Krajevna določenost v sodobnosti izginja. Kraj je mesto v prostoru, katerega dimenzije so bolj časovne kot stvarno-lokacijske. To je mentalni prostor. Kdor prebiva na primer v stvarnem Kočevju, ni zato še nič po-seben (bistveno drugačen od drugega) glede na ljudi, ki prebivajo drugod. Njegova identiteta je razprta v svet, razbita v množico fragmentov. Šele v teh fragmentih tudi mentalno pre-biva in v tem bivanju je povezan hkrati z več ljudmi, ki so vsak zase lahko v svojem kraju, povsem drugem od Kočevja. Povezan je v sočasnosti in z bližino identičnih ali vsaj primerljivih vsebin lastne fragmentarne identitete ter fragmentarnih identitet drugih ljudi. Tako je hkrati tukaj (v Kočevju) in tam (drugje kot v Kočevju).
Ta povezanost pa le redko poteka tako, kot bi si človek sam želel, prav malo je v rokah človeka. Točke v mentalnem svetu (na primer funkcionalne – ideje, mediji, finance, tehnologija, etniciteta idr.) nagovarjajo človeka točko oziroma točke v človeku. Prostovoljno ali prisilno se človek odziva na ta nagovor. Prav zato bi bil tisti, ki prebiva v Kočevju, popolnoma drugačen, če ne bi nikoli prebival v Kočevju. Kočevje ga nagovori. Nagovori ga najprej z videzom: z navideznim kot stvarno lokalno točko, ki jo lahko imenujemo Kočevje. Ta točka zaznamuje čas, ki ga je človek tukaj, v Kočevju, prebil, in hkrati označuje mentalni prostor, v katerem je tukaj bival. V vsakdanjem fukcioniranju ni časa, da bi izsledili izvor tesno povezanega skupka točk, ki v mentalnem prostoru tvorijo predstavo o Kočevju in so same po sebi lahko odmev nekih drugih točk. Človek je z mentalnim dojemanjem Kočevja pripet na realni prostor Kočevja.
Prve človekove slikarije – stenske poslikave globoko v temi skalnih votlin – vsebujejo obilo prosto razporejenih pik. Naivno oko sodobnega človeka jih je (u)videlo kot dekorativni vzorec v (pra)umetninah, ki jih je sodobni človek najprej razumel kot ikone čaščenja lovskih uspehov. Ko pa se je razblinil primarni mimetični refleks v pojmovanju opazovalcev jamskih slikarij, se je izoblikovala ugotovitev, da gre za zapis paradigmatične podobe naravnost iz človekove zavesti. Nevrofiziologija je – v zvezi z drugim, ne z jamskimi slikarijami – dokazala, da odsotnost svetlobe aktivira periferne celice v retini človekovega očesa, ki sprožijo specifično vizijo teme. Ne gre za gledanje teme okoli nas, pač pa za mentalno projekcijo. V tej projekciji človek (u)zre obilo drobnih pik. S tem v zvezi je mogoče jamske slikarije razumeti kot zapis mentalne vizije, ki je nastala, ko se je avtor slikarije dlje časa zadrževal v notranjosti votline, ločen od svetlobe. Kaže, da ta vizija ni bila vizija nečesa, čemur bi lahko rekli praznina; pač pa vizija spleta več svetov: pokrajine brez besedila, ki jo določajo pike, in zapisov tistega, kar ostane v zavesti kot spomin – v večini primerov jamskih slikarij so to podobe živali in lova.
Šele to dognanje pradavno jamsko slikarijo definira kot praumetnost. Kot nekaj, kar izvira iz človeka, kar torej izraža človekovo bit v njeni elementarnosti. Pa tudi kot prakulturno dejanje. Jamske slikarije namreč dopolnjujejo odtisi človeških rok – moških IN ženskih. Ne vemo, ali gre za odtis rok onih, ki so slikarije ustvarili, ali onih, ki so jih videli. V obeh primerih pa gre za avtorizacijo: slikarije, potem ko so nastale, niso prepuščene času, da bi jih stopil z okoljem, pač pa imajo skrbnika svoje avtonomnosti – človeka. Antropologi že gradijo teorije o vrsti ritualnih vzorcev, ki naj bi konstitutivno za človeško skupnost vznikale iz dejstva, da je človek avtoriziral jamske slikarije.
In še bolj pomembno: slikarije ne obstajajo same zase, kot efemerni produkt nagonske aktivnosti; njihov nastanek je (takoj) sprožil nadaljnje razmišljanje, zavest o povezavi njihovega obstoja z obstojem – ali življenjem – ljudi, pa naj bodo le-ti njihovi proizvajalci ali uporabniki. To pa je toliko, kot je rojstno mesto kulture ter hkrati izris celotne krožnice človekovega bivanja: človek ve, da je drugo od narave; človek ve, da je v svoji človeškosti po-seben; človek zmore u-naraviti svojo posebnost.
Lahko bi torej rekli, da vidimo tisto, kar (že poprej) mislimo.
/…/