Klemen Lah
Slika, vredna tisoč besed
Branje v 21. stoletju
Fred R. Barnard, ameriški oglaševalec iz agencije Printers, je sicer na debelo lagal, ko je leta 1921 trdil, da je misel Slika pove več kot tisoč besed (»One look is worth a thousand words«) stara kitajska modrost. Daleč od tega, šlo je za oglaševalsko domislico, ki jo je označil za kitajsko zgolj zato, »da bi jo ljudje vzeli bolj resno« (čez nekaj let jo je, meni nič, tebi nič, označil za japonsko). A to ne pomeni, da nič ne pomeni, da gre za puhlico. Nasprotno, ta modrost se v številnih različicah pojavlja v jezikih povsod po svetu, tudi v kitajskem (»Bǎiwén bù rú yī jiàn« ali Bolje videti enkrat kot slišati stokrat), in sicer zaradi preprostega dejstva – ker drži.
Pomislimo, recimo, na naslednji dve sliki: na sliko nove finske osrednje knjižnice Oodi v Helsinkih in na sliko nove Narodne in univerzitetne knjižnice (t. i. NUK II) v Ljubljani. Na prvi bomo videli stavbo, ki velja za eno največjih arhitekturnih mojstrovin v zadnjem desetletju. Nova knjižnica Oodi, s katero so Finci počastili stoletnico svoje neodvisnosti leta 2017, je zasnovana kot prostor, ki ni zgolj ogromno skladišče za vse izdane knjige in druge pisne dokumente, temveč sodobno in ustvarjalno kulturno središče, ki ljudipovezuje ter jih spodbuja k razmišljanju, izobraževanju, pogovoru in ustvarjanju. Že s samo obliko, ki poudarja odprtost in dostopnost, ter s premišljeno umeščenostjo v prostor – stoji nasproti finskega parlamenta – razkriva zavezanost k najbolj temeljnim demokratičnim vrednotam ter tako opozarja na tesno povezavo med stopnjo bralne pismenosti in stopnjo demokracije. Resnična demokracija, sporoča ta knjižnica, je možna le v deželi, kjer so ljudje dovolj bralno pismeni, da lahko prebirajo gradiva tudi o najbolj zahtevnih temah ter o slednjih tudi razpravljajo. Če ta kamen spodmaknemo, je demokracija samo še privid.
Tako v Helsinkih. Pa v Ljubljani? Tam, kjer bi se morala že desetletja bleščati nova arhitekturna mojstrovina, stoji opuščen makadamski parkplac (lepše besede si ne zasluži), ki bi se morda lahko razprostiral pred kakšno propadlo industrijsko cono – ne pa v središčuprestolnice. Prostor, namenjen Knjigi, je spremenjen v (simbolno) puščavo človeške misli.Sliki o tem, kako visoko oziroma nizko cenimo bralno kulturo v obeh deželah, povesta več kot tisoč besed, če ne celo vsega. Razmišljanje o stanju branja na Slovenskem bi lahko morda celo zaključil na tej točki. Vseeno dodajam še nekaj besed.
Slika ljubljanske makadamske puščave je tudi dobra slika oziroma metafora tega, kar se trenutno dogaja z bralno pismenostjo mladih. Slovenski petnajstletniki so po raziskavi PISA do leta 2018 v bralni pismenosti sicer dosegali skoraj enake rezultate kot leta 2006, a pod površjem je že brbotalo: med letoma 2015 in 2018 je njihov rezultat s 505 točk padel na 495 točk. Takrat so bili še vedno nekoliko nad povprečjem držav OECD, a trend se je že zasukal navzdol. Zadnja raziskava PISA iz leta 2022 je prinesla resnejše opozorilo: slovenski petnajstletniki so prvič zdrsnili pod povprečje OECD – dosegli so 469 točk (povprečje OECD znaša 476), kar potrjuje to, kar učitelji izkustveno opažamo v razredih – bralna pismenost mladih v Sloveniji v zadnjem desetletju nazaduje. In to na vseh ravneh: mladi berejo manj, manj zahtevne vsebine, za knjigo si vzamejo manj časa, vse manj jih odrašča v okolju, kjer bi bilo branje del vsakdana. Na kratko: bralna kultura je v krizi (če ne celo v zatonu).
