Borko Tepina
Slikanica kot celostni projekt
O razmerju med sliko in besedo
Naj takoj na začetku v zvezi z oblikovanjem oziroma likovno platjo slikanic opozorim na nekaj temeljnih dejstev, na katere se pogosto pozablja, so pa izjemno pomembna za uspešno produkcijo in predstavitev slikanic, tako v javnosti in v medijih kot na policah knjigarn in knjižnic. Vsaka slikanica je sestavljena iz dveh vrst znakov: arbitrarnih in nearbitrarnih. Arbitrarne so črke, nearbitraren je njen slikovni del.
Slikanica, tudi tista brez besed, ima naslovnico, ki največkrat sega prek celotnega ovitka – slikovni izraz kot celota mora biti dovolj jasen –, in na naslovnici je obvezno natisnjen naslov. Naslov je izjemno pomembno sporočilo, včasih krajše, včasih malo daljše, je nekakšen logotip slikanice, prvi stik z njo, najpomembnejše pa je, da je berljiv. Pri tem ne mislim na to, da mora biti naslov izpisan s povsem preprostimi črkami. Lahko je oblikovan in sestavljen iz različnih tipografij, lahko vsebuje kombinacijo črk, večjih, manjših, napisanih z roko. Problem se pojavi, ko naslovnico prenesemo v druge medije, ko gre za predstavitev slikanice v različnih publikacijah, tiskanih in netiskanih, v digitalnih in analognih medijih, v projekcijah, na plakatih, v katalogih in zelo majhnih kataloških publikacijah, takrat se pojavi problem vidljivosti. Naslov v naravni velikosti je še mogoče prebrati, v majhnih priložnostnih zloženkah že več ne. Še posebej, če je objava črno-bela, se barvni odnosi zreducirajo na sive tone; kar je na naslovnici, predvsem zaradi živih barv, kontrastno, se v črno-beli izvedbi (včasih pa že v barvni) pri pomanjšavi povsem izgubi. Vijoličasta in rumena sta svetlobno še zelo kontrastni, rdeča in zelena ne.
Danes, ko ne izhajamo več iz diapozitivov (foto prosojnic), je to še posebej pomembno. Diapozitiv je analogni medij, ki ga je kadar koli možno primerjati s skeni in korigirati z računalniškimi orodji. Slika na računalniškem zaslonu pa je odvisna od kalibracije zaslona, zato je treba pred tiskom material sprintati v največji možni kvaliteti in si pomagati s predlogami, ki simulirajo tisk. Potem je tu še svetlobno RGB (red, green, blue) barvno mešanje na zaslonu, ki v mnogočem odstopa od CMYK (cyan, magenta, yellow, key) barvnega mešanja v tisku.
V oblikovnem smislu je treba izbrati primerno tipografijo, ki se mora dovolj jasno “odlepiti” od podlage, še posebej če je pod tipografijo ilustracija. Pogosto se naslovi “izgubljajo”, v takih primerih lahko tiskani naslov nadomesti vroči tisk, pritisnjena zlata, bakrena (bronca) ali srebrna folija, UV-lak … Ampak to lahko močno spreminja tudi nagovor, vizualno sporočilo, ki se ne sklada vselej z likovnim in vsebinskim konceptom slikanice, pri pomanjšavah za katalog pa takšni posegi tudi ne pridejo do izraza.
Naslovnica je za knjigo to, kar je Oscar Wilde predstavil kot prvi resen korak v življenju: dobro zavezana kravata. Nato, oziroma že hkrati s tem, pridejo na vrsto izbor črk v notranjosti slikanice, način postavitve, izrezi in kompozicija ilustracij. Seveda se tukaj igra črk(ovnega dela) in slik(ovnega dela), tipografije in samih ilustracij lahko nadaljuje, nobenih togih pravil ni, vse je v rokah invencije in dobrega sodelovanja med urednikom, ilustratorjem, piscem in oblikovalcem. Pravila, ki sem jih omenil malo prej, pa so načeloma podobna: med arbitrarnimi zapisi, tipografijo in nearbitrarnim slikovnim delom mora obstajati tudi likovno sorazmerje, likovni dialog.
Martin Salisbury sodobne slikanice obravnava tudi kot poslednji branik oblikovanja vizualnih sporočil srednjeveškega tipa, ko še ni bilo tiskanih knjig in je bila freska s prizori (brez besed) zaradi nepismenosti edini način pošiljanja množičnih sporočil in izobraževanja ljudi. Maria Nikolaeva in Carole Scott govorita o slikanici kot kombinaciji dveh nivojev komunikacije, verbalnega in vizualnega, konvencionalnega in ikonskega branja znakov. Ikono ali ikonsko, reprezentacijsko branje utemeljita kot neposredno (vizualno) reprezentacijo tega, kar slika(nica) označuje, pri čemer je označevalec istoveten z označenim. Kot primer takšnega ikonskega označevanja navedeta ikono za print na računalniku, ki ga na računalniškem zaslonu označuje drobna sličica printerja, saj za razumevanje te sličice ni potrebno nobeno posebno znanje.
/…/