Jure Vuga
Tri pravljice
Jadrnica, ki je postala gozd
Staro barkačo, ki je nekoč plula po morjih vsega sveta, so zdaj mornarji peljali na zadnjo plovbo. V pristanišču so natovorili zabojnike s čajem in odrinili proti domu. Jadrnica je vedela, da je to njena zadnja plovba, to je razbrala iz besed mornarjev. Slišala je, da bodo kupili novo ladjo, boljšo, hitrejšo. Imela bo motor in propeler in dimnik, iz katerega bodo puhali črni oblaki dima. Izdelana bo iz železa, so govorili. Jadrnica se je čudila tem besedam, saj ni mogla razumeti, kako lahko železna ladja plava na vodi, saj je težka kot kamen. Mislila si je: »Ubožci, saj ne vedo, kaj delajo, nekdo jih je ogoljufal, ko pa se bodo vkrcali na železno ladjo in jo napolnili s tovorom, bo tako težka, da bodo potonili, še preden bodo izpluli. Samo vrv bodo odvezali od pomola in glu, glu, glu, glu …« Jadrnica je v mislih že videla, kaj se bo zgodilo z grdo sajasto železno ladjo.
Najlepše jadrnice smo od nekdaj lesene, sloke, z visokimi jambori …, ne pa iz železa kot žlice in lonci, ali iz porcelana kot čajniki, ali iz opek in kamenja kot hiše. Jadrnica vendar ne more biti iz stekla kot kozarec, saj bi gusarji videli skozi njen trup, ugotovili bi, kaj prevaža, in bi jo takoj napadli. Predstavljajte si jadrnico s steklenimi jambori in jadri, galebi jih ne bi videli in bi se zaleteli vanje. In če bi steklena jadrnica v pristanišču čisto rahlo trčila ob pomol, bi se zdrobila na tisoč koščkov, zato bi morala biti obdana z debelimi, mehkimi blazinami. In če bi otroci s pomola vanjo vrgli žogo ali kamen, bi v njej nastala luknja, kot takrat, kadar se razbije okno. Kako bi jo potem pokrpali?
Ne, ne, to ne gre, ladje morajo ostati lesene, in to je to. Več kot sto let že plujem po morju, in če sem se kdaj poškodovala, nasedla na čer, se obdrsala, so me mornarji zmeraj zakrpali in popravili z lesom najrazličnejših dreves, ki so ga našli v pristaniščih na najrazličnejših koncih sveta. To so bili dedki in očetje teh mornarjev, ki me zdaj nameravajo vreči na odpad kot staro šaro. Mene, ki sem jih videla rasti. Mene, po kateri so tekali in plezali po mojih jamborih kot razposajene mlade opice, se igrali skrivalnice v podpalubju. Zdaj, ko so odrasli, je zbledel njihov spomin na naše skupne dogodivščine. So res pozabili, kako urno sekam tudi najvišje nevihtne valove, so pozabili, da sem jih še vsakič varno pripeljala nazaj domov k njihovim družinam, da jim nikoli ni bilo treba skrbeti in so vedno govorili: Na Mirabeli so naši mornarji varni, še zmeraj so se z njo varno vrnili domov.
Ko je tako tuhtala, je kar naenkrat začutila, da nekaj ni prav. Na njenem boku je popustilo nekaj starih zarjavelih žebljev in ena izmed gredi je začela odstopati prav tam, kjer so jo oblizovali valovi. Jojme, je zavzdihnila, saj ne bom potonila ravno na svoji zadnji plovbi? Čutila je, kako morska voda prodira vanjo in kako teče po njenem boku. Vedela je, da mora takoj nekaj ukreniti, sicer se bo v njej nabralo preveč vode, in če se bo nagnila na bok, bo vanjo pritekalo še več vode čez krov in bo potonila kot kamen.
Prav tedaj je mimo nje priplavala jata delfinov. Jadrnica je nekaj starejših delfinov poznala, saj delfini radi plavajo ob ladjah in skačejo iz vode pred njimi.