Da med slikama obstaja skrita povezava, potrjujejo podatki s severa Evrope: Finska že dolgo velja za eno vodilnih držav na svetu po bralni pismenosti (in izobraževanju nasploh). Njihov šolski sistem branja ne obravnava le kot enega izmed učnih ciljev, temveč kot najboljšo pot do globljega razmišljanja, čutenja in razumevanja sveta. Medtem ko Slovenija v zadnjih letih beleži opazen padec in izgublja stik z državami OECD, Finska visoko raven bralne pismenosti uspešno ohranja – prav zato, ker jo gradi na dolgoročni strategiji, ki temelji na bralni kulturi kot skupni vrednoti.
Še ena slika bi lahko o sedanjem stanju bralne kulture povedala več kot tisoč besed – slika otroške knjižne police, te prve knjižne pokrajine, s katero se sreča otrok. Če bi primerjali sliko teh polic pred nekaj desetletji z današnjo, bi opazili osupljivo razliko: police, ki so se še pred leti šibile pod težo knjig, so danes vse bolj puste ali pa jih celo ni več – sodobni otrokneredko prej dobi prvi telefon kot prvo knjigo. Če sploh. Opazna je še ena, bolj nevidnasprememba: nekoč so te police polnile knjižne zbirke, danes pa so na njih posamične knjige z vseh koncev in krajev. Obzorja mladih bralcev so nekoč sistematično in premišljeno širile celovite zbirke, kot so bile Čebelica, Zlata ptica, Sinji galeb ali Odisej; te zbirke še obstajajo, ob njih pa so zrasle tudi nove, kot so Z(o)renja, Miškolinke, Gugalnica, Čudaške prigode, Zvezdogled … Toda nobena od zbirk nima (več) minulega pomena v zavesti ljudi in vpliva na bralne navade celotnih generacij. Njihova celovita zasnova in premišljenost nista cenjeni(razen v knjižnicah, zlasti šolskih, kjer še vedno veljajo za zagotovilo kakovosti); knjižni puzzle otroškega sveta je sestavljen iz zelo različnih, pogosto nepovezanih koščkov. Glede tega v književnosti zasledimo enake trende kot v glasbi: celovite in konceptualne albume so zamenjale posamezne skladbe na pretočnih kanalih.
Roko na srce, tudi grafi in slike otroških polic od drugod ne kažejo boljšega stanja: skrb vzbujajoč upad bralne dejavnosti med mladimi potrjujejo številne raziskave z različnih koncev sveta. Letošnja nacionalna anketa o pismenosti v Veliki Britaniji razkriva, da je delež otrok in mladih, ki berejo iz veselja, strmoglavil na rekordno nizko raven, na 32,7 % (to pomeni 36-odstotni upad v zadnjih dveh desetletjih). Najgloblje je pikiralo vsakodnevnobranje, ki ga med mladimi, starimi od 8 do 18 let, beležijo le še pri 18,7 % – najslabše so jo odnesli fantje med 11. in 16. letom starosti (National Literacy Trust, 2025; NDTV, 2024). Še hujši negativen trend razsaja v Združenih državah Amerike, kjer je število mladih, ki berejo v prostem času, v zadnjih dvajsetih letih upadlo za več kot 40 %. Obsežna raziskava, ki je zajela več kot 236.000 oseb, je pokazala, da so najbolj prizadeti mladi z nižjim družbenoekonomskim statusom, nižjo izobrazbo in podeželani (University of Florida Study, 2025). Zmanjšana bralna dejavnost se odraža tudi v slabših učnih dosežkih. Povprečne ocene bralne pismenosti dijakov so dosegle najnižjo raven po letu 1992. K temu so prispevali številni dejavniki, med njimi pandemija covida-19 in vsesplošna uporaba digitalnih medijev, ki hitro izpodrivajo tradicionalno branje tiskanih knjig (Harvard Gazette, 2025; New York Times, 2025).
