Koper: KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2022.
Miklavž Komelj je eden najbolj samosvojih in celovitih samohodcev po slovenskem literarnem polju, saj praktično ni zvrsti, ki se je ne bi loteval na vrhunski ravni. Njegova bibliografija je zavidljiva, kljub temu pa najglobljo sled pušča v poeziji – avtorski in v prevodih – ter v esejistiki, ki prežema tudi njegovo drugo prozno pisanje. Več kot šeststostranska znanstvena monografija Kako misliti partizansko umetnost? (2009) je tako nastala na podlagi običajnega predavanja, pripravljenega v okviru seminarja Refleksije sodobnih scenskih umetnosti; tudi dvesto dvajset strani kulturološke študije Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj (2015) se je razvilo iz predavanja; kratkoprozna knjiga Larvae (2019) vključuje številne filozofske navedke, citate in stranske razmisleke, kar se godi tudi v refleksivnih dialogih romana Skrij me, sneg (2021). Esejizem vstopa v pisanje kot izhodišče za daljšo razgradnjo izbrane tematike ali pa kot slogovna prednost, hiba oziroma gola lastnost Komeljevega leposlovnega zamaha. Toliko več pozornosti si zato zaslužijo trenutki, ko se eseji dejansko pojavijo v zaokroženi knjigi, čemur smo bili priča v zbirki Nujnost poezije, za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado. Žirija je takrat zapisala nekaj, kar se do danes niti ni spremenilo: »Bralec bo težko soglašal z vsemi miselnimi bravurami avtorja, toda užival bo v sozvočju njegovih idej, pa tudi v disharmoniji njegovih miselnih obratov, saj se prav v tem kaže umetnost njegovega peresa. Odlika knjige je tudi to, da združuje svetovljanstvo z domoljubjem in svetovno zgodovino z našim posamičnim trenutkom. Avtor bo bralca knjige do konca presenečal, morda se bo v svojih smelih trditvah zazdel kdaj pretiran, vsekakor pa intelektualno zanimiv in umetniško dovršen.«
Komeljeva samoniklost se izraža tudi v javnem delovanju, saj v intelektualnih krogih občasno dvigne nemalo prahu. Po eni strani piše poglobljene študije o revolucionarni umetnosti in junakih, kakršen je bil španski borec in partizan Franc Rozman Stane, po drugi strani zna nekritično zagovarjati slovensko desničarsko politiko in širiti njene dnevnopolitične objave na družbenih omrežjih. Fascinirajo ga tako komunistični kot fašistični in nacistični vladarji preteklosti kot veliki režimski umetniki, ki so prej ali slej podlegli zgodovini, velikokrat osebnostno obubožali, njihova umetnost pa je ostala v tragičnih vicah zgodovine, kjer si jo redkokdaj in malokdo sploh drzne vzeti pod drobnogled. Komelj s tem nima težav, ravno nasprotno. Njegova arhaično romantična zavezanost vsemu umetniškemu, ne glede na ideologijo, čas in oblast, je tisto, kar vznemirja vedno znova – tudi tiste, ki se s posameznimi mislimi marsikdaj ne strinjajo/strinjamo, ideje, ki ga pri tem vodijo, pa je najlažje izslediti prav v esejih.
Nova zbirka Hierarhija in drugi eseji prinaša devet besedil z zaključnim seznamom virov ter literature. Z množico sprotnih opomb se celota sicer pomika v smer znanstvene monografije, vendar so te opombe bolj stvar sloga in spretnih zastranitev vsebine kot pa dejanske težnje po znanstvenem razširjanju; navsezadnje je osrednja tema vseh devetih esejev umetnost – literarna, likovna in ustvarjalnost na splošno. Kaj bi lahko bilo še bolj abstraktno, mogoče celo bolj dolgočasno od umetnosti, te neoprijemljive sile, za katero se kaj hitro zazdi, da je že davno nehala spreminjati svet, če odštejemo nekatere redke televizijske serije, ki so v sodobnem trenutku postale umetnostni mainstream, pa tudi njih že izpodrivajo divje računalniške igre, v katerih se obrača neprimerno več denarja in so se začele izdajati za umetnost, čeprav se slednje dotikajo sila plaho, le s prstom ali dvema? Pri Komelju nas po svoje navdihuje prav slepota za »sodobno«, »novo« in »aktualno«, slepota na pogon vere v neminljivo moč podobe in besede.
/…/