Izredne pošiljke

Tretjo prozno knjigo Boruta Goloba bi glede na predhodni, Smreka bukev lipa križ in Raclette, težko označili kot presenečenje, v pripovednem načinu je podobno surova, tudi obešenjaška, spolno izrecna (prostaškosti se izogiba), hlamudravo intelektualistična in pristno pocestna. Tudi tokrat v branje dobimo okruške osebne zgodbe in nemara še več miselnih lupingov v globalno in lokalno

»Prehod od mitološkega k racionalnemu mišljenju nikoli ni bil zaključen, tako kot še danes ni popolno človekovo nadziranje narave. Ob vsem tehničnem napredku, ki je daleč prehitel evolucijo, je psihofiziološki model človeka ostal praktično tak, kot se je izoblikoval v obdobju 30.000 do 8.000 pr. n. š. (…) Človekov kognitivni sitem in njegov način simbolnega

Kratkoprozna zbirka Eve Markun je na lanskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta, že pred tem pa je bila oklicana za najboljšo zbirko kratkih zgodb v okviru festivala Novo mesto short. Avtorica je med platnice ujela zares pestro menažerijo, bogato zbirko živih tujih, divjih živali za razkazovanje (kot pove slovarska definicija na začetku

Podaja v prazno je druga esejistična zbirka Boštjana Narata, v njej najdemo besedila, ki so nastajala med letoma 2014 in 2018 za različne medije (največ za Delo), ob različnih priložnostih, iz različnih notranjih ali zunanjih vzgibov. »Napaberkovanost« je vedno pogostejša praksa vedno več esejističnih zbirk in obravnavana v tem smislu ne izstopa. Včasih lahko takšen

»Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere krepko prek sto kilometrov skupnega vzpona. Desetine kilometrov potrebuješ, da jih prehodiš.« Takšna je tudi ameriška Apalaška pot, ki jo je kot prvi Slovenec prehodil Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, urednik in prevajalec (ja, tisti, ki je prevedel Harryja Potterja,

O knjigah, kot je Črna vrana, je težko pisati. Predvsem zato, ker s svojo sporočilnostjo ter poudarjeno spoznavno in etično komponento, ki so na sploh značilne za mladinska literarna dela s problemsko zasnovo, še posebej deklarirano silijo izmed platnic v resničnost, v življenje z vsemi njegovimi temnimi platmi. Tokrat so se v roman Janje Vidmar

Peta knjiga literarnega kritika, esejista, urednika in prevajalca Urbana Vovka Kdo drug in kje drugje se od zanimivega kratkoproznega ekskurza, ki si ga je avtor privoščil z leposlovnim prvencem Garaže (2015), znova vrača k esejistično in kritiško naravnanim zapisom. Če upoštevamo avtorjevo več kot dvajsetletno aktivno recenzentsko udejstvovanje, Stritarjevo nagrado (2002) in vodenje delavnic s

Zbirka Kozjeglavka Zarje Vršič je eden zanimivejših kratkoproznih prvencev, ki nam jih je v zadnjem času ponudil domači literarni prostor – o zbirki Menažerija Eve Markun (2017), ki je na lanskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta, smo na teh straneh pred časom že pisali, tukaj pa jo omenjamo tudi zato, ker je