Če bi opustošenje, ki ga prikazujejo in napovedujejo te številke, skušali ubesediti v literarnem jeziku, bi to verjetno najbolje zmogel roman Neskončna zgodba Michaela Endejaiz leta 1979. Fantastični roman, ki bi ga pogojno lahko imenovali tudi vojni roman: v njem namreč divja srdit boj, le da se ne bije z orožjem, temveč z domišljijo. Svet Fantázije, brezmejni prostor, kjer prebivajo izmišljeni svetovi, zgodbe, sanje in pozabljene misli ljudi, se počasi razkraja. Po njem se širi nevidna in hladna sila, imenovana Nič – sila, ki ne uničuje z rušilno močjo, temveč s tihim izbrisom in popolno pozabo. Zdi se, da je nič več ne more ustaviti. Še najmanj glavni junak Bastijan, neroden deček, ki se prebija skozi težko življenjsko obdobje. Prizadela ga je prezgodnja materina smrt, zanj (ne) skrbi čustveno odmaknjeni oče, v šoli pa se iz njega norčujejo tako sošolci kot učitelji. Njegov edini otoček miru, kot je v navadi pri takih otrocih, predstavljata branje in izmišljanje zgodb. Nekega dne se zateče v staro antikvarno, kjer mu v roke pride nenavadna knjiga z naslovom Neskončna zgodba. Ko se skrije na šolskem podstrešju in začne brati, se znajde v pripovedi o čudovitem cesarstvu Fantáziji, ki mu grozi uničenje, in o mladem junaku Atreju, odposlancu Otroške cesarice, brezčasnem bitju, ki počasi hira, saj ljudje v njen svet ne verjamejo več. Atrej se poda na dolgo in nevarno pot, da bi našel rešitev, a med potovanjem spozna, da je rešitev onkraj njegove moči. Fantázijo lahko reši le človek iz resničnega sveta; nekdo, ki bo Otroški cesarici dal novo ime in s tem znova ustvaril svet. Bastijan počasi dojame, da je ta človek prav on sam. Knjiga, ki jo bere, bere tudi njega. Meja med zgodbo in resničnostjo se izbriše, branje postane dejanje stvarjenja. Tako Bastijan kot bralec spoznata bistveno: boj izgubimo, ko izgubimo vero v moč domišljije.
Kadar govorimo o najpomembnejših distopijah 20. stoletja, mednje običajno uvrščamo klasike, kot so Orwellov roman 1984, Zamjatinov Mi, Burgessovo Peklensko pomarančo in Huxleyjev Krasni novi svet … A vse bolj se zdi, da bi mednje morali postaviti tudi Neskončno zgodbo – fantazijski roman, ki se z današnje perspektive razkriva kot presenetljivo preroška distopija. Vojna za domišljijo se namreč ne odvija več le v tej znameniti pripovedi Michaela Endeja, temveč tudi v resničnem svetu. Kot da smo se znašli v »resnični Fantáziji«, kot da smo vsi, ki še beremo, postali Bastijani – in kot da je od nas odvisno, ali bomo dopustili, da veliki Nič pogoltne naše domišljijske pokrajine in z njimi tisto najdragocenejše, kar premoremo kot človeška vrsta: zmožnost ustvarjanja boljših svetov. Od sodobnih bralcev, ki še vztrajajo na knjižnih okopih, bo odvisno, ali bo domišljija, iz katere so pognale naše najlepše podobe in vizije sveta, obstala ali pa se bo dokončno umaknila zaslonom ter instantnim, površnim vsebinam.
Najbolj na udaru, na prvi bojni črti, so tisti, ki svojo domišljijo šele razvijajo – otroci in mladina. Če ne berejo, ne izgubljajo zgolj možnosti, da bi širili svoje besedišče in krepilizmožnosti jezikovnega izražanja, precej usodneje je, da se tako prekine povezava z nevidnimi, a mogočnimi koreninami jezika – tistimi, ki segajo najgloblje v kolektivniarhetipski spomin človeštva. Ti izviri nas izpolnjujejo in nam omogočajo, da mislimo, čutimo, ustvarjamo in črpamo iz notranje zakladnice podob, simbolov in pomenov naših prednikov ter tako presežemo čas, v katerega smo rojeni. Branje umetnostnih in neumetnostnih besedil zato ni le šolska naloga, ki jo je treba odkljukati, temveč temeljni gradnik razvejanega miselnega in čustvenega sveta. Kadar otrok bere, se ne učiti misliti le z besedami, temveč v slikovitih podobah, ki mu omogočajo, da prestopi wittgensteinsko mejo, po kateri so »meje mojega jezika meje mojega sveta«. Zmožen