Miha Mazzini
Dve zgodbi
Pogled
Koncert začnem s skladbo, s katero sem glasbeno izobrazbo končal, z Beethovnovo Bagatelo v g-molu, Op. 119, št. 1. Izpod rok mi steče bolje kot kadar koli, kot da vmesnih, moških let, bi rekla moja mama, nikoli ni bilo. Ne morem odtrgati oči od prstov. Tako živi so, so res moji? Sem bil kdaj tak v celoti? Desnica igra melodijo, levica ohranja red z Albertijevimi basi. Tudi roka, je res moja? Malo prej se je dvignila sama od sebe, ko so se drli “Pianist!, Pianist!” in nas suvali s puškami. Mogoče sta tudi Kurt in Heinz znala igrati, o tem nismo nikoli govorili, a moja roka se je sprožila prva in posedli so me za pianino, posut z ometom in koščki zidakov. “Kontsert! Igrayet!” so se drli. Poročnik me je zgrabil za vrat in začel stresati. “Kontsert … kontsert kaputt, ty …” Z iztegnjenimi prsti levice me je sunil v srce, nato pa si je usmeril kazalec na sence: “Ty … kaputt!” In dodal zvok strela: “Bum!” Strmel je vame: “Ty ponimayesh? Net muzyki … kaputt!” Pokimal sem. Seveda sem razumel: Dokler bom igral, bom živel.
Od Für Elise igram zgolj prvi del, tistega srednjega, težkega, se nikoli nisem zares naučil. Preskočim ga in se lotim zaključka. Za hip pogledam za Kurtom in Heinzem, ki ju brcajo iz sobe, nato se osredotočim na tipke pod seboj. Bele in črne, kot zime tukaj, naše črne postave na beli podlagi. Rafal. Nočem misliti na svoja kamerada, a se ne morem zadržati. Vidim ju včerajšnja, v gozdu, strmeli smo drug v drugega kot v ogledalo, isti obraz, zaradi mraza in lakote smo si postali podobni. Ponovim začetek Für Elise in gledam po prostoru. Morala je biti bogata kmetija. Nasproti mene visi družinska slika. Zaradi dima in prahu le slutim moškega, obkroženega s potomci. V zid blizu vrat je protitankovska granata zvrtala luknjo in odprla pogled v belino, za katero ne vem, ali je nebo ali planjava. Čudno se mi zdi, da sem tako miren. Spomnim se še nekaj Beethovnovih bagatel in jih zaigram, vsako po večkrat. Vojaki so v kotu zakurili ogenj in si na njem grejejo konzerve. Lomijo suh kruh in si kuhajo čaj. Dim nas solzi in včasih kdo zakašlja, globoko pogrklja in mastno pljune. Z dolgimi potegi si čistijo nosove. Poročnik si je prisvojil edini preostali stol in ga prislonil ob zid. Miže sedi na njem in občasno nagne steklenico. Planil bi nanjo in pil, pil, vseeno kaj. Izpod podrte postelje gledajo noge, nekdo jim je ukradel obutev, prsti so črnikasti. Desni kot sobe je teman, poln polomljenega pohištva in zaprt s podrto streho. Ostajam pri Beethovnu. Gigant, ga je imenovala mama. Enkrat celo: “Zver!” Vrata se odprejo, noter pogleda desetnik, zagleda poročnika, že skoraj salutira, vidi zaprte oči in odide. Ne zdi se mu čudno, da nemški ujetnik igra na klavir.
Luknja v zidu se je zatemnila. Prsti me vedno bolj bolijo in vedno pogosteje zgrešim tipke. Nihče ne opazi. Poročnik še kar spi, tisti v kotu večerjajo. Ne ločim med tem, ali sem miren ali otrpel. Vso vojno je že tako. Mogoče vse življenje? Če bi dojel, kaj počnem in kaj počnejo z mano, bi zblaznel.
Friderik Barbarossa, sveti rimski cesar! Uspaval sem se s ponavljanjem njegovega imena in toplina okoli srca se mi je širila po telesu. Dan po sedemnajstem rojstnem dnevu sem se prostovoljno javil. Enkrat tisto zimo, na planjavah Ukrajine, je toploto zamenjal hlad, ki traja in traja, tudi zdaj, ko smo spet tu, kjer smo nekoč že bili. Tja grede smo puščali njihova trupla, ker jih nismo imeli časa pokopavati, izjema so bile ogromne jame, v katere smo streljali tiste, ki so vojno zakrivili, in njihove podčloveške pomagače. Nazaj grede puščamo svoja trupla. Kurt in Heinz sta že prislonjena ob zid, veter ju pokriva s pršičem kot mama doma krofe s sladkorjem. Bolita me hrbet in vrat, ko igram z oteklimi prsti, imam občutek, da jih pomakam v ogenj. Težko ločim telesa od senc. Še bolj kurijo in oči se mi solzijo. Za hip se mi odpre nos, obrišem ga v rokav in se stresem od smradu. Smrdimo mi, smrdi svet. Zaželim si stati sredi planjave in spreleti me obraz enega tistih fantov, s katerimi smo se igrali Achtung, Achtung! Pojavi se za trenutek, utripnem in že izgine. Mižim in igram. Tako sem vadil, kadar je postal vrišč otrok preglasen, zavidal sem jim igro, tekanje, svobodo, jaz pa sem bil ob glasbo privezan z notami, ki so bile videti kot okovi, korakajoči po vedno isti poti. Pri petih je oče najel Frau Brunwiegel, da me je učila uspavanke, in mislim, da me je imela rada, nikoli me ni tepla z ravnilom, s katerim mi je dajala ritem. “Nadarjen je, a ne za vrhunskega pianista,” je rekla očetu, “koncertna zvezda ne bo nikoli, a glasba je tudi tolažba … in druženje.” Še nekaj let ji je plačeval, preden me je vpisal v glasbeno šolo, rekoč: “Mogoče pa res kdaj pride prav.” Tak je bil, vse je kdaj prišlo prav. Mama ni nasprotovala. Šele kasneje, ko so se pretepali na cestah in je vsaka politična stranka imela svojo vojsko, se je, skupaj s svojimi prijateljicami, navdušila nad Hitlerjem in ženske so ga izvolile, kot je pisalo v časopisu, moški so oklevali, kar je ženske utrdilo v prepričanju, da imajo prav. Glasovale so za moškost, za prelepa telesa v neomadeževani nemški pokrajini, za znoj, ki se zalesketa v vzhajajočem soncu, za telesa, ki se med delom združijo v eno, za uniforme, ki korakajo druga ob drugi, za kresove, v katere mečemo knjige, ob tem pa pojemo pogumne pesmi, za pripadnost očetnjavi torej. Tako sem sedmo leto vedno manj hodil h glasbenem pouku in vedno pogosteje na zborovanja Hitlerjeve mladine. Oče je zmajeval z glavo in se umikal v pisarno, kadit in brat, kot bi ga bilo sram, ker ne dosega idealov moškosti, s katerimi so nas obkrožali.
