Igor Šmid: Zevajoče praznine

Ali bo človeštvo srečnejše v virtualnem svetu?

1.

Oblikovanje posameznikove osebnosti je vseživljenjski proces. Najbolj intenziven je takoj po rojstvu, danes pa vemo tudi, da se že zarodku v zavest/podzavest vtisnejo nekateri vzorci, ki imajo izvor v izkušnji, pridobljeni v maternici. Zgodnje obdobje po rojstvu je z vidika oblikovanja otrokove osebnosti najpomembnejše, saj se ga pozneje ne da več zadovoljivo nadoknaditi. V tem obdobju se možgani razvijajo s presenetljivo silovitostjo. Ker so v tem obdobju popolnoma odvisni, vztrajno iščejo stik z osebo, ob kateri se počutijo varne. Za kvaliteten razvoj osebnosti je v tem obdobju ključen hiter in ustrezen odziv staršev na otrokove signale. Le v takem sožitju se njihovi možgani in nevroni razvijajo in mrežijo na optimalen način.

Za vzpostavljanje ravnovesja je zelo pomemben usklajen in primeren ritem spanja, budnosti, prehranjevanja in telesne nege. V nadaljnjem razvoju se postopoma zmanjšuje čas spanja in povečuje čas budnosti. Še pred okolico otrok najprej spoznava lastno telo. Preko gibalnega razvoja si omogoči opazovanje in odkrivanje zunanjega sveta. Otroci so izvrstni in vztrajni opazovalci ter ob tem imitacijski učenci. V tem obdobju so starši njihov vzor, kar se prek naravne želje po posnemanju vtiska v njihovo bit. To je izvrstna priložnost za pripustitev otroka k vsakodnevnim opravilom, saj želi biti dejaven in pripadati, s tem pa se pospeši razvoj zrcalnih nevronov, ki so med drugim tudi nosilci sposobnosti govora, razumevanja in empatije. Še posebej empatija igra ključno vlogo pri veščini sobivanja, saj omogoča sprejemanje in umeščanje čustev, dejanj, potreb in želja drugih.

S prebujajočo se zavestjo se otrok vse bolj zaveda samega sebe, svojih čustev in zunanjega sveta. Nekateri to opisujejo kot psihološko rojstvo. Odpre se mu čudovit svet domišljije, kreativnosti in sanjarij. Preseže fazo posnemanja in se z izzivi sooča na lasten način. Neustavljivo ga privlačijo zgodbe, ilustracije, ustvarjanje, gibanje, petje, raziskovanje in seveda različne igre. In če ne že prej, se v tem obdobju sreča tudi s tehnološkimi »igračami«. To je povsem nov moment v razvojnem procesu otroka. Zaslonske tehnologije so lahko ob pravilni uporabi zelo koristen dodatek k razvoju spretnosti in znanj, saj z njimi razvijajo veščine, ki jih bodo pozneje s pridom uporabili. Poleg mnogih drugih pasti pa je zaradi izredno občutljive zgodnje faze razvijajoče osebnosti še posebej nevarno dejstvo, da izkušnje, ki jo doživljajo z njihovo pomočjo, niso sposobni ločiti od realnosti.

Posebej skrb vzbujajoča je obsežnost trenda bega v virtualnost. Tam na otroke prežijo plenilci v obliki vabljivih platform, igric in videovsebin, katerih glavni cilj je, da uporabnika pritegnejo in zadržijo aktivnega čim daljši čas ter hkrati od njega pridobijo čim več informacij, ker v ozadju lastniki teh ponudnikov s tem povečujejo svoj dobiček. Otroci so idealne tarče, saj še nimajo razvite kritične presoje, poleg tega pa so v razvoj programov vključeni vrhunski strokovnjaki s področja vedenjske psihologije in sociologije, ki s pridom izkoriščajo specifiko človeške psihe in predvidevajo ravnanja uporabnikov za svojo korist. V tem neenakopravnem duelu je otrok popolnoma nemočen. Poleg prekomerne uporabe zaslonske tehnologije, ki povzroča številne negativne posledice (prevelika teža, odvisnost, pomanjkanje socialnih veščin), je po mojem mnenju še bistveno bolj skrb vzbujajoč prenos oblikovanja osebnosti ter izkustvene sheme posameznika iz lastne dejanske stvarnosti v virtualno. To dejstvo generira vedenjske motnje v obliki pretiranega individualizma, nesprejemanja odgovornosti za lastna dejanja in izrazito pomanjkanje empatije. Zelo zgovoren je podatek, da se je sposobnost empatije pri otrocih in mladini izrazito zmanjšala po letu 2000. Alarmantno je tudi dejstvo, da se vztrajno niža starost otrok, ki imajo stalen dostop do zaslonske tehnologije. Temu trendu nekritično sledijo tudi razvijalci programov, ki prilagajajo produkte vse mlajšim skupinam otrok.