je prepoznavati simbolne pomene tudi v najbolj vsakdanjih stvareh, ustvarjati povezave med stvarnim in zamišljenim svetom. Poslušanje zgodb ali branje je tako ustvarjalna vaja, s pomočjo katere razvija zmožnost videti več, kot se kaže na gladini sveta. Če pa ta zmožnost zaradi zgodnje čustvene prikrajšanosti, pomanjkanja varne navezanosti, pretirane rabe zaslonske tehnologije ali jezikovne osiromašenosti zakrkne, svet postane plitek. Vsaka zahtevnejša misel se mu zdi tuja, s težavo sklepa in povezuje, frustracije pa postopoma tako narastejo, da izgubi potrpežljivost za globlje razumevanje.Francoski zdravnik, etolog, nevrolog in psihiater Boris Cyrulnik v knjigi Psihoterapija boga(Modrijan, 2018; prevod A. Zgonik) opozarja, da je tako stanje podobno t. i. mentalni lobotomiji: »Če se otrok ni naučil razumeti, da obstajajo stvari tudi, ko jih ne vidi več, si ne more predstavljati drugega sveta kot tistega, ki ga zaznava. Ujetnik trenutka je, ne more se odzivati na dražljaje iz okolja« (str. 52). V takem stanju, ki ga je povzročilo »čustveno in kulturno pomanjkanje, je brez sanj, da bi jih uresničil, in brez preteklosti, o kateri bi pripovedoval.«
Prav nasprotno se zgodi, kadar je otrok obdan z ljubeznijo in besedami: takrat »pridobi sposobnost, da se reši biološke prisile. Telesno lahko začuti čustva, ki jih izzovejo predstave (risbe, pesmi, filmi, pripovedi ali obredi). Takšno čustveno in verbalno okolje ustvarja nov svet, ki mu je izdatno predstavljen in ga intimno občuti« (str. 53). Prav tu se skriva ena izmed temeljnih razlik med živaljo in človekom: ko žival prvič uporabi orodje, ne živi več »v svetu refleksnega prilagajanja, temveč že v svetu preteklih in prihodnjih operacij. /…/ To pomeni, da obstaja postopno prehajanje od živali, ki preživijo tako, da se prilagajajo trenutnim potrebam, do živih bitij, ki znajo predstavo predelati v obliko podob« (str. 53).
In nič ne krepi predelovanja podob tako dobro kot književnost: kadar otrok posluša ali bere zgodbe in podoživlja dogodivščine literarnih likov, se vanje vživlja, z njimi poistoveti, veseli, trpi, boji, izgublja in raste, se tako na zavedni kot na nezavedni ravni uči empatije, sočutja in razumevanja drugega – svet onkraj sebe spoznava v sebi.
Branje je (u)človečenje, predvsem mala šola sočutja: neznane svetove, ki so nam bili nedosegljivi in tuji, začutimo kot svoje. V digitalnem svetu, kjer so čustva poenostavljena v preproste emotikone, pa je takšno tudi naše razumevanje drugega in neznanega.
Branje je neprecenljivo tudi za duševno zdravje. Pospešena digitalizacija, zaradi katere svet vse pogosteje spremljamo le še prek zaslonov (marsikdo v njem ne živi več, samo še podrsava po njegovi površini), pušča globoke sledi v razvoju otrok in mladostnikov. Številne raziskave kažejo, da čezmerna izpostavljenost zaslonom zmanjšuje sposobnost zbranosti in pomnjenja ter šibi tiste možganske funkcije, ki so ključne za samonadzor, razmišljanje, načrtovanje in osredotočenost. Pri otrocih, ki pred telefoni, računalniki ali tablicami vsak dan preživijo več ur, se povečuje tveganje za motnje pozornosti, motnje spanja, depresijo in razdražljivost. Zaslon ponuja neprekinjen tok dražljajev, zato otrokovi možgani nimajo več časa za tisto, kar jih najbolj (p)oživlja – za sanjarjenje, domišljijsko igro in zamaknjenost. Če so ves čas bombardirani s podobami, se lahko le še odzivajo; premislek, ki potrebuje prostor in tišino, izgine. Dolgčas – eden najpomembnejših motorjev ustvarjalnosti – je izrinjen iz otroštva. Tako svet postaja niz bliskovitih vtisov, ki vznemirjajo, a redko res nagovorijo. Izgubljamo sposobnost razlikovati resnično od lažnega, globoko od površnega, pomembno od nepomembnega. Ogrožena je domišljija – tista notranja sila, ki človeku omogoča ne le sprejemati, temveč tudi soustvarjati.
