Jana Bauer
Zgodba o Pipetu lisjaku
Nevidni beli lev
Pipe lisjak je v gozdu nabral velik kup storžev. Od nekod je privlekel lepilo, stara lesena kolesa in volan, nekaj desk, blazino, kladivo in žeblje. Lepil je storž na storž, zbijal deske, ravnal volan in meril kolesa. Jež je z zanimanjem opazoval, kako nastaja Pipetov dirkalnik. Krasno sta se imela, dokler ni prišel slon.
Pipe ga je vprašal, ali mu lahko pridrži dirkalni avto, da pregleda podvozje. Slon je privolil. Ko sta končala, je slon sedel na štor ter globoko vzdihnil.
“Vesta,“ je začel in obmolknil.
“Čudna, šmentana reč,“ je spet zamencal, si povrtal po trobcu in tlesknil z jezikom. Jež ga je sumničavo opazoval.
“Za leva gre,“ je na lepem izustil.
“Pravega leva?“ je vprašal jež, medtem ko se je Pipe lisjak ukvarjal z zadnjim levim odbijačem.
Slon je skomignil. “Ne vem, kako zelo pravi je. Je pa nadležno, če te je ves čas po malem strah. Razumeta?“
“Pipe morda razume, jaz pa, no, nič ne obljubim,“ je zadrobencljal jež in se živčno ugriznil v tačko.
Slon je zavzdihnil. “Tri dni nazaj se je zgodilo. Ribal sem pod, ko je nenadoma vstopil.“
“Lev?“ je začudeno vprašal jež in za vsak primer stopil korak bliže k Pipetu.
Slon je prikimal. “Najprej sem zagledal njegove bele tace. Kajti bil sem na kolenih, ribal sem pod, v trobcu sem imel krpo.“
“Levi nimajo belih tac,“ je ugovarjal jež.
“Ta jih ima,“ je zatrdil slon. “Pa to sploh ni najbolj čudno.“
“Ne?“
Slon je odkimal. “Vstal sem in vprašal, kaj želi.“
“Pa?“
“Nič,“ je odvrnil slon, “ne bu ne mu ni rekel, le do zofe se je sprehodil in se zleknil na pod. Pa tudi to ni najbolj čudno.“
“Bil je lev, ki očitno ni iz tega gozda, bil je bel in niti pozdravil ni,“ je vznemirjeno zapiskal jež, “kaj bi bilo lahko še bolj čudno?“
“Tisti hip je vstopila lisica, prišla si je sposodit lonček mleka.“
“To pa res ni čudno, “ si je oddahnil jež. “Lisica si vsak dan od koga kaj sposodi, pa nikoli ne vrne.“
“Stopila je mimo leva, kot da ga ni,“ se slon ni dal motiti. “Ko sem ji to omenil, je rekla, da lažem in da če ji pač nočem posoditi mleka, tudi prav.“
“Ni ga videla?“
Slon je odkimal. “Užaljena je odšla, šel sem za njo, da bi ji pojasnil, in lev mi je sledil.“
“Ali ga je lisica potem končno zagledala?“ je ježa stiskalo v smrčku, tačke je imel mokre od strahu.
“Ne. Pa tudi medved, ki je prišel mimo in se ustavil tik ob levu, ga ni videl,“ je žalostno zavzdihnil slon. “Prosil sem leva, naj odide. Zavpil: Izgini, mrcina! Nič ni pomagalo. Bolj se je ustrašil medved, ki jo je popihal. Lev pa se ni premaknil niti za centimeter.“
“Je lev zdaj s tabo?“ je vprašal Pipe lisjak in odložil izvijač.
“K-k-kaj g-g-govoriš,“ je zajecljal jež, “seveda ni!“
“Tamle pod smreko leži,“ je prikimal slon. In jež je potisnil tačko v Pipetovo roko.
Pipe je stopil proti smreki.
“Nikar,“ ga je opozoril slon. “Šavsne. Če mu stopiš na rep ali na taco, prav grdo šavsne.“ Pomasiral si je sprednjo nogo, kjer se je še svetil odtis levovih zob.
“Slišiš,“ se je jež z vso težo obesil na Pipetovo roko, “lahko te poje.“
Slon je nekoliko vztrepetal, se zbral, globoko zajel sapo in se zazrl Pipetu lisjaku naravnost v oči. “Če kdo, potem te tega leva reši Pipe lisjak. Tako sem si rekel.“
“To je res,“ je menil jež, ponosen na prijatelja. Lev mu ni bil niti najmanj všeč. Kar tako pride in slonu ugrabi dan. Lahko bi bil kak pomemben dan. Kaka obletnica na primer, ko imaš že tako dovolj dela s prijatelji in sorodniki. Briga njega!
“Si mu že skušal pobegniti?“ je po razmisleku vprašal Pipe.
