Vinko Möderndorfer
Družina
Tragikomična igra v 29 slikah
Mojster, kaj je življenje? je vprašal učenec Simon. Miza, stol in postelja, je odgovoril rabin. Stol, na katerem počivamo po trdem delu. Miza, za katero se skupaj odločamo o življenju. Postelja, v kateri delimo ljubezen. Če imamo to troje, imamo življenje, se je nasmehnil modri rabin Ben Guarion al Sahli.
Talmud, Knjiga o življenju
Družina ni slaba, odločitev za družino je slaba.
- Strindberg: Oče
Imaš ženo, imaš otroke, imaš službo, imaš avto, imaš hišo v predmestju. Kaže, da boš umrl srečen, da bodo tvoji otroci jokali na pogrebu in da bo sosedom žal, da te ni več.
- Blatnik: Saj razumeš?
OSEBE
ON
ONA
HČI STAREJŠA
SIN MLAJŠI
NJENA PRIJATELJICA
NJEGOVA MAMA
SODELAVEC
FANT
STARI PROFESOR
NJEGOV MRTVI OČE
1.
V kuhinji.
Družina za mizo. Čas kosila.
On. Ona. Hči starejša. Sin mlajši.
V tišini jedo juho. Sin mlajši sreba.
Srebanje.
On nenadoma odloži žlico. Zazre se nekam v prazno. Nekam daleč.
Ona ga pogleda. Odloži žlico. Nekaj časa ga gleda.
ONA: Kaj?
On zre v prazno.
ONA: Kaj!
On zre v prazno.
Čez čas.
ON: Rad bi …
Ona ga gleda.
ONA: Ja?
On zre v prazno.
ONA: Ja!
On zre v prazno.
Čez čas.
ON: … nekaj povedal.
Ona ga gleda.
ONA: Otroka, ata bi rad nekaj povedal.
Otroka nehata jesti.
Vsi ga gledajo.
On odmahne z roko.
ON: Nič.
On jé naprej.
Vsi jejo naprej.
2.
V spalnici.
Ona v postelji. Očala na nosu. Lista revijo.
On pride iz kopalnice. Sezuje copate. Jih poravna. Uleže se v posteljo.
Ona ga pogleda.
On strmi v strop.
Čez čas.
ONA: Ja?
On strmi v strop.
ONA: Bi mi rad nekaj povedal?
On strmi v strop.
Ona ga gleda.
Čez čas.
ONA: Jaz bi ti rada nekaj povedala.
On strmi v strop.
Čez čas.
ONA: Pravim, da bi ti rada nekaj povedala.
On ugasne luč na svoji nočni omarici. Obrne se na drugo stran.
Ona gleda v njegov hrbet.
Ona nadaljuje z listanjem revije.
3.
Pisarna.
On ob oknu. Na oknu lončnice. Na pisalni mizi računalnik. Vse počiščeno. Nobenih papirjev, nobenih knjig, ničesar.
On ima v rokah mobilni telefon.
On posluša.
On posluša.
ON: Nisem.
On posluša.
ON: Ne vem.
On posluša.
On posluša.
ON: Nisem prišel do besede.
On posluša.
On posluša.
ON: Otroka imam rad.
On posluša.
On posluša.
ON: Zakaj naj ne bi bila moja? Imata moje oči. Ušesa. Roke, noge. Fant ima isto znamenje. Dva prsta nad popkom. Madež v obliki Sicilije.
On posluša.
On posluša.
ON: Tam sva ga naredila.
On posluša.
On posluša.
ON: Ko je bi še majhen, sem ga kopal.
On posluša.
ON: Zato vem.
On posluša.
ON: Bom.
On posluša.
ON: Še bodo priložnosti.
On posluša.
On posluša.
ON: Jaz tebe tudi.
Zveza je prekinjena. On odloži mobilni telefon na mizo. Potem se zazre v lončnice na oknu.
4.
V kavarni.
Ona in Njena prijateljica.
Pijeta kavo.
ONA: Srečna sem.
NJENA PRIJATELJICA: Srečna si?
ONA: Ja.
NJENA PRIJATELJICA: Lahko si srečna, ker si srečna.
ONA: Sem.
NJENA PRIJATELJICA: Vedno si imela srečo s srečo.
ONA: Za srečo se je treba potrudit.
NJENA PRIJATELJICA: Jaz sem se trudila. Pa nič.
ONA: Zanj sem se trudila.
NJENA PRIJATELJICA: Vem, ja.
ONA: Splačalo se je. Zdaj sva že dvaindvajset let.
NJENA PRIJATELJICA: Jaz pa sem kot trs v vetru.
ONA: Otroka sta zdrava. Nobenih plomb. Mali je imel dve zvezdici spredaj. Ko je bil še majhen. Dvojka in štirica. Zgoraj. Drugače pa nič. Veliko zelenjave, vitamini.
NJENA PRIJATELJICA: Za otroke sem prepozna.
ONA: On je kriv. Razvajal ga je. Nosil čokolade tudi takrat, ko sem prepovedala. Hči pa je brez napak. Po meni.
NJENA PRIJATELJICA: Zlat je.
ONA: Ljubeč.
NJENA PRIJATELJICA: V gimnaziji si ne bi nikoli mislila, da bosta vidva dvaindvajset let.
ONA: Ljubeč je in tih.
NJENA PRIJATELJICA: Takšnih ni več. In matematika mu je šla. Inštruiral me je.
ONA: Bila si zelo butasta.
NJENA PRIJATELJICA: Ti je povedal?
ONA: Uganila sem.
NJENA PRIJATELJICA: Ni bilo težko. Imela sem same cveke.
ONA: Mene je samo enkrat. Je bilo dovolj. Potem sem vse sama.
NJENA PRIJATELJICA: Kot trs v vetru. Sama.
ONA: Jaz pa tako srečna!
NJENA PRIJATELJICA: Lahko si srečna, da si srečna.
ONA: Ponavljaš se.
NJENA PRIJATELJICA: A boš še eno kavo?
ONA: Čokolado bi.
Njena prijateljica zakliče v ozadje.
NJENA PRIJATELJICA: Dve vroči čokoladi, prosim!
5.
V kuhinji.
Družina za mizo. Čas kosila.
On. Ona. Hči starejša. Sin mlajši.
V tišini jedo juho. Sin mlajši sreba.
Srebanje.
On odloži žlico.
Ona ga pogleda.
Čez čas.
ONA: Otroka, ata bi rad nekaj povedal.
Otroka nehata jesti.
Vsi ga gledajo.
Čez čas.
ON: Vajino mamo imam zelo rad.
Gledajo ga.
Čez čas.
ONA: Ja?
Gledajo ga.
Čez čas.
ON: V vseh teh letih se ni nič spremenilo.
Gledajo ga.
Čez čas.
ONA: Ja?!
ON: Skoraj nič.
Gledajo ga.
ON: Fizično smo se spremenili. Psihično je ostalo isto.
Gledajo ga.
ON: Imam deset kilogramov več. Tudi ona …
S prstom pokaže na Njo.
ON: Tudi ona jih ima več. Pa ni to problem.
ONA: Kaj?
ON: Kaj?
ONA: Kaj je problem?
Gledajo ga.
On odmahne z roko.
ON: Ni problema.
Gledajo ga.
Čez čas.
ONA: Prav. Potem pa sladko. Puding?
ON: Vajino mamo imam zelo rad.
ONA: Ponavljaš se.
Gledajo ga.
On prikima.
Čez čas.
ON: Sladko bi mi bilo zelo ugodno.
Ona pobere krožnike.
Prinese sladko. Puding.