšna uspešna revolucija, kot na primer v bolivijskem mestu Cochabamba, korporacije z vztrajnimi mahinacijami izsilijo novo privatizacijo. V Cochabambi se je v letih 1999 in 2000 zgodila tako imenovana vojna za vodo. Ljudje so šli na ulice, ker so se po privatizaciji cene vode dvignile v nebo in jim je bilo z zakonom prepovedano celo zbirati deževnico. Dosegli so preobrat in vodni sistem je bil vnovič nacionaliziran. Največji čudež pa je, da se jim je uspelo izogniti neskončno zapletenim sodnim procesom, ki jih korporacije skrijejo v drobni tisk poslovnih pogodb, da zaščitijo svoje interese in da lahko v primeru prekinitve pogodbe od države izsilijo milijardne odškodnine.
Po uspešnem preobratu je Bolivija sprejela še mnoge ukrepe, ki so bili diametralno nasprotni nasvetom Svetovne banke: nacionalizirala je vse družbeno pomembne institucije in prav s tem dosegla izjemno stabilizacijo ekonomije – zlasti ob globalnem zlomu leta 2008. Evo Morales, eden osrednjih aktivistov v vojni za vodo, je bil izvoljen za predsednika države. Pritiski korporacij se seveda niso nehali, v zadnjih desetih letih, zlasti v tekmi za litij, se vse bolj zaostrujejo. Tudi v Sloveniji moramo poznati te zgodbe, preden se spustimo v gradnjo zasebno ali nacionalno financiranih vetrnih in nuklearnih elektrarn, sežigalnic, industrijskih con, plinovodov, logističnih centrov, nakupovalnih središč …
Dvolične igre, politične in gospodarske, skrivaštvo, oholost, zloba – vse to je v jedru tragedije strahopetnosti in v takih razmerah nam ne more pomagati ne privatizacija ne nacionalizacija. Da ustavimo črpalko bogastva, potrebujemo predvsem pogum. Če ne bomo pogumni, se ne čudimo izbruhu vojne. Vojna je prav tako izraz strahopetnosti, zlasti kadar jo začne (ali podžge) tista stran, ki je mnogo močnejša. Takrat gre za kazanje mišic in izsiljevanje, včasih tudi za sadistično izživljanje. Takšne vojne se v literarni tradiciji povsod po svetu pojavljajo kot kontrapunkt, nosilna zgodba navadno teče v obratni smeri, kajti pravi pogum se izraža takrat, ko stojimo pred močnejšim nasprotnikom in iztisnemo iz sebe zadnjo kapljo moči, spretnosti in izvirnosti, da ga premagamo.
Na tisoče zgodb prikazuje pot moralnega, a šibkega junaka od nemoči do triumfa nad jeklenim zlobnežem. Na desetine različic Davida in Goljata je ugnezdenih v monomit o junakovem potovanju. Junakova naloga ni le obračunati z zlobnežem, ampak voditi revolucijo, ki naredi konec zakrknjenim tradicijam, tako tistim starodavnim kot nedavnim, v katere smo bili posesani, revolucijo, ki prenese moč iz rok tirana v roke takih navadnežev, kot ste vi, kot sem jaz.
Naj gre za vojno za vodo ali za vojno zvezd, strahopetnega skrivanja za ognjeno močjo ne bodo prekinili strahopetneži sami. Uporniki morajo to moč prelisičiti s tovarištvom in pogumom. Njihova moč je le drobec tiranove, zato nujno potrebujejo složnost, družnost, združevanje v zadruge, udarniško požrtvovalnost. Ja, vem, takšni izrazi zvenijo staromodno, a pogum izražamo tudi s tem, da nas ni sram reči bobu bob tudi z besedami, izkopanimi iz davnine.
Ni dovolj, da premagamo zlobneže, nujno je, da z revolucijo spremenimo zakrknjene tradicije, da bodo v prihodnosti služile skupnemu dobremu. Brezplodno se je prepirati, ali je večja tragedija skupnega ali tragedija privatnega, sploh zdaj, ko vemo, da se za vsem tem skriva tragedija strahopetnega. To je, seveda, strašljivo, a tako je tudi edino prav! Pogum namreč ni odsotnost strahu, ampak skrben dialog z njim. Strah je navsezadnje le, kot se je izrazil George Sewell, davek, ki ga vest plačuje krivdi.