V slikanici Sam, sama avtorice Cvetke Sokolov spoznamo deklico in dečka, ki pripovedujeta o izkušnjah, ko sta nekaj storila popolnoma sama. Gre za Dominika in Barbaro, ki sta tudi najboljša prijatelja, kot izvemo tekom besedila. Dominik je prvič za eno uro sam doma – v tem času posluša otroške pesmice. »Noben lopov ni poskusil priti v hišo. Nobenega požara ni bilo. Ni bilo poplave niti nevihte,« ob tem ugotavlja deček, ki je preizkušnjo pogumno prestal, vmes pa ga je za vsak primer po telefonu poklicala tudi mama. Barbara se za svoj rojstni dan sama obleče in sama izbere barve oblačil, ki si jih nadene. »Te barve ne grejo skupaj,« komentira njena mama. »Me nič ne briga,« odvrne deklica in doda: »To so moje najljubše barve in pika!« Taki prizori iz življenja otrok, ki ju spremljamo od začetka prvega razreda do poletnih počitnic pred vstopom v drugi razred, se v delu ponavljajo: Dominik gre na primer sam v trgovino, sam s pomočjo očeta speče piškote in se brez spremstva odpelje z avtobusom, Barbara pa sama izdela novoletne voščilnice, premaga prijatelja Žigo v enki in – potem ko jo ta izzove – na drevo spleza veliko višje kot on. Slikanica opisuje niz situacij, v katerih se deček in deklica znajdeta pred preizkušnjo, kako napraviti nekaj novega in nepoznanega. Z vsako od ovir se znata učinkovito soočiti in težave jima uspe premagati, s tem pa delo za mlade bralce izzveni spodbudno in optimistično.
Delo zaznamuje prvoosebna pripoved likov: gre za zgodbe, ki jih govorita sebi o sebi in so zato zelo pomembne za razumevanje lastnih odzivov. Pripoved je pozitivna in spodbudna ter z idejnega vidika goji emancipacijo in samozavest najmlajših. Izseki iz življenja otrok slavijo njuno veselje v trenutkih, ko jima je nekaj uspelo. K vedremu vtisu celotne slikanice prispevajo tudi barvite ilustracije Polone Lovšin v mešani tehniki, ki delujejo dinamično predvsem zaradi energičnih potez z akvarelnimi barvami. Ilustracije so polne prikupnih detajlov, a so na beli podlagi listov pogosto preveč pomanjšane – nekatere celostranske ilustracije v knjigi so bolj dodelane in dajejo bralcu veliko več informacij o dogajanju ter pripoved postavijo v kontekst.
Lika o svojih izkušnjah pripovedujeta z določenim ponosom in se tako postavljata v vlogo »zglednega« otroka, ki kramlja o svojih dosežkih. Od čustev obeh otrok slikanica izpostavlja predvsem ponos in samozavest, protagonista pa bralca neposredno nagovarjata, na primer: »Vidiš, oblačim se sama!« Do novih izzivov imata pozitiven odnos, na primer: »Komaj čakam, da se bom naučila dobro brati, da bom lahko sama brala pravljice.« Pripoved deluje prepričljivo predvsem zaradi izčiščenega sloga, ki ga zaznamuje dosledno ohranjanje otroškega zornega kota – z nizanjem krajših povedi in ožjim besediščem je slogovno učinkovito ujeta otroška govorica. Perspektiva je poenostavljena: mlademu bralcu, ki se sooča s podobnimi notranjimi konflikti kot lika, bi lahko delo ponudilo nekoliko več introspekcije, s katero bi uspel videti, da sta imela verjetno tudi Dominik in Barbara ob tem, ko sta nekaj storila sama, kako težavo – morda sta čutila vznemirjenost, morda nelagodje. O vseh dogodkih tako deček in deklica pripovedujeta z določeno distanco, za nazaj, iz spomina na izkušnjo pa izločita večino neprijetnih občutij. Barbara se je na primer ob kuhanju čaja opekla, a na to je že pozabila, saj je v njej prevladal ponos, da ji je uspelo skuhati – po mnenju njenega očeta – najboljši čaj na svetu.