Posledice Niča, ki nas požira, so vse bolj vidne in zastrašujoče, negativnega vplivapane čuti samo mlajša generacija t. i. digitalnih domorodcev. V svetu, v katerem je možno pritisniti na vse, samo na gumbek za pavzo ne, se izgubljamo tudi odrasli. Stanje dobiva take razsežnosti, da so ga nevroznanstveniki že poimenovali – digitalna demenca. Z njim so sprva opisovali pojav začasnega upada kognitivnih sposobnosti zaradi čezmerne uporabe zaslonov: ko digitalne naprave prevzamejo funkcije spomina, domišljije in načrtovanja, te možganskefunkcije postopoma oslabijo. V slabo uteho je, da je tako stanje reverzibilno: možgani so sicer plastični in sposobni obnoviti te funkcije, če jim damo priložnost za počitek, branje, ustvarjalnost in človeški stik, a kar je zamujenega, je vselej težko docela nadoknaditi (zlasti če se je to zgodilo v otroštvu). S humanističnega in kulturnega vidika zato največja nevarnost digitalne dobe ni v tem, da bi nas stroji premagali, ampak da bi nas nehali zanimati svetovi, ki jih ne moremo prižgati z gumbom ali klikom. Toda tudi digitalni svetovi počasi izgubljajo privlačnost: po spletu in drugod se širi t. i. mrtvi internet. Če je še pred desetletjem teorija mrtvega interneta veljala za prismuknjeno teorijo zarote, lahko danes le zgroženo opazujemo, kako hitro se uresničuje to, kar je bilo napovedano: da bo nekoč celotno medmrežje doseglotočko, ko bodo vso vsebino ustvarjali zgolj boti in umetna inteligenca. In ne samo to: tudi brali in komentirali jo bodo. Po trenutnih podatkih tako napisani članki, novice, objave na forumih, komentarji in drugo dosegajo že skoraj polovico ustvarjenih vsebin in le vprašanje časa je, kdaj bodo to polovico presegli. Kmalu bomo tudi tu lahko opazili upad resničnih bralcev: le koga zanima neustvarjalna in prazna vsebina, ki jo kracajo algoritmi? Če smo do zdaj zaradi hitrega tehnološkega napredka žalovali predvsem za izgubo stika z naravo, bomo počasi začeli žalovati tudi za besedami – tistimi, ki so bile človeškega izvora in so nasneposredno nagovarjale. Za besednimi mostovi, ki so nas povezovali z drugačnimi in neznanimi bregovi. Iz kulture dialoga bomo zdrsnili v kulturo enoličnega ponavljanja in recikliranja že stokrat prežvečenih besedil. Kaj nam bo potem sploh še ostalo, ko bodo obupali poslednji, ki še zmorejo vihteti pero? Nič.
Ne moremo reči, da v zaustavljanje širjenja tega Niča ni bilo vloženega veliko časa in truda. V Sloveniji že več let poteka vrsta pobud, namenjenih spodbujanju branja med otroki, mladimi in družinami. Javna agencija za knjigo (JAK) vodi nacionalni projekt Rastem s knjigo, ki osnovnošolcem in srednješolcem približa sodobno slovensko mladinsko književnost ter jih povezuje s splošnimi knjižnicami. Društvo Bralna značka Slovenije kot eno najstarejših gibanj bralne kulture ohranja branje v šolskem vsakdanu in je med osrednjimi pobudniki Nacionalnega meseca skupnega branja, v katerega so vključeni vrtci, šole, knjižnice, društva, domovi in družine po vsej državi. Vse večji prostor pod soncem pridobiva tudi Noč knjige (JAK in Založba Sanje), ki na svetovni dan knjige povezuje najrazličnejše skupnosti v znamenju branja, ter Noč z Andersenom, čaroben mednarodni dogodek večerno-nočnega branja za najmlajše. Zveza prijateljev mladine Slovenije spodbuja redno bralno rutino s pobudo 10 minut za branje; številne splošne knjižnice izvajajo programe, kot so Bralni nahrbtnik in Pravljični dopoldnevi, v zelenih mestnih oazah poteka Branje pod krošnjami (Divja misel). Pomembno vlogo pri razvoju bralne kulture ima tudi Sekcija za mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisateljev, Vodnikova domačija – Hiša branja, pisanja in pripovedovanja, spletni bralni klub #knjigebrat (Mladinska knjiga) in mednarodni projekt Naša mala knjižica (Sodobnost), mednarodna sodelovanja v okviru mreže EURead, Športajmo in berimo … Pa sem šele začel naštevati. Opravičujem se vsem, ki sem jih izpustil, želel sem le na hitro in na omejenem prostoru pokazati, da živimo v živahni bralni krajini s številnimi strokovnimi knjižnimi projekti, ki jih poganja ljubezen do branja. A ob vsem tem razkošju idej ostaja grenak priokus. Čeprav so ti projekti izjemno dragoceni, vsi skupaj ne bodo dosegli bistvenega premika, če branje ne bo postalo – tako kot na Finskem – skupna družbena vrednota. Dokler bomo skušali zasukati padajoči trend na posameznih ravneh – pa naj bodo ti poskusi še tako dobro organizirani, izvrstno zasnovani in dobronamerni –, ne bomo mogli doseči svojega cilja. Branje ni projekt. Je kulturno dejanje par excellence, najvišji izraz duhovne zrelosti skupnosti, ki razume, da se veličina naroda ne meri po številu novoasfaltiranih cest ali BDP-ju, temveč po bogastvu njegove kulture, jezika, ustvarjalnosti in po moralni pokončnosti. Če tega ne bo, bodo še tako plemenite pobude sčasoma bob ob steno. Le če bo branje znova postalo temelj (slovenske) samopodobe, bomo lahko zadržali širjenje tistega sodobnega Niča, ki je iz Fantázije že segel v našo resničnost.
Kako bomo vedeli, kdaj bo branje – in z njim celotna bralna kultura – ponovno postalo cenjena vrednota? Preprosto: ko se nam bo kot družbi zdelo nujno nadomestiti sliko izpraznjenega makadamskega parkirišča s sliko nove nacionalne knjižnice. S sliko NUK II. Takrat sicer ne bomo mogli reči, da smo praznino, ki se za zdaj nezadržno širi, že premagali, vsekakor pa bo izgradnja NUK II poslala jasno sporočilo, da smo širjenje praznine opazili in da znova cenimo moč besede in človeške domišljije. Da smo spoznali, da za podporo branju ne zadostujejo visokoleteče besede in dejanja zanesenjakov, temveč skupna drža – podpora knjigi na najširši družbeni ravni. Izgradnja NUK II bo tudi priznanje vsem, zaradi katerih smo »stali in obstali« kot narod, zavezan jeziku, kulturi in literaturi, kot narod, ki naj bi imel »prešernovsko kulturo«. Čeprav ne gre za strokovni termin, ampak za metaforičen izraz, ki se je v slovenskem kulturnem prostoru razvil iz razumevanja Prešernovega pomena za slovensko narodnostno in kulturno identiteto, dobro zajame bistvo našega narodnega obstoja – brez knjige nas ne bi bilo. Narod nismo (p)ostali zaradi slavnih vojskovodij, prelomnih bitk ali velike zgodovine, temveč zaradi pomembnih knjig, v katerih smo prepoznali svojo skupno usodo in povezanost – pomen skupne besede. Dolga stoletja je bila naša domovina v naših knjigah, naša moč pa se ni merila v številu topov, ampak v vitalnosti naše jezikovne ustvarjalnosti. In če ta usahne – kaj nam preostane? Topovi?
Za konec. V zadnjih letih smo prelili veliko črnila v razmišljanju o tem, kje in kako naj postavimo spomenik samostojnosti, s katerim bi počastili enega od ključnih trenutkov slovenske zgodovine. Če se resnično zavedamo, da smo narod postali zaradi jezika in da nas brez njega ni, si ne moremo zamisliti lepšega in bolj trajnega spomenika samostojnosti kot novo knjižnico – tempelj znanja, branja in duha. NUK II tako ne bi bil več le arhitekturni projekt, temveč poklon hvaležnosti vsem, ki so nas kulturno udejanjili, in priznanje, da prihodnost slovenskega naroda in države lahko stoji samo na živem jeziku, knjigi in človekovi domišljiji. Ko bo v NUK II stopil prvi obiskovalec, bo nastala ena najlepših slik naše skupne Fantázije. Slike, ki bo povedala več kot tisoč besed.