Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jerzy Pilch: Drugi užitki

Sodobnost / Uncategorized  / Jerzy Pilch: Drugi užitki

Jerzy Pilch: Drugi užitki

Drugi užitki

Odlomek iz romana

I.

Ko je v letu Gospodovem 1990 doktor veterine Pavel Kohoutek pogledal skozi okno in zagledal svojo trenutno žensko, kako stopa po vrtu, je zaradi svoje rahlo vzvišene vdanosti v usodo pomislil, da se mu je zgodilo nekaj, kar bi moralo biti vsakomur v opomin. Kohoutkova trenutna ženska je imela oblečen temno moder plašč, njeno božansko glavico je prekrival zašiljen klobuček, gromozanski kovček, ki ga je vlekla za seboj, pa je v beli novembrski travi puščal temno progo dokončnega poraza.

Četudi bi prišla le za kratek čas, da bi se z menoj pogovorila, četudi bi me samo mimogrede in nenapovedano obiskala, že to bi bilo dovolj za razburljivo zgodbo, je pomislil Kohoutek. In ta zgodba bi si že sama po sebi zaslužila objavo v knjigi. Toda Kohoutkova trenutna ženska ni prišla na obisk. Vlekla je kovček oberoč, na vitkih ramenih pa je nosila do roba napolnjen nahrbtnik. Čeprav jo je Kohoutek poznal komaj sedemnajst tednov, je dobro vedel, kaj ima v kovčku in kaj v nahrbtniku. V kovčku so bile knjige, v nahrbtniku pa vrsta njenih oblačil in potrebščin. Če je Kohoutek zaprl oči, si je lahko predstavljal sleherno stvar, ki jo je prinesla s seboj, zlahka je zmogel našteti vse dele njene garderobe: sedem črnih spodnjih majic, dve beli bluzi, dve moški srajci kaki barve, siva trenirka z belimi obšitki, tri črna minikrila, kavbojke, dvoje plesnih čevljev z nizko peto, škornje do kolen, ki jih je trenutna ženska podedovala po materi, črn puli, siv moški telovnik iz tvida, v katerem je bila videti čudovita, hlačne nogavice in na desetine izključno belih hlačk različnih krojev. Da, Kohoutkova trenutna ženska je zložila vse svoje imetje in prišla, da bi po sedemnajstih tednih strašljivo mučnih kratkotrajnih srečanj končno za vselej zaživela s Kohoutkom. Poravnala je račun, pospravila sobo, s police snela vse poljske izdaje knjig Milana Kundere, Brochovega Skušnjavca, Tatarkiewiczevo Zgodovino filozofije, pesniške zbirke Stanisława Barańczaka in Ryszarda Krynickega. S kančkom izrojene tankovestnosti je s seboj vzela tudi zbrana dela najpomembnejšega živečega poljskega pisatelja, ki ga je oboževala tako v bralskem kot v platonskem smislu, Kohoutek pa nanj ni bil ljubosumen zgolj platonsko, Kohoutek je bil nanj ljubosumen do obisti in dobro se je zavedal, koliko je ura: najpomembnejši živeči poljski pisatelj je spadal v nesmrtno generacijo neutrudnih lovcev na ženske. Skratka – Kohoutkova trenutna ženska je zložila svoje stvari in knjige, oddala ključe lastnici, odšla na postajo PKS, kupila vozovnico in se odpeljala v Kohoutkov rojstni kraj. Še nikoli prej ni bila tam, toda iz Kohoutkovega pripovedovanja je odlično poznala to naselje, v katerem so prebivali izključno augsburški evangeličani.

Kohoutek ima nepoboljšljivo navado, da svojim trenutnim ženskam z obilico čustev pripoveduje o Cieszyński deželi. One pa se zazrte vanj, kot pravi Kohoutek, zaman trudijo obrzdati svoje neizmerno navdušenje, medtem ko jim on slikovito opisuje kraje, kot so Partecznik, Dziechicinek in Jurzyków. Pripoveduje jim o hiši, ki jo je zgradil njegov praded, mesarski mojster Emilian Kohoutek, ter o vrtu, ki je bil nekoč dvorišče velike klavnice. Kohoutek se seveda dobro zaveda, da navada, da trenutnim ženskam pripoveduje o rojstnem kraju, ni samo čustvene narave. Kohoutek se zaveda, da je ta navada tudi pogubna. Vsaj kar se tega primera tiče, razmišlja Kohoutek, medtem ko opazuje svojo trenutno žensko, kako stopa čez vrt, vsaj kar se tega primera tiče zagotovo obstajajo razlogi, da človek razmišlja o pogubi. Nikakor ji ne bi smel pripovedovati o Cieszyński deželi, niti besedice ji ne bi smel povedati o sebi, ne bi ji smel dati naslova, imena, priimka, ne bi smel pristati na vse, ji obljubljati neobstoječih stvari in nasploh ne bi smel preživljati časa v njeni nori družbi.

Vsa ta retorično prazna in na srečo kratkotrajna Kohoutkova obžalovanja so bila seveda zaman. Nikakor se ne bi smel usesti na hitri avtobus linije A. Nikakor ne bi smel kar naprej krožiti med zadnjo in končno postajo. Nobenih vprašanj ne bi smel zastavljati, še posebej pa ne bi smel zastaviti prvega vprašanja. Oprostite lepo prosim, kaj pa berete? Ne bi smel mučiti osrednjega živčnega sistema s prekomernimi odmerki sveta. In pika. Kohoutek je zaslišal, morda pa celo sam zašepetal prve verze velike žalostinke; glavo mu je prešinil spomin na pošastno notranjost hitrega avtobusa linije A, kjer jo je prvič zagledal, to pa je bilo tudi vse. Za druge, v slogovnem oziru prav gotovo najlepše dele žalostinke, ni bilo časa. Kohoutek je gledal svojo trenutno žensko, kako stopa čez vrt, njegovi možgani so delovali z ubijalsko natančnostjo. Kohoutek se je spraševal, ali jo je kdo od stanovalcev že opazil.

            /…/

Prevedel Klemen Pisk

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

1 × four =