Kristian Koželj z Dušanom Šarotarjem
Koželj: Tvoje ustvarjanje definirata dva temeljna toposa, ki se nenehno javljata v tvojih delih: prekmurska ravnica in neimenovani otok. V kakšnem medsebojnem razmerju sta?
Šarotar: Morje je jezik, ki ločuje in povezuje otoke, naše samote. V svoji prvi objavljeni knjigi, Potapljanje na dah, sem pisal o življenju na otokih, danes se mi zdi, da je to kljub vsemu pripoved o zemlji, prej kot o morju, čeprav sem pisal o potapljanju na dah. Predvsem pa je to knjiga o skrivnosti, mladostno srečanje, slutnja nečesa, morebiti samo temna metafora, ki me vznemirja še danes. V svoji notranji predstavi sem ugledal daljni otok mrtvih, idiličen kraj z vaškim pristaniščem in svetilnikom na hribu, zdaj to isto skrivnost odkrivam tudi tukaj, ko se ob nedeljah potepam po ravnici ali se vozim po goričkih gričih, ki molijo iz megle kot otoki. Vse je vpisano v pokrajino in zakopano vanjo. Med pisanjem Počivališč na poti, ko sem dolgo taval in blodil po otoku in ravnici, sta se oba toposa začela spontano zlivati, stapljati, kot pri fuzijski jedrski reakciji, kar daje jeziku posebno energijo, mnogo večjo in intenzivnejšo, kot pri cepitvi; a to so zares samo notranje pokrajine, narejene iz domišljije in spomina.
Koželj: Mimogrede, namenoma sem uporabil biblično-eksegetski izraz topos kot mesto, kjer se božje približa človeškemu. Bi rekel, da je literatura nujno srečanje vidnega z nevidnim, občutenega s presežnim?
Šarotar: V pesniški knjigi Občutek za veter, ki sva jo sestavila s Ferijem Lainščkom, zapise pa je fotograf Jože Suhadolnik dopolnil z brezčasnimi podobami ravnice, se mi je na koncu poetične slike Vrtinci zapisalo: »Tisti, ki so bili kdaj priče tej lepoti, vedo, da morajo o tem molčati.« Misel poskuša opisati zares neulovljiv trenutek, ko rečni vrtinec vse, kar je bilo na gladini, svetlobo in sence oblakov, potegne proti temnemu dnu, tisto, kar pa je reka dolgo skrivala in nosila v sebi, nenadoma splava na površje. Pripovedovalec, ki opazuje prizor v notranji predstavi, kot v oddaljenem spominu, sluti, da se je zgodilo nekaj usodnega, globokega, čeprav je vse videti povsem vsakdanje, reka teče naprej, tudi ko je nihče ne opazuje. Morebiti je na tem celo nekaj več kot zgolj vrtinec, a za to je treba imeti občutek. Vse se zgodi v pesmi.
Koželj: V tvojem opusu posebno mesto zavzema trilogija, ki jo sestavljajo romani Biljard v Dobrayu (2007), Ostani z mano, duša moja (2011) in Zvezdna karta (2022). Si že od začetka načrtoval trilogijo?
Šarotar: Na začetku ni bilo ničesar. Leta 2007 je izšel roman Biljard v Dobrayu, pripoved, s katero sem reanimiral veliko zgodbo, ki je bila dolgo na robu zgodovinskega spomina in je že tonila v pozabo, o holokavstu v Prekmurju. Ni odveč poudariti, da je bila predvsem moja družinska zgodba tista, ki me je poklicala, kot nagovor mrtvih, predvsem mojega starega očeta po mamini strani, Franca Švarca, ki sem ga kot otrok poznal, se ga spominjal, vendar mi o tem, o čemer sem med prvimi pričel namesto njega literarno pričati, nikoli ni govoril. Zdaj je vse drugače, vsaj tak občutek imam, da se je ta žalostna pripoved, izpisana kot ena sama pesem, dotaknila bralcev ter da v njihovih dušah zdaj odmeva pesniška tišina namesto zamolkle praznine. Ko se je dvignila težka zavesa, polna prahu, strahu, predsodkov, spominov, je popustil tudi urok, kolektivna tesnoba, in vsaj na videz je bilo vse lažje. Tisto malo, kar je ostalo, se je vrnilo v jezik in obnovilo nevidno skupnost. Potem sem čez leta ob neki priliki prav v hotelu Dobray videl redke ohranjene fotografije šalovskega poklicnega fotografa Juliusa Schönauerja, ki mi jih je pokazal profesor Franci Just. Fotograf je imel atelje v Šalovcih na Goričkem, maja 1944 pa je bil z družino skupaj z vsemi Judi deportiran v Auschwitz, od koder se v vas ni vrnil nihče. Na nekaj Schönauerjevih posnetkih, ki jih hrani zbiratelj Mark Krenn, sem prepoznal starega očeta, njegovo tedanjo ženo Rozalijo in enajstletnega sina Evgena, ki sta bila prav tako del šalovskega transporta v uničevalno taborišče. O tem pripovedujem v noveli Ostani z mano, duša moja. Z Zvezdno karto sem zaključil proces žalovanja, tako osebno kot kolektivno, pesem je napisana.
/…/