Slon je žalostno povesil ramena. “Hiter je. In ve, kje živim.“
“Res nadležno,“ je zavzdihnil jež in slon se je še bolj pogreznil vase.
“Prezvijačiti ga bo treba,“ je čez čas rekel Pipe.
In jež se ne bi mogel bolj strinjati z njim. Da bo le končno ta levjesrčna grožnja odpravljena. A kako prezvijačiti leva? In to še nevidnega! Kaj tako zvijačnega si lahko izmisli le Pipe lisjak.
In Pipe se je res nečesa domislil, nečesa, česar lev ni smel slišati, zato je to zašepetal slonu v uhelj. Ježa je dajala silna radovednost, vprašal pa ni, kajti če bi ga beli lev slučajno zasačil in skušal od njega izsiliti načrt, potem je bolje, da ničesar ne ve. Tako se bo nevidna mrcina obrisala pod belim smrčkom. Jež mu ne bo izdal niti besede.
Medtem je slon skočil domov po rjuho.
Pipe je stopil do srake. Jež je drobencljal tesno za njim.
“Kaj je že spet?“ je zakrakala sraka. “Ničesar nimam, sploh pa nimam ničesar, kar bi lahko komu posodila. Malo prej mi je lisica odnesla zadnji lonček mleka.“
“Nikoli ti ga ne bo vrnila,“ je pisknil jež.
“Kaj hočeš? No, reci že! Nimam časa za traparije!“
“Mislil sem, da bi pela,“ se je namuznil Pipe, “slišal sem, da lepo poješ.“
“A da bi pela?“ je sraka v trenutku postala prijazna. “Seveda, pojem pa lahko.“
Pipe je med potjo razložil sraki, da bo slon nekaj časa v ilegali pri starem jazbecu, tačas pa se bo lev naveličal in odšel. Jež je bil vesel, ker za besedo ilegala še ni slišal in tako ne bo mogel ničesar izdati, če ga lev slučajno zasači. Edino to ga je skrbelo, da ne bi lev, ko se bo naveličal čakati na slona, prišel k njemu. Kaj če bi si za vsak primer od jazbecasposodil ilegalo?
“Ampak kako jo bom privlekel domov? “ si je mrmral. “Ilegala mora biti nekaj ogromnega, če lahko vanjo zleze cel slon. “
Pri Pipetovi hiši jih je že čakal slon z rjuho.
“Kje je lev?“ je Pipe tiho vprašal slona. Slon je komaj opazno pomignil proti smreki. “Dobro,“ je prikimal Pipe in skupaj z ježem sta veliko belo rjuho raztegnila med slona in leva. Sraka je zapela. Na tisti strani je pela, kjer je bil lev. Da bi ga zamotila. Da bi se slon tačas izmuznil.
“Hej,“ je Pipe dregnil slona, “pojdi zdaj.“
“Mašina,“ je bil slon popolnoma očaran. “Nisem vedel, da poje tako silovito. Iz globine.“
“Greš ali ne?“
“Samo še minutko.“
“Pohiti.“
Sraka je pela do mraka.
“Samo še to pesem,“ je slon zastokal vsakič, ko ga je Pipe dregnil.
Na koncu se je sraka priklonila in odletela domov. Slon ji je navdušeno ploskal. Morda ji je ploskal tudi lev, a tega ni bilo mogoče slišati.
“Tole se ni ravno najbolje izšlo,“ je oklevajoče rekel slon in zložil rjuho.
“Bi rekel, ja,“ je pripomnil jež.
Pipe je zavzdihnil. “Izdelal bom kletko, leva bomo ujeli in ga poslali v živalski vrt.“
“Ampak,“ se je ustrašil slon, “kako bodo v živalskem vrtu vedeli, da je lev, če ga ne bodo videli?“
“Napisali jim bomo sporočilo,“ je predlagal Pipe.
“Vseeno ga ne bodo videli,“ se je uprl slon. “Kaj če bo nesrečen? Tako nesrečen, dabo nehal jesti.“
“Ali dihati,“ je pripomnil jež.
“To bi bilo strašno,“ se je zgrozil slon.
Pipe lisjak se je popraskal za ušesom na kapuci.
“Veš kaj,“ je vskočil jež, “tudi ti, slon, bi moral z njim v živalski vrt.“
“Jaz?“ se je zatresel slon. “V kletko?“
Pipe je odkimal. Nekaj časa so turobno molčali, potem pa je Pipe rekel: “Morda, slon, pa bi lev lahko ostal? Nikomur noče nič žalega.“
“Razen, če mu stopiš na rep,“ ga je dopolnil jež.
“In nobenega hrupa ne zganja,“ je pohvalno prikimal slon, ki je začutil neznansko olajšanje. “Hvala, Pipe,“ je močno objel lisjaka, “vedel sem, da boš našel rešitev za mojega leva.“
Slon se je zadovoljno odmajal domov. Lev pa za njim.