Z vidika čustvenih nians, ki jih prikaže, je najkompleksnejša zgodba, v kateri Dominik pripoveduje o tem, kako ga je Žiga med igro z lesenimi živalcami izzval s tem, da mu je podrl ogrado za žirafe, nato pa ga z lesenim slonom kresnil po glavi. »Ko sem še hodil v vrtec, sem stekel k teti Branki, če mi je kdo nagajal ali me udaril. Ampak zdaj sem že šolar in znam poskrbeti zase,« pripoveduje deček in tako bralca učinkovito uvede v svoj miselni svet ter mu poleg ponosa samorefleksivno razkrije tudi občutje jeze, bolečine in žalosti. Dominik Žigu ne ostane dolžan in mu vrne udarec, učiteljica pa zahteva, da se fanta drug drugemu opravičita.
Opisani dogodki – Dominikove oziroma Barbarine zgodbe so nanizane izmenično – so si pogosto podobni: Barbara na primer sama skuha čaj, medtem ko Dominik pripravi svojstveno kavo za mamo. Nekatere zgodbe so si sorodne tudi z vidika strukture: ker starši ne utegnejo iti z njima, gresta otroka sama peš v šolo nasproti domače hiše ali z mestnim avtobusom k babici. Ob tem se v vseh primerih pokaže izjemno ljubeča in podporna posredna prisotnost mame in očeta – ko deklica denimo sama prečka cesto, ji mama iz previdnosti sledi, ko pa si sama odstriže pramen las, se starša odzoveta s smehom, mama pa jo ostriže do konca. Spet drugič starši poskrbijo, da imajo dejanja otrok določene sorazmerne posledice, in s tem spodbujajo njuno odgovornost: ko si Dominik med igro z blatom umaže čevlje, jih mora tudi sam očistiti. »Ni bilo lahko,« to komentira deček. Vsaka od pripovedi se začne z isto povedjo (»Sem že velika punčka.« oziroma »Sem že velik fant.«), nato pa bralec spozna nov trenutek v življenju glavnih likov. Ta simetrija s ponavljanji vzorcev izrazito strukturira besedilo – dvojnost izkušenj dečka in deklice vztraja skozi celotno knjigo. Zgodbe, ki jih najdemo v slikanici Sam, sama, so pred približno desetletjem izhajale v reviji Ciciban, za knjižno izdajo pa je ilustratorka oblikovala nove podobe. Opisana ponavljanja vzorcev v besedilu so učinkoviteje delovala v revialnih objavah teh zgodb, saj so predstavljala referenčni okvir, ki je bralca vsakič spomnil na dogodivščine protagonistov, o katerih je bral v preteklih izvodih revije. Toda znotraj knjižne izdaje te časovne distance ni in ponavljanj se zdi nekoliko preveč. Zmoti tudi to, da se dekličine in dečkove zgodbe tudi s slogovnega vidika izrazito ujemajo: liki na primer niso okarakterizirani s specifično govorico, ampak so si med seboj zelo podobni, zato so zmanjšane tudi možnosti identifikacije, ki je ključen del branja literature za bralca otroka. Na koncu slikanice bralec Barbaro in Dominika sreča skupaj, ko skušata pri Barbari sama speči palačinke, s tem pa se – le da v dvojini – ponovi primer trenutka, ko iščeta lastno suverenost. Tako se razreši napetost strukture, ki knjigo deli na izkušnje deklice in dečka, vendar to funkcionira le na motivno-tematski ravni pripovedi, ne pa tudi na idejni ravni, saj razdelitev celotnega literarnega besedila na dve zgodbeni liniji in končna medsebojna izmenjava izkušenj obeh likov ne prinašata posebne poante.