Že ime proizvodov enega od vodilnih ponudnikov zaslonske tehnologije izrablja zlovešči potencial jaza. Poleg tega se ustvarjalci virtualnih okolij zelo dobro zavedajo pomena cone udobja posameznika, v katerem se počuti dobro in varno, zaradi česar ga lahko v njej zadržujejo dlje časa, hkrati pa ima uporabnik možnost z enim klikom kadar koli izključiti potencialno neprijetno izkušnjo. Otrokom v virtualnem svetu umanjkajo nujno potrebne izkušnje pri soočanju z neprijetnimi situacijami, s katerimi se bodo morali spopadati v poznejšem življenju, a zanje ne bodo ustrezno opremljeni. S tem je tesno povezana sposobnost za prevzemanje odgovornosti, prav tako žrtev bega, ki ga omogoča en klik. Z vzpostavitvijo osebnega profila se uporabniku na platformah daje možnost izgradnje likov in osebnostnih lastnosti po lastnih željah, ki z dejanskim stanjem nimajo prav veliko skupnega. Z uporabo filtrov lahko poljubno spreminjajo zunanjost, skozi zgodbe in objave pa se v pretežni meri zrcali močno polepšan svet posameznika. Ker je človeška nrav podvržena zatiskanju oči pred resnico in laganju samemu sebi, uporabnik skozi to prakso namesto ponotranjenja namišljenih osebnostnih lastnosti zgradi virtualno podobo in življenjski slog, ki ga ustvarja v navidezni resničnosti, torej zunaj sebe. V tej praksi je tako prepričljiv in vztrajen, da začnejo v njegovi zaznavi postopoma prevladovati videz in osebnostne lastnosti, ki jih je zgradil v virtualnem svetu, saj le-te po vseh kriterijih zasenčijo realnost. Poleg tega všečki poskrbijo za prijeten telesni odziv. Krog je sklenjen in želja po nadevanju virtualnega jaza v navideznem svetu prevlada nad željo po dejanskih doživetjih in soočanjih z izzivi v realnosti.

Pretirano permisivna vzgoja, izogibanje ali nezmožnost staršev, da svojim otrokom namenijo znatnejši del svojega že tako skromnega prostega časa, v katerem bi gradili trdne vezi in oporo za soočanje z izzivi sodobnega časa, samo še pospešujejo splošen trend bega otrok in mladostnikov v virtualni svet. V njem so lahko v hipu kjer koli in kdor koli v katerem koli času. V tem svetu ni fizičnih in fizikalnih omejitev, če dobro premislimo, pa tudi moralnih omejitev in sicer vrednostnih sistemov ni. Pravzaprav ni meja. Vsekakor zelo privlačno. Problem je v tem, da otrok in mladostnik za uravnotežen razvoj lastne osebnosti nujno potrebujeta meje, znotraj katerih se počutita varno, ki jima dajejo oporo za izgradnjo sistema vrednot in motivacije in so na neki način kot struga reki. Iz prakse vemo, da pomanjkanje meja vodi v razvoj osebnostnih in vedenjskih motenj, ki močno zaznamujejo posameznikovo življenje.

Ta problematika je v času pandemije in zapiranja družbe eskalirala prek vseh dotlej poznanih meja. Otroci in mladostniki so bili dobesedno porinjeni v šolanje na daljavo. S tem se je čas, ki so ga preživeli pred ekrani, podaljšal za nekaj ur dnevno. Nesebičen trud in vztrajno delo redkih posameznikov in organizacij, ki so pred tem opozarjali na nujno potrebo po omejevanju časa, ki ga otroci preživijo pred ekrani, se je sesul sam vase. Z manjšimi presledki je ta situacija trajala dve leti. Nihče pravzaprav ne more predvideti vseh razsežnosti posledic tega mega eksperimenta, ki se bodo šele pojavljale in krojile življenja v prihodnje. Je pa že na dlani, da se je zelo povečala anksioznost ter je bil zabeležen padec zmožnosti koncentracije med mladimi. Vzrok za slednje je najverjetneje v dlje časa trajajoči preobremenjenosti senzorjev za sprejem in obdelavo dražljajev oziroma ekscesna stimulacija. Najuspešnejše spletne platforme se zelo dobro zavedajo skrajševanja zmožnosti ohranja koncentracije uporabnikov in temu prilagajajo maksimalno dolžino vsebin, ki so omejene že na vsega nekaj sekund. Ob dejstvu, da je stanje nenehnega strahu in izčrpanosti idealna podlaga za manipulacijo in vtiskanje podatkov z natančno določenimi cilji, pa nas lahko samo zmrazi. Zelo povedno je tudi dejstvo, da je število zasvojenih s sodobnimi tehnologijami že preseglo število odvisnikov od klasičnih drog.

Zato se ni treba vprašati, ali bo življenje otrok in mladostnikov lepše in srečnejše v prihajajoči prevladi virtualnega sveta nad realnostjo. Le-ta jih oropa pristnega stika s sočlovekom, sposobnosti empatije, prevzemanja odgovornosti, lepote občutkov v pričakovanju nečesa, palete občutenj v povezavi z dejanskimi doživetji, pravzaprav jih oropa človeškosti. Ta trend je ireverzibilen in ob treznem premisleku popolnoma razumljiv. Otroci in mladostniki bežijo v vzporedni svet, saj v njem najdejo nezapleten in nekritičen način preživljanja prostega časa, navidezno potrditev in instantno izpolnitev vseh želja ter se hkrati izogibajo neprijetnim izzivom, ki jih čakajo v realnosti. Nosilcem moči in velikim magom korporativizma pa nadvse ustrezajo nastajajoči osebki s tisočimi navideznimi prijatelji in zajetnim košem všečkov, katerih profil je nerazmišljujoč, nekritičen potrošnik, v katerem algoritmi poskrbijo za ustvarjanje vedno novih potreb po stvareh, ki jih sploh ne potrebujejo. Iluzorno je pričakovati, da jim bo virtualni svet ponudil toplo dlan, polno sočutja, ki bi zapolnila zevajoče praznine. In kdo jim jo bo?

/…/