Luknja v zidu začne utripati kot svetleča ameba, zvoki artilerije so oddaljeni, med igranjem jih komaj slišim.
Igram vaje Carla Czernyja. Kot je govorila Frau Brunwiegel, če je bil dober za Liszta, bo tudi zate, dečko. Poročnik se zbudi in pretegne. Nekako okobalasto odide ven, ne da bi zaprl vrata za seboj. Njegov seč puhti in obarva sneg. Vrne se in stopi do mene. Moško me potreplja po rami, “Gut, gut, kaputt,” kima. Pridejo trije vojaki, salutirajo in me debelo gledajo. Poročnik pojasni. Glasno se zakrohotajo in se pridružijo tistim ob ognju. Poročnik se vrne na stol, iz prsnega žepa potegne drobno knjižico in jo bere. Ko obrača liste, vidim, da niso enakomerno popisani čisto do roba. Hočem proč, hočem ven. Preklete Czernyjeve etude! Kot otrok sem jim hotel pobegniti in verjetno so mi željo po begu pustile. Ni se oglasila pogosto, a včasih, ko smo korakali, en organizem pod eno glavo, me je spreletelo, ven, drugam! A sem ostal. Kot sem ostal, ko smo streljali v golo množico, že čakajočo v grobu, skopanem z buldožerji. Tudi takrat sem v sebi zatrl željo biti drugje, oditi drugam. Opravičeval sem samega sebe, če je svet zastrupljen, je itak vseeno, vse je tu in zdaj, drugje ne obstaja. Spreleti me, da sem čisto običajen človek. Raje pripadam še tako strupeni množici kot samevam na zdravi gori. Milosti nismo imeli in ne pričakujem, da jo bodo zdaj naklonili meni. Spet se mi pojavi tisti fant iz Achtung igre. Sredi fraze prekinem Czernyja, vedno sem sovražil njegove izbuljene oči.
Eden od vojakov si dela ležišče v podrtem kotu. Nasloni glavo ob tram in si zvije cigareto. Med kajenjem strmi predse in veke se mu povešajo. Nenadoma se zdrzne, prisluhne in na pol zleze v ruševine. Potegne se ven, stopi do poročnika, salutira in nekaj razlaga. Poročnik pospravi knjižico in sledi vojaku. “Tishina!” se zadere in vojaki odrezano utihnejo. Trenutek panike, kaj naj zdaj? Prsti mi obvisijo v zraku. Poročnik pokaže name z odprto dlanjo. Zavpije in nekaj vojakov priskoči ter začne odmetavati ruševine. Odkrijejo nizka vrata. Izza njih prihaja zateglo cviljenje. Uperijo puške, poročnik pokaže na enega od vojakov, ki odpre vrata. Svinja se požene proti izhodu. Poročnik vpije povelja, vojaki blokirajo izhod, svinja teka in njene oči žarijo v grozi. Vojaki potegnejo bajonete in jo poskušajo zaklati. Žival teče, kri brizga, rdeči krogi se na tleh prelivajo drug v drugega. Traja in traja, preden svinja omaga, vojak skoči nanjo in ji prereže vrat. Družno jo razkosavajo. Poročnik pokaže name: “Muzyka!” Ubogam, in šele ko začnejo plesati, se zavem, da igram Horst Wesell Lied, vojaki pa se krohotajo in plešejo v krogu. Bajonete držijo visoko nad glavami in na njih nabodene prašičje dele. “Na, na, na …” pojejo in se s prostimi rokami tolčejo po stegnih. Moji prsti so se sami odločili za koncert in mogoče so ga s to provokacijo hoteli tudi končati. Ko je skladbe konec, zahtevajo Lili Marlen. Ponoviti jo moram trikrat, nato preidem na popevke.
Moje telo je vedno bolj razboleli klobček živcev in kit. Stresajo me krči in mokroto med nogami začutim, ne da bi se zavedal, kdaj mi je ušlo. Svinjska mast kaplja v ogenj in cvrči v gostih sunkih. Igram Gustafa Gründgensa. /…/