»Dragi prijatelji, prosim, pomagajte, deska je popustila in vame vdira voda! Do pristanišča je samo še ura plovbe, a brez vaše pomoči bom prej omagala in me bo skupaj s posadko vzelo morje.«
Delfini so pomigali z repi, zatleskali z jeziki in se s piski in žvižgi takoj sporazumeli, kako bodo pomagali Mirabeli. Usmerjal jih je najstarejši delfin.
»Dva močna delfina naj plavata spredaj, dva močna zadaj, štiri mlade delfinke bodo ladjo podpirale pod trupom, starejši delfini in mladiči naj plavajo zadaj.«
Res so se tako postrojili in ladjo od spodaj tako podprli s hrbti, da se je zdelo, kot da lebdi na vodi. Še nikdar ni tako urno plula. Voda je nehala vdirati skozi razpoko. Za vodo, ki se je dotlej nabrala v trupu, pa so poskrbele podgane, ki so v starih zabojih imele svoja gnezda. Z vsem, kar so našle, so zajemale vodo, z žlicami, konzervami in piskrčki vseh vrst. Z gobčki so si jih podajale v dolgi verigi, ki je segala vse do podpalubja, od koder je zadnja podgana v verigi vodo izlivala skozi okroglo okno.
In tako je jadrnica s pomočjo prijateljev ob ugodnem vetru s poslednjimi močmi zaplula v varen pristan.
Mirabela se ni mogla dovolj zahvaliti delfinom: »Rešili ste mi življenje in za to vam bom večno hvaležna, tega ne bom pozabila.« Delfini so se poslovili, pomahali so z repi in švignili v širno modrino, pri tem pa veselo žvižgali, skakali in se prekopicavali, saj so bili veseli, da so opravili dobro delo.
Mornarji so medtem opazili razpoko v ladijskem trupu in jadrnico so z dolgimi vrvmi zvlekli na suho daleč stran iz pristanišča, na pusto skalovje, kjer ni bilo ničesar, le lep razgled se je odpiral na morje, ki je bilo jadrnici tako ljubo. Sklenili so, da Mirabele ne bodo več popravljali in krpali.
»Počakajmo, da se les osuši, potem pa pod njo nagrmadimo polena in zanetimo ogenj, da bo zgorela v velikem kresu, ki bo segal vse do neba,« so zaključili. In so odšli.
Ko je slišala njihove besede, je jadrnica bridko zajokala. Tako je hlipala in tožila, da se je razžalostil celo oblak. Tudi če je drugod sijalo sonce, je oblak žaloval z Mirabelo in nanjo točil debele krokodilje solze.
Čez čas so se mornarji vrnili in ugotovili, da je les premočen in da jadrnice ne morejo zažgati: »Saj je povsem premočena, les je težak in napit z vodo, še polena so mokra, samo smodilo se bo in nemarno kadilo, pustimo jo tukaj čez zimo, da segnije od vlage in razpade, poleti pa bomo zažgali ostanke.«
Toda zgodilo se je nekaj drugega. Les, iz katerega je bila jadrnica stesana, se je napil deževnice in oživel. Spomladi so iz desk začele odganjati drobne koreninice, ki so segle do tal in med kamni poiskale pot do rodovitne zemlje. Iz delov ladje so pognala olistana stebelca najrazličnejših dreves z najrazličnejših koncev sveta. Kajti stari mornarji so Mirabelo nekoč davno zakrpali z deblom grškega hrasta, libanonske cedre in mehke ciprese, krmilo je bilo izdelano iz angleškega oreha, premec iz dalmatinskega bora, glavni jambor je bil izdelan iz rdečega češnjevega lesa, izrezljane ograje iz voljnega lesa marelice, slive in hruške. In ko so se poleti mornarji vrnili, je namesto razbitin ladje pred njimi stal strnjen gozdiček, v katerem je že zorelo najrazličnejše sadje. Krošnje so dajale zavetje pticam, v podrastju so svoj dom našle podgane, ki so nekoč pomagale rešiti jadrnico. Ko je sadje dozorelo, so se včasih hruške in marelice kot žogice odkotalile po obali navzdol in štrbunknile v morje, kjer so jih s slastjo obglodali delfini, ki so zdaj še radi prihajali v tisti zaliv, v katerem je svoje zadnje zavetje našla lesena jadrnica.